Skrajni čas je, da začnemo ignorirati različne »murgelske velike poke«, nizke udarce in umazano kampanjo pred volitvami. Čas je, da s pokončno in z odločno držo odidemo na volitve in si povrnemo državo, ki so nam jo ukradle t. i. elite.
Vabljeni k branju intervjuja s poslanko SDS Anjo Bah Žibert, ki je bil objavljen v tedniku Demokracija 31. avgusta 2017. S poslanko se je pogovarjala novinarka Vida Kocjan.
Anja Bah Žibert je ena najdejavnejših in v tem mandatu s svojo resnostjo pri opravljanju funkcije tudi zelo prepoznavna poslanka v Državnem zboru RS. Za poslanko je bila julija 2014 izvoljena na listi Slovenske demokratske stranke, v državnem zboru pa je članica petih delovnih teles: mandatno–volilne komisije, odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, odbora za pravosodje, odbora za kulturo (podpredsednica) in odbora za obrambo. Poleg tega vodi delegacijo DZ RS v Parlamentarni skupščini Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in je članica Skupine prijateljstva z Veliko Britanijo. Pred izvolitvijo za poslanko je bila generalna sekretarka Slovenske demokratske stranke, še pred tem pa sodelavka glavnega tajništva SDS, namestnica generalnega sekretarja SDS in strokovna sodelavka v poslanski skupini SDS.
Pred poletnimi dopusti so po spletu zakrožili podatki, da ste najdejavnejša poslanka v državnem zboru, da največ sodelujete. Je tako?
(Smeh) Ja, tudi sama sem opazila ta podatek. Seveda pa en sam kazalnik ni zadosten, da bi lahko posplošeno rekli, da sem najdejavnejša poslanka. Je pa vsekakor dokaz, da svoje delo opravljam resno in odgovorno. Ali sem pri tem uspešna, bodo končno povedali volivke in volivci. Odzivi na socialnih omrežjih so spodbudni, kar je dober znak.
V razpravah ste vedno precej ostri, vendar konkretni in pravični ...
To vsekakor jemljem kot kompliment. V Sloveniji namreč živi več kot 300.000 ljudi na pragu oz. pod pragom revščine. Ljudje, ki so leta in leta trdo delali in državi plačevali davke, danes dobivajo mizerne pokojnine. Mnogi opravljajo težaška dela in morajo dobivati celo dodatek, da prilezejo do minimalne plače. Ta oblast jih je spremenila v drugorazredne državljane. Ekonomskim migrantom se daje več kot lastnim državljanom, in to samo zato, da bi si elita z novimi državljani širila volilno bazo in ohranjala privilegije. To ni država, ki smo si jo želeli. Ob vsem tem preprosto ne morem biti ravnodušna. In proti takšnemu početju bom vedno nastopala glasno in odločno.
Kako dojemate svoje delo v parlamentu, poslanka ste prvi mandat?
Res je sicer, da sem poslanka prvi mandat. Zagotovo pa mi je bil prehod v poslanske klopi bistveno lažji, saj sem v političnem smislu aktivna že od leta 1994, ko sem se kot mladinka pridružila SDS. Profesionalno v stranki delujem že okroglih 20 let. Čeprav je bilo delo v glavnem tajništvu SDS drugačno od poslanskega, so mi mnoge pridobljene izkušnje v veliko pomoč. Predvsem pa vse skupaj opravljam s srcem in z veliko mero predanosti.
Posebno spremljate delo ministrstva za pravosodje, kritični ste do ministra. Kako ocenjujete njegovo delo?
Učinkovito in pravično delovanje pravosodja je pomemben postulat demokratičnega delovanja države. V Sloveniji je ta še vedno v primežu prejšnjega sistema. Ta tudi ne dopušča, da bi mlad in sposoben kader prišel v ospredje. Gre za zatohel sistem. Minister Klemenčič v povezavi s tem ne naredi nič. Se več, njegova dejanja dokazujejo, da si sprememb v tem smislu niti ne želi in takšno stanje podpira.
