Andrej Čuš: Mlade generacije si ne želijo ohranjati delitve na vprašanjih, ki bi v vsaki civilizirani družbi morala biti rešena že zdavnaj.
torek, 29. 9. 2015S predlagano spremembo zakona o varstvu kulturne dediščine se določi dolžnost vsakega, ki naleti na množično morišče, da o tem obvesti policijo Poslanke in poslanci na današnji redni seji obravnavajo predlog zakona o dopolnitvi zakona o varstvu kulturne dediščine. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina 21 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom. Na seji je predlog zakona obrazložil poslanec SDS Andrej Čuš.V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.ANDREJ ČUŠ: Spoštovani gospod predsednik, spoštovana gospa ministrica, kolegice in kolegi.
V poslanski skupini SDS se že vse od začetka sklica Državnega zbora ukvarjamo z iskanjem rešitev na vseh področjih življenja. Tako smo v tem času vložili 35 zakonodajnih sprememb s katerimi bi izboljšali tako sedanjost kot prihodnost. Danes je pred nami obravnava novele Zakona o varstvu kulturne dediščine. Ugotavljamo, da se zaradi nekaterih nedorečenosti v omenjenem zakonu po nepotrebnem lahko zavirajo postopki v zvezi z ureditvijo problematike revolucionarnih morišč na slovenskih tleh. S predlaganim zakonom želimo odstraniti ovire, ki so se pokazale v praksi od sprejetja omenjenega zakona in bi utegnile vplivati na postopek dostojnega pokopa žrtev in ugotavljanja krivde ter odgovornost za namerne, sistemske in množične poboje, ki so se zgodili na slovenskih tleh. Obravnava posmrtnih ostankov žrtev revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po drugi svetovni vojni je predmet urejanja Zakonov o vojnih grobiščih, v Zakonu o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki poskuša dopolnjevati Zakon o vojnih grobiščih ter tudi v Zakonu o varstvu kulturne dediščine. Kljub temu in lahko rečemo že 25-im letom od konca totalitarnega režima, ki je te poboje prikrival še vedno obstaja na slovenskih tleh več kot 600 prikritih morišč. Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev sicer določa, da lahko svojci pokopljejo posmrtne ostanke žrtev, vendar hkrati v 12. členu določa, da se grobišča vnašajo v register kulturne dediščine za katere pa velja varstveni režim kot velja za varstvo kulturne dediščine. Zakon o varstvu kulturne dediščine določa, da so posmrtni ostanki kot arheološka ostalina v lasti države in se jih lahko samo preda v muzej, razen če je lastništvo ostalin že znano. Znano pa ne more biti, če posmrtni ostanki niso bili izkopani in identificirani. Do tega pa lahko pride le, če se domneva, da gre za vojno grobišče, kar je nemogoče domnevati, če se izkop v bistvu ne izvede. Ne glede na to, da namen Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ni bil takšen pa nejasnost in formalna ovira v sedanji ureditvi ostajata in pomeni nepotrebno oviranje tako postopkov dostojnega pokopa kot tudi preiskave odgovornosti za umorjene žrtve. Glede na to, da je predmet zakon o varstvu kulturne dediščine določitev posmrtnih ostankov kot arheološki ostalin povezanih z grobišči določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, ki so bile pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let predlagamo, da se za te ostaline uredite poseben režim obravnavanja. Predlagamo, da se vse omenjene ne glede na okoliščine obravnava po načelu kazenskega postopka. S predlagano spremembo zakona se določi dolžnost vsakega, ki naleti na množično morišče, da o tem obvesti policijo. Po predlogu spremembe zakona morajo državno tožilstvo in drugi pristojni državni organi izvesti postopek identifikacije žrtev in presoditi katera kazniva dejanja so z načeli kazenskega in mednarodnega prava zastarala in katera ne. S predlogom zakona se želi tudi določiti, da se vsi postopki vodijo na način, da o ničemer ne ovirajo postopkov dostojnega pokopa posmrtnih ostankov in drugih postopkov. Predlagamo, da bodo potomci in svojci v najkrajšem možnem času po identifikaciji lahko dostojno pokopali žrtve oziroma v kolikor identifikacija ne bo možna, a nihče ne bo pokopal žrtev te žrtve dostojno pokopane v skupnem grobu za kar bo odgovorno ministrstvo pristojno za pogrebno dejavnost. Pri vprašanjih, ki delijo narod moramo določiti čim bolj jasno pravno podlago. Da se ta vprašanja rešijo v najkrajšem možnem času še posebej, če gre za zagotavljanje osebnega dostojanstva 10 tisočim pomorjenim in njihovim potomcem. Poslanke in poslanci Državnega zbora to dolgujemo predvsem mlajšim generacijam, ki si ne želijo ohraniti delitve na vprašanjih, ki bi v vsaki civilizirani družbi morala biti rešena že zdavnaj. Hvala.
