Andrej Čuš: Z odprtjem arhivov si želimo zgolj vzpostaviti družbene standarde, ki veljajo v večini razvitih držav.
torek, 22. 9. 2015Ko je raziskovalec Igor Omerza, nekdanji član LDS, leta 2011 izdal knjigo o Edvardu Kocbeku, so mu protizakonito onemogočili dostop do arhivov SDV. Poslanke in poslanci na današnji redni seji obravnavajo predlog zakona o spremembah zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina 21 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 21 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Stališče poslanske skupine SDS je na seji predstavil poslanec Andrej Čuš.V nadaljevanju objavljamo stališče.
Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi,na začetku bi rad povedal, da v Slovenski demokratski stranki s predlogom tega zakona in odpiranjem arhivov nikakor ne odpiramo ideološke teme ali promoviramo ideološki boj, ampak si želimo zgolj vzpostaviti družbene standarde, ki veljajo v večini razvitih držav. Nenazadnje so arhivi odprti vsepovsod, nazadnje pa so jih odprli tudi v Albaniji.Zato se nikakor ne morem znebiti občutka, da politična elita, ki je dokazano bila vpletena tudi v mnoga grda dela in kršenje človekovih pravic še naprej skriva svoje grehe iz preteklosti. Lahko rečemo, da imamo v Sloveniji združbo nedotakljivih bivših funkcionarjev, katerim je bilo in je dovoljeno vse.Ob tem bi rad povedal tudi, da v Sloveniji s težavo sploh govorimo o obstoju arhivov, saj jih je prejšnja nedemokratična oblast pred propadom sistema uničila v kar 90%. Za ta kulturni genocid do danes ni odgovarjal prav nihče. Zato me tudi čudi sprenevedanje bivšega ministra za kulturo, g. Grilca, ki je v času referendumske kampanje na policijo naznanil sum kaznivega dejanja proti neznanemu storilcu. Gospe in gospodje, vsi vemo, kdo je bil tedaj odgovoren za arhive ter kdo je dal nalog za njihovo likvidacijo oz. sežig. Prva Janševa vlade je lata 2006 za javnost popolnoma odprla arhive nekdanje SDV in arhive nekdanjih političnih organizacij, policije, sodišč.• Z nobenimi arhivi razen z arhivi nekdanje SDV, do sedaj ni bilo nobenih problemov;• Samo arhive nekdanje SDV so kljub zakonskim določilom vse do zadnje spremembe Zakona skrivali;• Ko je raziskovalec Igor Omerza, nekdanji član LDS, leta 2011 izdal knjigo o Edvardu Kocbeku, so mu protizakonito onemogočili dostop do arhivov SDV;• Še več, leta 2011 so v Vladi Boruta Pahorja spisali zakon o zaprtju arhivov SDV in ga tudi sprejeli, toda ljudstvo ga je na referendumu zavrnilo in arhivi SDV so ostali odprti.
V kontekstu zgoraj naštetega ni težko ugotoviti, da bivši minister za kulturo dr. Uroš Grilc pač ni bil človek, ki odpira arhive. Dejstva so prej obratna. Minister je pač pripadal levi politični opciji. Leva politična opcija pa se napaja iz preteklosti, zlasti iz nekdanje komunistične partije, razglaša se tudi za njeno naslednico, malo pa se od nje tudi distancira, toliko kot ji seveda ustreza. Nekdanja komunistična partija pa je imela SDV – politično policijo, ki je komunistično partijo pač ohranjala na oblasti, tudi s pomočjo umorov doma in v tujini. Še verjamete v to, da je minister dr. Uroš Grilc odpiral arhive nekdanje SDV?Tudi leto dni po uveljavitvi arhivske novela in zaprtju arhivov prihaja v strokovni javnosti do ocen, da je stanje še slabše, kot je bilo predvideno. Zgodovinarka na novogoriški fakulteti za uporabne študije Tamara Griesser Pečar pravi, da so njeni vtisi še slabši kot takrat, ko je nasprotovala sprejetju novele. Novela zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki je bila 8. junija 2014 predmet neuspelega referenduma, je stopila v veljavo 22. julija istega leta. Med drugim je nekoliko spremenila dostopnost do gradiv, podrobno pa uredila tudi njihovo digitalizacijo.Glede dostopnosti novela določa, da gradivo nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ni prosto dostopno, pač pa morajo zaposleni v arhivu podatke pred predajo gradiva prekriti. Dostopnost do gradiv, ki vsebujejo občutljive osebne podatke žrtev nekdanje Službe državne varnosti, je tudi po uveljavitvi novele ostala še naprej omejena, novost pa je, da lahko uporabnik brez dovoljenja komisije dobi vsaj anonimizirane dokumente.Griesser Pečarjeva je poudarila, da je novela prinesla absurdno situacijo, saj je zaščitila tako storilce kaznivih dejanj v komunističnem režimu kot tudi v nacističnem in fašističnem režimu. Poleg tega po njenih besedah čakanje na dovoljenje arhivske komisije za tedne in mesece podaljšuje dostopni čas do gradiv.To, da raziskovalci pri nas za celovito okupatorsko