Še huje pa je to, da se dela loteva na povsem napačen način in dodatno razdvaja že tako omajan sistem. Njegovih zakonskih izumov ne podpira niti strokovna javnost, kaj šele širša. Deluje izključno po sistemu argumenta moči, kar je največja napaka. Naj izpostavim zakon o državnem odvetništvu, v zvezi s katerim ne boste našli niti enega pravobranilca, ki bi te spremembe podpiral. Potem je tu zakon o kazenskem postopku, kjer je bila zaradi številnih nasprotovanj po sklepu parlamentarnega odbora za pravosodje sklicana javna predstavitev mnenj. Minister kljub temu vztraja pri predlogu, čeprav je bilo na predloge sprememb slišati ogromno nasprotovanj. Dejstvo, da nezadovoljstvo nad njegovim načinom dela prihaja tudi iz koalicijskih vrst, kaže, da Klemenčič te funkcije ni sposoben opravljati. A eliti oz. odločevalcem to očitno ustreza.
Velikokrat opozarjate na Klemenčičeva dvojna merila ...
Njegova dvojna merila prav bodejo v oči. Ko je bila na oblasti Janševa vlada, ji je kot predsednik KPK nenehno očital, da se zakoni sprejemajo prehitro in da je pod vprašajem transparentnost, čeprav so bili takrat predlogi bistveno bolj usklajeni. Njegov način vodenja ministrstva pa bolj kot kadar koli prej kaže prav na problem transparentnosti in nedorečenosti.
Sicer pa o Klemenčiču kot človeku ne govorim rada. Moja izkušnja oz. pripetljaj z njim na seji državnega zbora je bil tak, da v normalni državi ne bi več opravljal te funkcije, ampak bi iz moralnih in etičnih razlogov to funkcijo zapustil sam.
Zdaj je že povsem jasno, da so prihodki ministrove žene, odvetnice Nine Zidar Klemenčič, odkar je njen mož minister, bistveno narasli, ljubljanski župan pa se je pri obtožbah glede zahtev po spolnih uslugah v zameno za ureditev zaposlitve eni od farmacevtk izgovarjal, da je na ministrskem mestu bistveno več možnosti za korupcijo kot na županskem. Kako to komentirate?
V normalni državi, kjer deluje vladavina prava in se cenijo vrednote, kot so poštenost, pravičnost in načelnost, ne prvi ne drugi ne bi prišla do teh funkcij. Nekatere pogodbe, ki jih je sklenila Nina Zidar Klemenčič (naj spomnim na njeno zastopanje v primeru Factor banke v vrednosti skoraj 900.000 evrov), so prav sramotne, in če ob tem pomislim, da se je Klemenčič v vlogi predsednika KPK ukvarjal s položnicami za elektriko Janeza Janše, se mi obrača želodec.
Ne razumite me napak, ampak kot človeku vrednot se mi početje župana Jankoviča prav gnusi. Skrbi pa me zaslepljenost ljudi, ki pravijo, ah, saj ni pomembno, če si na nepošten način polni svojo denarnico in si privošči kakšno spolno uslugo, pomembno je, da nekaj naredi tudi za Ljubljano. Lepo vas prosim, od kod ljudem takšno razmišljanje. Podpirati nekoga samo zato, ker naj bi tudi nekaj naredil ... Pa saj je njegova edina in poglavitna dolžnost kot župana, da dela v korist meščank in meščanov, a brez lastnega okoriščanja. Narobe svet. Napačen vrednotni sistem uničuje to državo. Nad tem se moramo resno zamisliti kot posamezniki in kot družba v celoti.
Zakaj je tako?
Delno je za takšna in podobna razmišljanja krivo tudi to, da ima Ljubljana že več mandatov na županski funkciji napačne ljudi. Če bi, denimo, kateri drug slovenski župan razpolagal s toliko sredstvi in z izdatno pomočjo države, bi ustvaril bistveno več in marsikaj naredil mnogo bolje. Zagotovo ne bi bilo nedokončanih projektov, kot so Stožice, spomenika za milijon evrov, nesramno dragega mostu čez nekaj metrov široko Ljubljanico ... Na gradu in tudi še kje drugje pa bi vihrala slovenska zastava.
Slišati je bilo, da bo Goran Klemenčič kmalu zapustil resor in se zaposlil na dobro plačanem mestu v Bruslju. Ali veste kaj več o tem?
Ne, o tem ne vem kaj dosti. Se pa temu ne bi čudila. Vedno, ko zanj postane »prevroče«, odstopi. To je storil že kot sekretar nekdanje ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal in enako je ponovil na KPK. A na koncu bo tudi on moral prevzeti odgovornost za svoja dejanja.
