Andrej Aplenc: Goli otok je bil zločin nad ljudmi
sobota, 9. 7. 20119. julija leta 1949, je na Goli otok prispel prvi transport internirancev, med katerimi je bil tudi Andrej Aplenc. V nadaljevanju objavljamo intervju v opomin in spomin na dogodke, ki se ne smejo ponoviti. Andrej Aplenc je bil kot dijak in študent dvakrat zaprt na Golem otoku, vsega skupaj 3 leta. Kasneje je odšel v tujino in v ZDA magistriral na Thayer School of Enginering in na Dartmouth College leta 1970. Ima nostrifikacijo Univerze v Ljubljani, fakultete za strojništvo, kot magister znanosti s področja strojništva.
V ZDA je služboval v kemični in letalski industriji in v svetovalni službi do leta 1990, ko se je vrnil v Slovenijo. Imenovan je bil za generalnega direktorja Slovenskih železarn in odstavljen, potem ko je bila izglasovana nezaupnica Demosovi vladi.
Od takrat je dejaven v organizacijah civilne družbe, ki kritično presojajo ekonomsko in zunanjo politiko vladajočih strank. Leta 1999 je bil med soustanovitelji Zavoda za oživitev civilne družbe in bil izvoljen za njenega direktorja. Sodeloval je pri projektu z naslovom Medijska konstrukcija slovenske realnosti, 2002, revija Dignitas, založba Nova revija, in pri projektu Zavoda, ki je bil objavljen pod naslovom Medijska in človekova (ne)svoboda, 2008, revija Dignitas, založba Nova revija.
Je avtor knjige Prodaja Slovenije, Mladinska knjiga, 1997, in je bil kolumnist v revijah Demokracija in Mag, kjer ima objavljenih preko 100 komentarjev.
Kaj ste počeli preden ste bili poslani na Goli otok? Ste hodili v šolo/službo?
Ko me je UDBA prvič aretirala, sem bil dijak in član SKOJ-a. Aretiran sem bil v razredu med poukom, bil sem v kratkih hlačah. Starši tri mesece sploh niso vedeli, kam sem izginil.
Zaradi česa in kdaj ste prišli na Goli otok in kako dolgo ste bili tam?
Na Golem otoku sem bil zaprt dvakrat, prvič eno leto, drugič pa dve leti, v letih 1949-1950 in 1952-1954. Poleti 1948 sem bil komandir dijaške delovne brigade na Kočevskem, kjer smo gradili cesto. Dovolil sem brigadirjem, da so imeli ples ob koncu tedna, ko je bilo na urniku predavanje o marksizmu. Takoj sem bil zamenjan, kar me je ujezilo, s sošolci sem govoril, da ni prave svobode in sploh kritiziral, nakar sem bil izključen iz SKOJ-a in potem aretiran. Sicer pa menim, da nisem bil zelo zaželen, ker sem prihajal iz maloburžoazne in ne iz delavske družine.
Drugič so me aretirali leta 1952. Razlog za to je pa bil, da nisem hotel poročati Udbi o tistih, ki so bili skupaj z mano zaprti na Golem otoku. Namreč, ko smo bili leta 1950 izpuščeni, smo morali vsi podpisati, da bomo sodelovali z Udbo, ki jo je zanimalo le to, kaj govorijo bivši zaporniki. Ovajati pa nisem hotel in ko so me v to silili, sem se enkrat na sedežu Udbe silovito sporekel z enim od udbovcev. Nanj sem vpil, da imam tega dovolj in da tega ne bom več počel, zaloputnil vrata in odšel. Kmalu zatem sem bil aretiran.Kdo je varoval zapornike na otoku? In kakšen je bil odnos med zaporniki in tistimi, ki so vas varovali?