gradivo potrebujejo dovoljenje komisije, je nekaj edinstvenega v celotni Evropi, je opozorila Griesser Pečarjeva. Če se ukvarjaš z novejšo slovensko zgodovino od leta 1941 do leta 1990, po njenih besedah skoraj za vsako gradivo potrebuješ dovoljenje komisije, kar raziskovalcem povzroča velike težave.Novela zgolj navidezno odpira gradivo, ki je bilo prej nedostopno oziroma je bilo dostopno zgolj z dovoljenjem, saj je novela zaprla dostop do osebnih podatkov. Dostopnost se je zaradi tega dejansko zmanjšala.Pogosto so anonimizirani dokumenti neuporabni, saj se ne anonimizirata ime in priimek, ampak vsebina. Ime in priimek nimata vrednosti, če ni vsebine. Prav tako pa zaposleni v Arhivu RS zaradi določb novele po nepotrebnem izgubljajo čas z anonimizacijo osebnih podatkov, namesto da bi se ukvarjali s svojim delom. Zaradi zaprtja arhivov, razvrednotenja arhivov, prikrivanja kršitev človekovih pravic in dodatnih birokratskih ovir smo v poslanski skupini SDS konec avgusta letos vložili novelo arhivskega zakona.V modernem evropskem prostoru, ki temelji na boju proti vsem totalitarizmom, je danes nedopustno selektivno obsojati samo nekatere vrste totalitarizmov, druge pa celo poveličevati oziroma njihove zločine relativizirati ali celo opravičevati za nek »višji« ideološki cilj. Vsi totalitarizmi so temeljili na načrtnem in sistemskem kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.Evropski parlament je dne 2. aprila 2009, ob upoštevanju Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah ter v preteklosti že sprejetih resolucij o demokraciji in spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu (Resolucija). Za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni režimi, je potrebno podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave. Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar je glede (ne)dostopnosti arhivskega gradiva dejala: »Tudi narod, ki ne pozna svojih korenin, nima prihodnosti, oz. kot je formuliral zgodovinar Stéphane Courtois: »Nobena družba ne more preživeti brez čuta za pravičnost, spomina in zgodovine…«S predlaganimi spremembami in dopolnitvami se vzpostavlja podlago, s katero bo arhivsko gradivo dejansko odprto, brez tehničnega zapiranja arhivov z anonimizacijo, kot jo je predvidela ZVDAGA-A. S spremembo 65. člena z ZVDAGA-A se je predpisalo anonimizacijo osebnih podatkov, pri čemer se ne razlikuje več med žrtvami in storilci (uvedla je namreč nedostopnost osebnih podatkov nosilcev javnih funkcij), kar dejansko predstavlja prefinjen način zapiranja oziroma omejevanja dostopa do arhivskega gradiva. V poslanski skupini SDS bomo predlagane spremembe in odprtje arhivov podprli.
Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi,na začetku bi rad povedal, da v Slovenski demokratski stranki s predlogom tega zakona in odpiranjem arhivov nikakor ne odpiramo ideološke teme ali promoviramo ideološki boj, ampak si želimo zgolj vzpostaviti družbene standarde, ki veljajo v večini razvitih držav. Nenazadnje so arhivi odprti vsepovsod, nazadnje pa so jih odprli tudi v Albaniji.Zato se nikakor ne morem znebiti občutka, da politična elita, ki je dokazano bila vpletena tudi v mnoga grda dela in kršenje človekovih pravic še naprej skriva svoje grehe iz preteklosti. Lahko rečemo, da imamo v Sloveniji združbo nedotakljivih bivših funkcionarjev, katerim je bilo in je dovoljeno vse.Ob tem bi rad povedal tudi, da v Sloveniji s težavo sploh govorimo o obstoju arhivov, saj jih je prejšnja nedemokratična oblast pred propadom sistema uničila v kar 90%. Za ta kulturni genocid do danes ni odgovarjal prav nihče. Zato me tudi čudi sprenevedanje bivšega ministra za kulturo, g. Grilca, ki je v času referendumske kampanje na policijo naznanil sum kaznivega dejanja proti neznanemu storilcu. Gospe in gospodje, vsi vemo, kdo je bil tedaj odgovoren za arhive ter kdo je dal nalog za njihovo likvidacijo oz. sežig. Prva Janševa vlade je lata 2006 za javnost popolnoma odprla arhive nekdanje SDV in arhive nekdanjih političnih organizacij, policije, sodišč.• Z nobenimi arhivi razen z arhivi nekdanje SDV, do sedaj ni bilo nobenih problemov;• Samo arhive nekdanje SDV so kljub zakonskim določilom vse do zadnje spremembe Zakona skrivali;• Ko je raziskovalec Igor Omerza, nekdanji član LDS, leta 2011 izdal knjigo o Edvardu Kocbeku, so mu protizakonito onemogočili dostop do arhivov SDV;• Še več, leta 2011 so v Vladi Boruta Pahorja spisali zakon o zaprtju arhivov SDV in ga tudi sprejeli, toda ljudstvo ga je na referendumu zavrnilo in arhivi SDV so ostali odprti.