Prihaja jesen, na poslanskih klopeh imate tokrat že drugič v tem mandatu interpelacijo zoper ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc. Kako ocenjujete njeno delo?
Bolj kot moja je verodostojna ocena državljank in državljanov ter tistih, ki pošteno delujejo v okviru zdravstvenega sistema. Zanje je agonija vsak dan večja. Medtem ko je v zdravstvu razbohotena korupcija (veliko tega je že odkrila in še odkriva preiskovalna komisija, ki jo vodi kolegica Jelka Godec) in se iz sistema za potrebe elit pretakajo enormna finančna sredstva, ki bi jih nujno potrebovali za izboljšave in nadgradnjo sistema, da bi bil prijaznejši do pacientov, so ti primorani čakati v čakalnih vrstah, kar je za marsikoga usodno. Zdravstveno osebje, ki še vztraja v slovenskem zdravstvu, dobesedno izgoreva, medtem ko je nekaterim v sistemu praktično dovoljeno vse. Naj tu samo izpostavim dogodke na Pediatrični kliniki v Ljubljani in nedopustna ravnanja privilegiranega med privilegiranimi dr. Kende. Zal je takšnih kend v našem zdravstvenem sistemu še precej.
Našteto je seveda tudi posledica (ne)delovanja ministrice, ki ima več kot očitno podporo »prvorazrednih«. Seveda se bo ta elita na vse pretege trudila, da zdravstveni sistem še naprej ostane njihova molzna krava in pralnica denarja.
Čaka nas referendum za drugi tir. Kakšno je vaše stališče do sprejetega zakona o graditvi železniške proge med Koprom in Divačo?
TEŠ6 se še dobro ohladil ni, ko elite potrebujejo že novo veliko napajalnico za svoje potrebe. Gre za novo sistemsko korupcijo, ki ji moramo na referendumu odločno reči ne. Da pa ne bo pomote: v SDS se zavedamo potrebe in podpiramo graditev drugega tira, vendar pa nasprotujemo njegovi graditvi in financiranju na način, kot si gaje omislila vlada. Gre za negospodaren projekt, za izvedbo katerega je bilo po nepotrebnem ustanovljeno novo državno podjetje. Sprašujem se, za čigave potrebe zares gre! Vlada je dobesedno nora, če misli, da bomo davkoplačevalci plačali milijardo in pol za 27 kilometrov proge.
Kakšno kampanjo pričakujete? Vlada je namreč že namenila precej denarja za to kampanjo.
Slovenska elita je že krepko zasadila svoje kremplje v ta projekt in ne bo kar tako dovolila, da se ji načrt izjalovi. Že to, da Cerarjeva koalicija ni dovolila, da se referendum izpelje skupaj s predsedniškimi volitvami in se na ta način prihranijo sredstva, dokazuje, da je za dosego tega cilja vladi davkoplačevalski denar deveta briga. Kot veste, smo poslanke in poslanci SDS, NSi, dva nepovezana poslanca in samostojni poslanec podali tudi zahtevo za sklic izredne seje DZ, na kateri bi obravnavali predlog priporočila vladi v zvezi z vzpostavitvijo pogojev za zagotavljanje enakosti položaja v referendumski kampanji. Med drugim si je vlada, ko si je za kampanjo dodelila skoraj 100.000 evrov davkoplačevalskega denarja oz. kar 6.250 šolskih malic, zagotovila nepošteno prednost pred pobudniki referenduma. Ob tem ne smemo pozabiti še na mainstream medije. Cerarjeva izjava ob začetku kampanje, češ da bo Slovenija brez tega projekta ostala na razvojni točki nič, paje več kot zaskrbljiva, saj Cerar z njo priznava, da v treh letih njegova vlada ni bila sposobna pripraviti niti enega razvojnega projekta.
A narod si bo sodbo pisal sam. Verjamem, da ne bo nasedel fototerminom in populističnim izjavam Cerarja, s katerimi je ta že začel volilno kampanjo. Končno bo vendarle vse odvisno od volilne udeležbe in oddanih glasov na voliščih.
Pred dnevi ste opozorili, da je čas za transparentnost na področju financiranja nevladnih organizacij. Kaj konkretno vas je spodbudilo k temu opozorilu?