Varovali so nas miličniki, ki pa niso usmerjali delo zapornikov. To so delali zaporniki, ki so se uklonili in izrazili svojo privrženost Titu. Ti so po navodilih Udbe odločali o delu drugih zapornikov in vodili vse delo v taborišču. To je bil, malo cinično, višek kardeljanskega samoupravljanja. Goli otok je bilo prvo množično taborišče za pranje možganov, ki je bilo načrtovano s skrajnimi fizičnimi napori in psihičnim pritiskom, z namenom, da bi zapornike prisilili v to, da počnejo moralno nesprejemljiva dejanja s pretepanjem in ovajanjem drugih zapornikov v boju za lastno samoohranitev. Tisti, ki so temu podlegli, so bili s tem zaznamovani za vse življenje. Temu pravimo »zlomljena hrbtenica«. To je bil zločin nad ljudmi. To je bila zločinska dejavnost vrha partije. Človeka ne ubiješ, ga pa moralno notranje duševno pohabiš za celo življenje. V tem se je Titov režim razlikoval od vseh drugih, v nacističnih taboriščih in v gulagih tega ni bilo.Vsi vemo, da ste zaporniki na Golem otoku preživljali težke čase, vendar pa me zanima ali ste imeli zaporniki na voljo kaj časa, da ste se družili med sabo in na kakšen način?
Seveda smo se družili, predvsem z drugimi Slovenci, vendar smo vsi zelo pazili, da nismo izrekli niti ene kritične besede. Jaz sem imel samo enega prijatelja, s katerim sem se odkrito pogovarjal.
Kako ste ohranjali stik z vašimi družinami?
Enkrat na mesec smo lahko napisali eno dopisnico domačim. Ti so nam lahko pošiljali samo pisma, nič drugega.
Kakšno delo ste vi osebno kot zapornik opravljali tam?
Prenašal sem skale in tolkel kamenje podnevi, včasih tudi ponoči. Delal sem tudi v lesnih obratih, za časa mojega drugega zapora so namreč že bile na otoku delavnice. Kamnite in lesene produkte, les se je dovažal in odvažal z ladjami, je Udba prodajala, tudi v Italijo. Domnevam, da italijanskim komunistom. To je bil začetek podjetja Genex, ki je med drugim opravljal finančne posle v tujini za Udbo.
Kakšna je bila najhujša oblika kazni za tiste, ki se niso držali pravil?
Kakšnih 14 dni potem, ko smo prvič prišli na Goli otok, sem videl kako so do smrti pretepli kakšnih 10 do 12 zapornikov. To je bil začetek atmosfere, ki je potem vladala na Golem otoku. Sicer pa je bila standardna oblika kazni tako imenovani bojkot, pri čemer zapornik ni smel govoriti z nikomer, delal je najtežja dela, ponoči pa je moral stati ob bencinskem sodu, ki je služil kot stranišče. Tudi to sem izkusil.
Koliko zapornikov je v času, ko ste vi bili tam skušalo pobegniti in ali jim je uspelo?
Nisem seznanjen z verodostojno dokumentacijo, govori se o nekaj uspešnih pobegih.
Kakšne posledice vam je pustilo bivanje na Golem otoku? Kako ste se po tem, ko ste odslužili kazen, ponovno vključili v družbo? Vsi vemo, da so obstajale različne tajne milice. So tudi vas kdaj sledili še po tem, ko ste odslužili kazen in približno kako dolgo?
Psihološki rezultat strahu pred smrtjo in veliko emocionalnih pritiskov je znan kot vietnamski sindrom. To velja za vse zapornike totalitarnih režimov in za vse pripadnike vseh vojaških enot v vojni. Po drugem zaporu sem spadal v to kategorijo in moja »terapija« je bila to, da sem postal alpinist, gore so me pozdravile.
Udba je pričakovala, da se bodo vsi bivši zaporniki pokorili in vstopili v Partijo, menim da predvsem zato, da so bili pod stalnim nadzorom. Marsikdo je to storil, tudi zato da je zaščitil svojo družino. Kasneje so mi kot študentu ponudili vstop v Partijo. Tega pa nisem hotel narediti in ker sem se bal, da me bodo še tretjič zaprli, če odklonim, sem odšel v tujino.
Ste za krivice in trpljenje oziroma vse kar ste morali prenašati na Golem otoku prejeli kako opravičilo od odgovornih?
Ko je ob sprejemanju prvega zakona o popravi krivic takratni poslanec LDS Jožef Školč dejal, da LDS premišljuje, ali bi predlagala zakon o popravi krivic srednjeveškim čarovnicam, sem imel te farse dovolj. Rehabilitacijo sem iskal in dobil na sodišču.
