Ali strankarska pripadnost v Sloveniji pogojuje svobodo govora?

Dvojna merila, sprenevedanje ali povratek v preteklost. V pričakovanju verbalnega delikta… V Sloveniji postaja več kot očitno, da je svoboda govora, ki jo sicer opredeljuje 39. člen slovenske ustave, vedno bolj pogojena s strankarsko pripadnostjo govorečega (pišočega). Gre za očitno dvoličnost vladajočih dedičev totalitarnega režima (pa tudi nekaterih medijev), ki se je nazadnje pokazala v odzivih na nedavni zapis dr. Dimitrija Rupla. Ostri odzivi na njegov nastop na novinarski konferenci SDS so neprimerljivi z medijskim in siceršnjim molkom, ko je direktor Urada za verske skupnosti in nekdanji poslanec LDS Aleš Gulič, med delovnim časom nastopil na novinarski konferenci v vlogi predsednika Sveta LDS (in na kateri je komentiral predlog ustavne obtožbe predsednika republike). Prav tako nihče ni žolčno reagiral, ko se je varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik podpisala pod peticijo za ukinitev Slovenske vojske, ki je eden od temeljih elementov slovenske državnosti! Spomniti velja še na primer policista, ki je prejšnjemu predsedniku vlade Janezu Janši grozil z likvidacijo, nato pa ga je ministrica Kresalova zaposlila nazaj v Policijo in ga oborožila. Nekateri torej lahko grozijo z likvidacijo in obdržijo službo, dočim drugi ne smejo niti kritizirati oblasti.Z ostrim napadom na svojega predhodnika se je tako oglasil zunanji minister Samuel Žbogar, ki je zapis dr. Dimitrija Rupla o stanju v državi zaničevalno označil za »pisarijo«. Kmalu se je napadu pridružil tudi predsednik republike dr. Danilo Türk. Namesto, da bi odgovorila na vsebino zapisa, sta se odločila, da dr. Rupla osebno diskreditirata. Ravnanje ministra Žbogarja je po svoje razumljivo, saj je bil ob božiču 2007 oz. v letu 2008 odgovoren za poskus sabotaže slovenske in evropske zunanje politike (šlo je za neustrezno ravnanje s t. i. washingtonsko depešo. Na podlagi njene objave v slovenskih in srbskih časnikih so v tedanjih opozicijskih krogih zgradili famo, da ZDA vršijo pritisk na Slovenijo/EU v zvezi s priznanjem Kosova, čeprav je Slovenija ravnala povsem neodvisno od ZDA in od te fame, pač v skladu z dogovori v EU). Nerazumljivo pa je, da se je ob zapisu, objavljenem na spletni strani opozicijske stranke, tako aktivno angažiral predsednik republike, za katerega so neraziskani zločini Hude jame drugorazredna tema.Predsednik republike, ki več kot očitno časti nekdanji totalitarni režim in je zagotovo težko gledal osamosvajanje Slovenije izpod tega režima, se sedaj oglaša v vlogi velikega despota, ki s »kraljevsko« aroganco milostno odloča o usodah tistih posameznikov, s katerimi se ne strinja. Z izjavo, da je pravilno ravnal, ko leta 2008 dr. Rupla ni potrdil za veleposlanika na Dunaju, je Danilo Türk jasno pokazal svoje prepričanje, da ima absolutno oblast, pa čeprav mu je ne dajeta niti slovenska zakonodaja še manj pa slovenska ustava. Predsednik republike namreč po slovenski ustavi in zakonodaji ne izbira veleposlanikov, čeprav si je po zapletu z imenovanjem veleposlanikov leta 2008 nekoliko le uspel povečati pooblastila. Veleposlanike še vedno določa slovenska vlada.Da je stanje v Sloveniji nezavidljivo, je jasno že vsakemu državljanu, pa tudi zunanjemu opazovalcu. Ob nedavnih aferah, v katere so vpleteni številni predstavniki vladajoče oblasti, so se razkrila klientelistično-koruptivna omrežja neslutenih razsežnosti. Obstajajo močni sumi, da skuša notranja ministrica Katarina Kresal spolitizirati policijo, pravosodni minister Aleš Zalar spodkopava generalno državno tožilko, eden od glavnih akterjev v t.i. aferi Patria Milan M. Cvikl za nagrado odhaja v za naše razmere astronomsko plačano službo na Evropsko računsko sodišče, finančni minister reševanje slovenskega gospodarstva polaga v roke nekdanjemu uslužbencu Udbe Draganu Isajloviću, in še bi lahko naštevali.Kritično vrednotenje dogajanja v slovenskem političnem prostoru je postalo vedno bolj podvrženo neupravičenim klasifikacijam in zaničevanju s strani vladajoče elite. Kar je bilo v času prejšnje vlade popolnoma sprejemljivo – ko je nekdanja opozicija in sedanja koalicija dosledno kritizirala delo vlade Janeza Janše – je sedaj vedno pogosteje diskreditirano in označeno kot nesprejemljivo. Nadzor opozicije nad vlado je ena od glavnih nalog opozicije v demokratičnih družbah in želeli bi si, da bi ga kot takšnega sprejemali vsi akterji v slovenskem političnem prostoru. Temu danes žal ni tako.