Pravzaprav gre za nadaljevanje opozarjanja na to problematiko, ki je po mojem mnenju izjemno pomembna. Gre namreč za to, kakšne vsebine in v kolikšnem obsegu jih financirajo državljanke in državljani. Tudi z vidika dejstva, da se število nevladnih organizacij vsako leto izjemno povečuje. Večina državljank in državljanov, ki so jih primorani financirati, pa niti ne ve, da te obstajajo. Podatek, da je v Sloveniji vsako leto na novo ustanovljenih okoli 640 nevladnih organizacij, nam pove marsikaj. Zadnji znan podatek glede prejetih javnofinančnih sredstev iz leta 2015 pa kaže, da so nevladne organizacije prejele skoraj 74 milijonov evrov.
Ali ste vedeli, da so denimo letni prihodki Mirovnega inštituta višji od pol milijona evrov, v lanskem letu pa so skoraj tri četrtine prihodkov porabili za svoje plače in druge stroške dela? V povprečju nevladne organizacije za te stroške namenjajo okoli 21 odstotkov sredstev oz. bistveno manj od Mirovnega inštituta.
Mirovni inštitut sem izpostavila tudi zato, ker je eden od časnikov zapisal, da zaposleni na tem inštitutu predstavljajo elito, ki ima sicer največ povedati proti zasebnemu kapitalu, da gre za elito, ki je sovražna do domoljubja in bi odpirala meje migrantom, medtem ko jo večinsko hrani roka slovenskih davkoplačevalcev.
Tako sem že pred časom na vlado naslovila vprašanje oz. pobudo, da se transparentnost prikaže na enem mestu; katere nevladne organizacije obstajajo in koliko finančnih sredstev prejme vsaka. Takrat še finančni minister Mramor se je z mojo pobudo strinjal in zatrdil, da bo vlada to tudi storila. Ker je ostalo le pri obljubah, sem na to problematiko znova opozorila.
Eno od vaših vprašanj v zadnjem času je bilo, kdaj bomo v Sloveniji preimenovali ulice, ceste in trge, ki nosijo ime po Titu. Ste že prejeli odgovor?
Do tega trenutka nisem prejela nobenega odgovora, čeprav je že minil tridesetdnevni rok, v katerem bi vlada morala odgovoriti. Samo še en dokaz, kako vladni aparat neresno opravlja svoje delo. Sicer pa kakšnega optimističnega odgovora od te vlade ne pričakujem. Ravno v teh dneh (pogovarjali sva se 23. avgusta - op. av.) Evropa zaznamuje dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov na podlagi Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je leta 2009 sprejel evropski parlament. V Sloveniji skoraj 10 let po tem še vedno nismo sposobni sprejeti te resolucije. Tudi v tem mandatu je Cerarjeva koalicija pobudo SDS o njenem sprejetju ostro zavrnila. Zato me resnično žalosti, ko poslušam različne t. i. spravne govore, ki prihajajo s strani Cerarja ali Brglez.
Sem pa ravno v teh dneh prebrala odlično izpoved korejskega mladeniča, ki je opisal svoje življenje v Severni Koreji in to, kaj pomeni živeti v totalitarnem sistemu. Cele družine umirajo od lakote. Otroci so prisiljeni zapustiti šolo in beračiti. Televizijski sprejemnik predstavlja luksuz nad luksuzom. Mora pa seveda imeti vsaka družina sliko velikega vodje. Vas to na kaj spominja?!
Najhuje pri tem pa je, da izpoved ni iz časa pred šestdesetimi ali petdesetimi leti. Gre namreč za čas izpred 15 let. Nad tem bi se morali zamisliti vsi, ki v našo državo znova kličejo komunizem, vzor pa vidijo v tej in njej podobnih državah, kot sta Venezuela in Kuba, na volitvah pa volijo stranke tipa SD in ZL. Omenjeno dokazuje tudi to, da v slovenskem prostoru še ni bila dosežena dejugoslavizacija, kot se je v zadnji številki vaše revije lepo izrazil g. Globočnik.
Opozarjate tudi, da vlada Mira Cerarja ne želi urediti vprašanja jemalcev kredita v švicarskih frankih. Za kaj je šlo in kaj se dogaja?
Zadeve sem se lotila podrobneje, potem ko sem se srečala s posameznimi kreditojemalci. Nad njihovimi informacijami in izpovedmi sem bila zgrožena in predvsem ogorčena, da država ne naredi nič v zaščito teh ljudi in njihovih družin. Gre za okoli 16.000 ljudi, in če k tej številki prištejemo še njihove družinske člane, govorimo o več kot 40.000 ljudeh, ki so soočeni s težko življenjsko situacijo.