V kontekstu zgoraj naštetega ni težko ugotoviti, da bivši minister za kulturo dr. Uroš Grilc pač ni bil človek, ki odpira arhive. Dejstva so prej obratna. Minister je pač pripadal levi politični opciji. Leva politična opcija pa se napaja iz preteklosti, zlasti iz nekdanje komunistične partije, razglaša se tudi za njeno naslednico, malo pa se od nje tudi distancira, toliko kot ji seveda ustreza. Nekdanja komunistična partija pa je imela SDV – politično policijo, ki je komunistično partijo pač ohranjala na oblasti, tudi s pomočjo umorov doma in v tujini. Še verjamete v to, da je minister dr. Uroš Grilc odpiral arhive nekdanje SDV?Tudi leto dni po uveljavitvi arhivske novela in zaprtju arhivov prihaja v strokovni javnosti do ocen, da je stanje še slabše, kot je bilo predvideno. Zgodovinarka na novogoriški fakulteti za uporabne študije Tamara Griesser Pečar pravi, da so njeni vtisi še slabši kot takrat, ko je nasprotovala sprejetju novele. Novela zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki je bila 8. junija 2014 predmet neuspelega referenduma, je stopila v veljavo 22. julija istega leta. Med drugim je nekoliko spremenila dostopnost do gradiv, podrobno pa uredila tudi njihovo digitalizacijo.Glede dostopnosti novela določa, da gradivo nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ni prosto dostopno, pač pa morajo zaposleni v arhivu podatke pred predajo gradiva prekriti. Dostopnost do gradiv, ki vsebujejo občutljive osebne podatke žrtev nekdanje Službe državne varnosti, je tudi po uveljavitvi novele ostala še naprej omejena, novost pa je, da lahko uporabnik brez dovoljenja komisije dobi vsaj anonimizirane dokumente.Griesser Pečarjeva je poudarila, da je novela prinesla absurdno situacijo, saj je zaščitila tako storilce kaznivih dejanj v komunističnem režimu kot tudi v nacističnem in fašističnem režimu. Poleg tega po njenih besedah čakanje na dovoljenje arhivske komisije za tedne in mesece podaljšuje dostopni čas do gradiv.To, da raziskovalci pri nas za celovito okupatorsko gradivo potrebujejo dovoljenje komisije, je nekaj edinstvenega v celotni Evropi, je opozorila Griesser Pečarjeva. Če se ukvarjaš z novejšo slovensko zgodovino od leta 1941 do leta 1990, po njenih besedah skoraj za vsako gradivo potrebuješ dovoljenje komisije, kar raziskovalcem povzroča velike težave.Novela zgolj navidezno odpira gradivo, ki je bilo prej nedostopno oziroma je bilo dostopno zgolj z dovoljenjem, saj je novela zaprla dostop do osebnih podatkov. Dostopnost se je zaradi tega dejansko zmanjšala.Pogosto so anonimizirani dokumenti neuporabni, saj se ne anonimizirata ime in priimek, ampak vsebina. Ime in priimek nimata vrednosti, če ni vsebine. Prav tako pa zaposleni v Arhivu RS zaradi določb novele po nepotrebnem izgubljajo čas z anonimizacijo osebnih podatkov, namesto da bi se ukvarjali s svojim delom. Zaradi zaprtja arhivov, razvrednotenja arhivov, prikrivanja kršitev človekovih pravic in dodatnih birokratskih ovir smo v poslanski skupini SDS konec avgusta letos vložili novelo arhivskega zakona.V modernem evropskem prostoru, ki temelji na boju proti vsem totalitarizmom, je danes nedopustno selektivno obsojati samo nekatere vrste totalitarizmov, druge pa celo poveličevati oziroma njihove zločine relativizirati ali celo opravičevati za nek »višji« ideološki cilj. Vsi totalitarizmi so temeljili na načrtnem in sistemskem kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.Evropski parlament je dne 2. aprila 2009, ob upoštevanju Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah ter v preteklosti že sprejetih resolucij o demokraciji in spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu (Resolucija). Za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni režimi, je potrebno podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave. Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar je glede (ne)dostopnosti arhivskega gradiva dejala: »Tudi narod, ki ne pozna svojih korenin, nima prihodnosti, oz. kot je formuliral zgodovinar Stéphane Courtois: »Nobena družba ne more preživeti brez čuta za pravičnost, spomina in zgodovine…«S predlaganimi spremembami in dopolnitvami se vzpostavlja podlago, s katero bo arhivsko gradivo dejansko odprto, brez tehničnega zapiranja arhivov z anonimizacijo, kot jo je predvidela ZVDAGA-A. S spremembo 65. člena z ZVDAGA-A se je predpisalo anonimizacijo osebnih podatkov, pri čemer se ne razlikuje več med žrtvami in storilci (uvedla je namreč nedostopnost osebnih podatkov nosilcev javnih funkcij), kar dejansko predstavlja prefinjen način zapiranja oziroma omejevanja dostopa do arhivskega gradiva. V poslanski skupini SDS bomo predlagane spremembe in odprtje arhivov podprli.