Ali menite, da bi bilo dobro, da bi se današnja mladina v šoli morala učiti tudi o slabih straneh nekega bivšega režima?
Vsekakor. Poznavanje zgodovine, predvsem pa zgodovine lastnega naroda, je ključno ne le za narodno zavest, pač pa tudi za pravilno razumevanje današnje demokracije. Brez tega, da ne bi vedeli, kaj je bilo v preteklosti narobe, ne moremo govoriti o tem, kaj je sedaj prav.
Menim, da bi v šolah poleg drugih knjig polpretekle zgodovine, moralo biti obvezno berilo knjigi »Arhipelag Goli« Janeza Jezerška-Sokola, ki je bil visoki partizanski oficir in je bil zaprt v različnih taboriščih šest let, in »Angela Vode, Skriti spomini«.
Ali vi osebno menite, da se lahko v prihodnjih nekaj desetletjih ponovi zgodovina? Kaj mislite, da moramo storiti, da preprečimo ponovitev tovrstnih prevzgoj?
Menim, da je treba identificirati krivce. Sedaj imamo zločine brez krivcev, kar bi bilo v normalnih pravnih razmerah absurdno. O tem je govoril in pisal tudi dr. Jože Pučnik. Zgodile pa so se – če vzamemo samo obdobje druge svetovne vojne – strašne stvari na obeh straneh, začenši z nasiljem komunističnega Vosa in pozneje domobranske Črne roke. Menim tudi, da je treba zelo jasno povedati, da je bil le ozek vrh komunistične partije odgovoren za vse zločine, tudi za Goli otok. Isto velja tudi za drugo, domobransko stran.
Tako bi, menim, lahko poskušali končati kulturno politični boj, ki nas Slovence razdvaja že skoraj 70 let. Ta delitev je katastrofalna, saj ima izredno negativne politične posledice.
Goli otok kot turistična znamenitost – opredelite svoje stališče.
Turizem na Golem otoku bi bil cinizem – ali imamo turizem v Dachau-u, Auschwitzu, in drugih taboriščih? Goli otok bi moral biti tako urejen, kot so nacistična taborišča. Obisk – da, vodenje – da, drugega pa ne.
Trenutna situacija v Sloveniji ni nič kaj preveč rožnata. Kako vi gledate na to, bi bilo potrebno po vašem mnenju kaj spremeniti?
Predvsem nujno potrebujemo pravno državo. Vzpostavitev te bi v doglednem času rešila vse druge probleme, ki jih imamo.
V ZDA je služboval v kemični in letalski industriji in v svetovalni službi do leta 1990, ko se je vrnil v Slovenijo. Imenovan je bil za generalnega direktorja Slovenskih železarn in odstavljen, potem ko je bila izglasovana nezaupnica Demosovi vladi.
Od takrat je dejaven v organizacijah civilne družbe, ki kritično presojajo ekonomsko in zunanjo politiko vladajočih strank. Leta 1999 je bil med soustanovitelji Zavoda za oživitev civilne družbe in bil izvoljen za njenega direktorja. Sodeloval je pri projektu z naslovom Medijska konstrukcija slovenske realnosti, 2002, revija Dignitas, založba Nova revija, in pri projektu Zavoda, ki je bil objavljen pod naslovom Medijska in človekova (ne)svoboda, 2008, revija Dignitas, založba Nova revija.
Je avtor knjige Prodaja Slovenije, Mladinska knjiga, 1997, in je bil kolumnist v revijah Demokracija in Mag, kjer ima objavljenih preko 100 komentarjev.
Kaj ste počeli preden ste bili poslani na Goli otok? Ste hodili v šolo/službo?
Ko me je UDBA prvič aretirala, sem bil dijak in član SKOJ-a. Aretiran sem bil v razredu med poukom, bil sem v kratkih hlačah. Starši tri mesece sploh niso vedeli, kam sem izginil.
Zaradi česa in kdaj ste prišli na Goli otok in kako dolgo ste bili tam?