Ko sem izpostavila to problematiko, sem naletela tudi na odzive v smislu, pa saj so sami krivi za to, kaj pa so jemali kredit v švicarski valuti. A ni čisto tako.
Nekateri bi radi odgovornost zvrnili na kreditojemalce ...
Res je, da so se omenjeni sami odločili za tak kredit, a na podlagi zavajajočih informacij, ki si jih banke ne bi smele dovoliti. Med drugim so zagotavljale, da je švicarski frank varna in stabilna valuta in lahko zaniha za največ dva do tri odstotke. Banke so za najem kreditov v švicarskih frankih izdajale promocijske zloženke z zavajajočimi informacijami. Tako kreditojemalci niso bili seznanjeni z realnimi podatki oz. s tveganji.
Morate vedeti, da se je tem ljudem glavnica kredita povečala tudi za 64 odstotkov. Lahko si predstavljate, kaj to v praksi pomeni.
Državni zbor je sicer pred dvema letoma sprejel zakonsko dopolnilo, da se glavnica kredita ne sme povečati za več kot 10 odstotkov in daje treba v takšnih primerih kredit takoj konvertirati. A zakonska določba ne velja retroaktivno, torej omenjenim kreditojemalcem ne pomaga nič.
Pred časom sem na vlado oz. na ministrico za finance in ministra za pravosodje naslovila tudi ustno poslansko vprašanje v želji, da vlada najde ustrezno rešitev po zgledu drugih držav, ki so od bank zahtevale ustrezno rešitev. Žal Cerarjeva vlada ni pokazala niti najmanjšega interesa za rešitev te problematike.
Največja tragika pri vsem tem pa je, da mnogi kreditojemalci zaradi nerešenega stanja postajajo socialni problem te države. Izgubljajo svoje domove, razpadajo njihove družine, mnoge je zapustilo zdravje in celo volja do življenja.
Če bo zadeva na koncu priromala do evropskega sodišča in bo to odločilo v korist kreditojemalcev, bomo vse to morali plačati vsi davkoplačevalci.
Komisija, ki jo vodi Anže Logar, naj bi pripravila vmesno poročilo o dosedanjih ugotovitvah. Nasploh so že dozdajšnji podatki šokantni. Pričakujete, da bo končno poročilo sploh sprejeto?
Vedno znova poudarjam, da je Logarjeva komisija opravila izjemno delo. Če bi bila v tej državi res prava volja, bi organi odkrivanja in pregona že na podlagi zaslišanj in vmesnega poročila te komisije nekatere strpali za zapahe. Šokantna ugotovitev, ki nas je soočila z veliko bančno afero in s kriminalom mednarodnih razsežnosti, govorim seveda o pranju iranskega denarja v višini skoraj milijarde dolarjev, bi v normalni državi takoj preplavila celoten medijski prostor in izzvala takojšno reakcijo odgovornih. »Glave« krivcev pa bi ne glede na to, čigave so, padale kot po tekočem traku.
Pri nas je žal ta zgodba povsem drugačna. Kaže, v kakšni državi pravzaprav živimo. Kot lahko vidite tudi sami, so mediji povsem anemični oz. so zadolženi predvsem za to, da se stvar čim bolj elegantno pomete pod preprogo. Tako medijski prostor polnijo novice kot »kdo kuha golaž na prireditvah SDS«. Novic o tem, kaj počnejo oz. kako daleč so prišli naši organi odkrivanja in pregona, pa seveda ne boste našli. Vse skupaj je že prav bizarno.
Kakšen bo epilog glede sprejetja končnega poročila, si ne upam napovedati.
Jeseni bodo volitve predsednika države. Stranka SDS doslej še ni predlagala svojega kandidata. Ali ste kdaj pomislili, da bi bili vi lahko primerna kandidatka?
(Smeh) V današnjem pogovoru vam je že drugič uspelo, da ste me spravili v smeh. To je sicer dobro, ker mi velikokrat pravijo, da se premalo smejim.
Kaj za vas predstavlja funkcija predsednika države? Je to, kar imamo zdaj, res to, kar naj bi to bilo?
