V nekaterih občinah je oskrba na domu dostopna bolj, v drugih pa manj, v nekaterih je dražja, v drugih cenejša. Do tega je prišlo zaradi zavračanja in zavlačevanja z izvajanjem že sprejetega Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki pomoč na domu rešuje sistemsko.
Poslanka Anja Bah Žibert je na ministra za solidarno prihodnost, Simona Maljevca naslovila pisno poslansko vprašanje glede podražitve pomoči na domu.
Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.
Pomoč na domu je pomembna socialnovarstvena storitev, ki starejšim od 65 let in invalidom omogoča, da lahko čim dlje ostanejo v domačem okolju. Zaradi vse višjih stroškov dela in cen energentov se je, ali pa se bo, v kratkem podražila tudi pomoč na domu v skoraj vseh slovenskih občinah. S tem se poglabljajo stiske uporabnikov in občin, ki storitev sofinancirajo najmanj 50-odstotno. Odstotek določijo same glede na finančno moč občine in število uporabnikov. Razlike v ceni in s tem dostopnosti pomoči na domu so med občinami velike. V zasavski regiji je na primer v Litiji treba odšteti 4,2 evra za uro pomoči ob delovnikih, v Trbovljah pa 8,7 evra. Občina Hrastnik sofinancira 69 odstotkov ekonomske cene pomoči na domu, cena za uporabnike je tako 7,3 evra za uro.
Zakaj takšne razlike med občinami? Ker občine lahko svojim občanom in občankam pomagajo le v okviru svojih razpoložljivih proračunskih sredstev. Zaradi velikih razlik med občinami (že v višini proračuna, kadrih), so in bodo tudi razlike v cenah pomoči na domu med občinami velike.
Takšne rešitev državljane postavlja v neenak položaj, starejše in pomoči potrebne posameznike pa tudi v duševno stisko, saj se počutijo odveč, pozabljene, »na grbi« svojih otrok. Ob tem pa glede na vse slabše pokojnine ne vedo, ali bo zanje sploh kdo poskrbel in kakšna finančna bremena bo ta skrb prinesla njihovim družinskim članom. Veliko je tudi starostnikov in drugih pomoči potrebnih oseb, ki nimajo nikogar, ki bi zanje kakorkoli skrbel.
Rešitev, ki breme pomoči tem osebam prelaga na občino je seveda nesistemska. Do nje pa je prišlo zaradi zavračanja in zavlačevanja z izvajanjem že sprejetega Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki pomoč na domu rešuje sistemsko.
Kot je za medije priznal sam sekretar na ministrstvu za solidarno prihodnost Luka Omladič, obstoječa pomoč na domu "Ne zadostuje z vidika potreb, z vidika same storitve in z vidika cenovne dostopnosti. Zaradi organizacije, kot jo poznamo zdaj, je v nekaterih občinah oskrba na domu dostopna bolj, v drugih pa manj, v nekaterih je dražja, v drugih cenejša. Tudi z vidika pravičnosti to ni v redu." Hkrati je tudi povedal, da bi z novim zakonom o dolgotrajni oskrbi povečali nabor storitev v okviru pomoči na domu in spremenili način financiranja.
Glede na navedeno vas sprašujem naslednje:
- Kako pojasnjujete dejstvo, da obstoječega zakona v enem letu niste niti poskusili novelirati do te mere, da bi (sistemsko urejena) pomoč na domu lahko (vsaj prehodno) zaživela?
- S čim utemeljujete odločitev za nov Zakon o dolgotrajni oskrbi, katerega priprava vemo, da traja (najmanj) več mesecev, namesto, da bi se rešitve za najranjljivejšo populacijo našle takoj?
- Kdaj predvidoma (dan, mesec in leto) načrtujete uveljavitev »novega zakona o dolgotrajni oskrbi?«
- Kako boste v vmesnem času, do uveljavitve, poskrbeli za najranljivejšo skupino prebivalstva – nepokretne in dementne ljudi, ki ne morejo skrbeti sami zase in nimajo dovolj sredstev, da bi si plačevali drago pomoč na domu?