Na Golem otoku sem bil zaprt dvakrat, prvič eno leto, drugič pa dve leti, v letih 1949-1950 in 1952-1954. Poleti 1948 sem bil komandir dijaške delovne brigade na Kočevskem, kjer smo gradili cesto. Dovolil sem brigadirjem, da so imeli ples ob koncu tedna, ko je bilo na urniku predavanje o marksizmu. Takoj sem bil zamenjan, kar me je ujezilo, s sošolci sem govoril, da ni prave svobode in sploh kritiziral, nakar sem bil izključen iz SKOJ-a in potem aretiran. Sicer pa menim, da nisem bil zelo zaželen, ker sem prihajal iz maloburžoazne in ne iz delavske družine.
Drugič so me aretirali leta 1952. Razlog za to je pa bil, da nisem hotel poročati Udbi o tistih, ki so bili skupaj z mano zaprti na Golem otoku. Namreč, ko smo bili leta 1950 izpuščeni, smo morali vsi podpisati, da bomo sodelovali z Udbo, ki jo je zanimalo le to, kaj govorijo bivši zaporniki. Ovajati pa nisem hotel in ko so me v to silili, sem se enkrat na sedežu Udbe silovito sporekel z enim od udbovcev. Nanj sem vpil, da imam tega dovolj in da tega ne bom več počel, zaloputnil vrata in odšel. Kmalu zatem sem bil aretiran.Kdo je varoval zapornike na otoku? In kakšen je bil odnos med zaporniki in tistimi, ki so vas varovali?
Varovali so nas miličniki, ki pa niso usmerjali delo zapornikov. To so delali zaporniki, ki so se uklonili in izrazili svojo privrženost Titu. Ti so po navodilih Udbe odločali o delu drugih zapornikov in vodili vse delo v taborišču. To je bil, malo cinično, višek kardeljanskega samoupravljanja. Goli otok je bilo prvo množično taborišče za pranje možganov, ki je bilo načrtovano s skrajnimi fizičnimi napori in psihičnim pritiskom, z namenom, da bi zapornike prisilili v to, da počnejo moralno nesprejemljiva dejanja s pretepanjem in ovajanjem drugih zapornikov v boju za lastno samoohranitev. Tisti, ki so temu podlegli, so bili s tem zaznamovani za vse življenje. Temu pravimo »zlomljena hrbtenica«. To je bil zločin nad ljudmi. To je bila zločinska dejavnost vrha partije. Človeka ne ubiješ, ga pa moralno notranje duševno pohabiš za celo življenje. V tem se je Titov režim razlikoval od vseh drugih, v nacističnih taboriščih in v gulagih tega ni bilo.Vsi vemo, da ste zaporniki na Golem otoku preživljali težke čase, vendar pa me zanima ali ste imeli zaporniki na voljo kaj časa, da ste se družili med sabo in na kakšen način?
Seveda smo se družili, predvsem z drugimi Slovenci, vendar smo vsi zelo pazili, da nismo izrekli niti ene kritične besede. Jaz sem imel samo enega prijatelja, s katerim sem se odkrito pogovarjal.
Kako ste ohranjali stik z vašimi družinami?
Enkrat na mesec smo lahko napisali eno dopisnico domačim. Ti so nam lahko pošiljali samo pisma, nič drugega.
Kakšno delo ste vi osebno kot zapornik opravljali tam?
Prenašal sem skale in tolkel kamenje podnevi, včasih tudi ponoči. Delal sem tudi v lesnih obratih, za časa mojega drugega zapora so namreč že bile na otoku delavnice. Kamnite in lesene produkte, les se je dovažal in odvažal z ladjami, je Udba prodajala, tudi v Italijo. Domnevam, da italijanskim komunistom. To je bil začetek podjetja Genex, ki je med drugim opravljal finančne posle v tujini za Udbo.
Kakšna je bila najhujša oblika kazni za tiste, ki se niso držali pravil?
Kakšnih 14 dni potem, ko smo prvič prišli na Goli otok, sem videl kako so do smrti pretepli kakšnih 10 do 12 zapornikov. To je bil začetek atmosfere, ki je potem vladala na Golem otoku. Sicer pa je bila standardna oblika kazni tako imenovani bojkot, pri čemer zapornik ni smel govoriti z nikomer, delal je najtežja dela, ponoči pa je moral stati ob bencinskem sodu, ki je služil kot stranišče. Tudi to sem izkusil.
Koliko zapornikov je v času, ko ste vi bili tam skušalo pobegniti in ali jim je uspelo?