V poslanski skupini SDS se že vse od začetka sklica Državnega zbora ukvarjamo z iskanjem rešitev na vseh področjih življenja. Tako smo v tem času vložili 35 zakonodajnih sprememb s katerimi bi izboljšali tako sedanjost kot prihodnost. Danes je pred nami obravnava novele Zakona o varstvu kulturne dediščine. Ugotavljamo, da se zaradi nekaterih nedorečenosti v omenjenem zakonu po nepotrebnem lahko zavirajo postopki v zvezi z ureditvijo problematike revolucionarnih morišč na slovenskih tleh. S predlaganim zakonom želimo odstraniti ovire, ki so se pokazale v praksi od sprejetja omenjenega zakona in bi utegnile vplivati na postopek dostojnega pokopa žrtev in ugotavljanja krivde ter odgovornost za namerne, sistemske in množične poboje, ki so se zgodili na slovenskih tleh. Obravnava posmrtnih ostankov žrtev revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po drugi svetovni vojni je predmet urejanja Zakonov o vojnih grobiščih, v Zakonu o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki poskuša dopolnjevati Zakon o vojnih grobiščih ter tudi v Zakonu o varstvu kulturne dediščine. Kljub temu in lahko rečemo že 25-im letom od konca totalitarnega režima, ki je te poboje prikrival še vedno obstaja na slovenskih tleh več kot 600 prikritih morišč. Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev sicer določa, da lahko svojci pokopljejo posmrtne ostanke žrtev, vendar hkrati v 12. členu določa, da se grobišča vnašajo v register kulturne dediščine za katere pa velja varstveni režim kot velja za varstvo kulturne dediščine. Zakon o varstvu kulturne dediščine določa, da so posmrtni ostanki kot arheološka ostalina v lasti države in se jih lahko samo preda v muzej, razen če je lastništvo ostalin že znano. Znano pa ne more biti, če posmrtni ostanki niso bili izkopani in identificirani. Do tega pa lahko pride le, če se domneva, da gre za vojno grobišče, kar je nemogoče domnevati, če se izkop v bistvu ne izvede. Ne glede na to, da namen Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ni bil takšen pa nejasnost in formalna ovira v sedanji ureditvi ostajata in pomeni nepotrebno oviranje tako postopkov dostojnega pokopa kot tudi preiskave odgovornosti za umorjene žrtve. Glede na to, da je predmet zakon o varstvu kulturne dediščine določitev posmrtnih ostankov kot arheološki ostalin povezanih z grobišči določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, ki so bile pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let predlagamo, da se za te ostaline uredite poseben režim obravnavanja. Predlagamo, da se vse omenjene ne glede na okoliščine obravnava po načelu kazenskega postopka. S predlagano spremembo zakona se določi dolžnost vsakega, ki naleti na množično morišče, da o tem obvesti policijo. Po predlogu spremembe zakona morajo državno tožilstvo in drugi pristojni državni organi izvesti postopek identifikacije žrtev in presoditi katera kazniva dejanja so z načeli kazenskega in mednarodnega prava zastarala in katera ne. S predlogom zakona se želi tudi določiti, da se vsi postopki vodijo na način, da o ničemer ne ovirajo postopkov dostojnega pokopa posmrtnih ostankov in drugih postopkov. Predlagamo, da bodo potomci in svojci v najkrajšem možnem času po identifikaciji lahko dostojno pokopali žrtve oziroma v kolikor identifikacija ne bo možna, a nihče ne bo pokopal žrtev te žrtve dostojno pokopane v skupnem grobu za kar bo odgovorno ministrstvo pristojno za pogrebno dejavnost. Pri vprašanjih, ki delijo narod moramo določiti čim bolj jasno pravno podlago. Da se ta vprašanja rešijo v najkrajšem možnem času še posebej, če gre za zagotavljanje osebnega dostojanstva 10 tisočim pomorjenim in njihovim potomcem. Poslanke in poslanci Državnega zbora to dolgujemo predvsem mlajšim generacijam, ki si ne želijo ohraniti delitve na vprašanjih, ki bi v vsaki civilizirani družbi morala biti rešena že zdavnaj. Hvala.