V tem pogledu smo res pravi fenomen. Kot mladi državi nam je uspelo povsem razvrednotiti funkcijo predsednika države. Dokaz za to so tudi do sedaj znani predsedniški kandidati za jesenske volitve. Če želimo tej funkciji vrniti ugled, moramo izvoliti predsednika, ki bo s svojo moralno avtoriteto in z ugledom presegel nivo današnje kvazi politične elite in ki bo večji oz. močnejši od tega, kar danes razumemo pod pojmom politična elita. Potrebujemo voditelja, ki zna sprejemati tudi zahtevne in odgovorne odločitve. Pahor je svojo (ne)sposobnost pokazal že kot predsednik vlade, ki je bila po vseh kazalnikih ena najslabših vlad v zgodovini Slovenije. Funkcijo predsednika je že v prvi kampanji gradil izključno na populistični podlagi, čeprav menim, da si v resnici ne želi vedeti ali razumeti, kako ljudje resnično živijo. Tega ni razumel že v funkciji predsednika vlade.
Delujete v poslanski skupini SDS. Stranki ankete kažejo zelo dober izid, prvo mesto, vendar pa vedno štejejo le volilni glasovi. V volilno leto smo posredno že stopili, posebno po parlamentarnih počitnicah je to še bolj jasno. Kaj pričakujete? Menite, da bo veliko umazane kampanje? Ko ni argumentov, se nekateri poslužujejo nizkih udarcev. Se strinjate?
Pri tem, kar vam bom povedala sedaj, ne gre za lahkotno politično mnenje. A občutek imam, kot da se je slovenski narod sprijaznil s težkim življenjem in trpljenjem, ki ga mnogi prenašajo dnevno. Kot da bi jih zapustilo vedenje, da njihov glas odloča enako kot glas tistega, ki lagodno živi na njihov račun. Volilni glas je tisti, kjer nas prvorazredni ne morejo tlačiti v drugorazredni položaj. Veliko dobrih ljudi ne gre na volitve in s tem takšno stanje v državi nehote dopušča in vzdržuje. Mnogi naivno nasedajo t. i. novim obrazom, ki jim jih spretno lansirajo t. i. mainstream mediji. Skrajni čas je, da začnemo ignorirati različne »murgelske velike poke«, nizke udarce in umazano kampanjo pred volitvami. Čas je, da s pokončno in z odločno držo odidemo na volitve in si povrnemo državo, ki so nam jo ukradle t. i. elite. Naj nas pri tem vodi osamosvojitveni duh, s katerim smo celotnemu svetu dokazali, kaj zmore ta mali, a neizmerno pogumni narod.
Na lokalni ravni, kjer zastopate interese dela jugovzhodne Slovenije, že ves čas opozarjate na nujnost reševanja romske problematike, ki je v tem delu države res posebno žgoča. Zadeve se ne rešujejo, zdi se, da je vse skupaj čedalje slabše. Se čuti skrb oziroma delo vladnih služb na tem področju?
V treh letih, odkar sem poslanka, sem se kar precej posvetila tudi romski tematiki. Tudi na podlagi pogovorov in srečanj tako z romskim kot drugim prebivalstvom sem prišla do zaskrbljivih podatkov in do dejstva, da se kljub precejšnjim sredstvom, ki se namenjajo za reševanje romskega vprašanja, situacija ne izboljšuje. Prej obratno.
Prvi pogoj za kakršenkoli napredek na tem področju pa je, da morajo zakoni začeti veljati za vse enako. Ugotavljam namreč, da je danes največji problem prav v tem.
Naslednje prav tako skrb zbujajoče dejstvo je, da vlada ne razpolaga s ključnimi podatki, ki so potrebi za uspešno reševanje romske problematike, oz. jih sploh ne zbira. Tako, denimo, ne vemo, koliko romskih otrok redno obiskuje šolo, koliko jih konča osnovnošolsko izobraževanje. Prav tako ne vemo, kakšni so konkretni podatki na področju zaposlovanja Romov, da o t. i. nelegalnih naseljih sploh ne govorim.
Tako so danes tisti Romi, ki ne spoštujejo našega pravnega reda, dobesedno v privilegiranem položaju. Na ta način zagotovo ni mogoče delati pozitivnih korakov naprej. Sicer pa rešitve obstajajo, le upati si je treba. Žal danes nimamo vlade, ki bi ji lahko pripisali to lastnost.
Foto: Matic Štojs