Nisem seznanjen z verodostojno dokumentacijo, govori se o nekaj uspešnih pobegih.
Kakšne posledice vam je pustilo bivanje na Golem otoku? Kako ste se po tem, ko ste odslužili kazen, ponovno vključili v družbo? Vsi vemo, da so obstajale različne tajne milice. So tudi vas kdaj sledili še po tem, ko ste odslužili kazen in približno kako dolgo?
Psihološki rezultat strahu pred smrtjo in veliko emocionalnih pritiskov je znan kot vietnamski sindrom. To velja za vse zapornike totalitarnih režimov in za vse pripadnike vseh vojaških enot v vojni. Po drugem zaporu sem spadal v to kategorijo in moja »terapija« je bila to, da sem postal alpinist, gore so me pozdravile.
Udba je pričakovala, da se bodo vsi bivši zaporniki pokorili in vstopili v Partijo, menim da predvsem zato, da so bili pod stalnim nadzorom. Marsikdo je to storil, tudi zato da je zaščitil svojo družino. Kasneje so mi kot študentu ponudili vstop v Partijo. Tega pa nisem hotel narediti in ker sem se bal, da me bodo še tretjič zaprli, če odklonim, sem odšel v tujino.
Ste za krivice in trpljenje oziroma vse kar ste morali prenašati na Golem otoku prejeli kako opravičilo od odgovornih?
Ko je ob sprejemanju prvega zakona o popravi krivic takratni poslanec LDS Jožef Školč dejal, da LDS premišljuje, ali bi predlagala zakon o popravi krivic srednjeveškim čarovnicam, sem imel te farse dovolj. Rehabilitacijo sem iskal in dobil na sodišču.
Ali menite, da bi bilo dobro, da bi se današnja mladina v šoli morala učiti tudi o slabih straneh nekega bivšega režima?
Vsekakor. Poznavanje zgodovine, predvsem pa zgodovine lastnega naroda, je ključno ne le za narodno zavest, pač pa tudi za pravilno razumevanje današnje demokracije. Brez tega, da ne bi vedeli, kaj je bilo v preteklosti narobe, ne moremo govoriti o tem, kaj je sedaj prav.
Menim, da bi v šolah poleg drugih knjig polpretekle zgodovine, moralo biti obvezno berilo knjigi »Arhipelag Goli« Janeza Jezerška-Sokola, ki je bil visoki partizanski oficir in je bil zaprt v različnih taboriščih šest let, in »Angela Vode, Skriti spomini«.
Ali vi osebno menite, da se lahko v prihodnjih nekaj desetletjih ponovi zgodovina? Kaj mislite, da moramo storiti, da preprečimo ponovitev tovrstnih prevzgoj?
Menim, da je treba identificirati krivce. Sedaj imamo zločine brez krivcev, kar bi bilo v normalnih pravnih razmerah absurdno. O tem je govoril in pisal tudi dr. Jože Pučnik. Zgodile pa so se – če vzamemo samo obdobje druge svetovne vojne – strašne stvari na obeh straneh, začenši z nasiljem komunističnega Vosa in pozneje domobranske Črne roke. Menim tudi, da je treba zelo jasno povedati, da je bil le ozek vrh komunistične partije odgovoren za vse zločine, tudi za Goli otok. Isto velja tudi za drugo, domobransko stran.
Tako bi, menim, lahko poskušali končati kulturno politični boj, ki nas Slovence razdvaja že skoraj 70 let. Ta delitev je katastrofalna, saj ima izredno negativne politične posledice.
Goli otok kot turistična znamenitost – opredelite svoje stališče.
Turizem na Golem otoku bi bil cinizem – ali imamo turizem v Dachau-u, Auschwitzu, in drugih taboriščih? Goli otok bi moral biti tako urejen, kot so nacistična taborišča. Obisk – da, vodenje – da, drugega pa ne.
Trenutna situacija v Sloveniji ni nič kaj preveč rožnata. Kako vi gledate na to, bi bilo potrebno po vašem mnenju kaj spremeniti?
Predvsem nujno potrebujemo pravno državo. Vzpostavitev te bi v doglednem času rešila vse druge probleme, ki jih imamo.