Ali je Slovenija še socialna in pravna država?
petek, 22. 10. 2010V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
EVA IRGL: “Še enkrat najlepša hvala za besedo. Spoštovana varuhinja človekovih pravic, predstavniki vlade, poslanke in poslanci. Pred seboj imamo 15. redno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2009. Vsekakor gre, tako kot že vsa ta leta doslej, za precej obsežno gradivo, ki nam ponuja nek vpogled v stanje na področju varovanja človekovih pravic, seveda tudi spoštovanja človekovih pravic, pa tudi sankcioniranja kršenja človekovih pravic.
Kot poslanka Slovenske demokratske stranke in tudi kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti lahko rečem, da je letošnje poročilo, po mojem mnenju, narejeno najbolj pregledno doslej. Natančno definira probleme posameznikov in skupin, ki so se ali pa se še vedno obračajo na varuha človekovih pravic. Kot lahko vidimo, vsi tisti, ki ste poročili držali v rokah in ga prebrali ali preleteli je to poročilo bistveno debelejše, ima več strani, kar pa lahko kaže tudi na to, da so se stiske in težave ljudi v Sloveniji povečale, kar pa ni niti tako nenavadno, če izhajajo iz situacije v kateri se trenutno nahaja država. Na eni strani imamo precejšnjo brezposelnost, ki se še povečuje, še narašča. Poznamo problem izkoriščanja delavcev, neplačevanja delavcev za sicer opravljeno delo, delo v izjemno težkih zahtevnih razmerah brez prestanka, recimo če pogledamo samo primer gradnje Stožic. Nahajamo se v izjemno resni in težki gospodarski situaciji, ki se še zaostruje in to kljub premierjevim visoko letečim besedam o tem, kako bomo iz krize izšli močnejši in boljši. Glede na izjemno počasno ukrepanje vlade se bojim, da temu pa vendarle ne bo tako.
Imamo torej stiske posameznikov, ki v teh težkih časih nimajo niti za osnovno preživetje. Poglejmo samo situacijo na Koroškem, kjer se je zgodila prava socialna bomba, ki je nato eksplodirala na vseh nivojih ob stečaju Preventa, zaradi neodgovornih lastnikov, ki so do tega lastništva prišli v izjemno čudnih okoliščinah. Absurdno je, da država, Redeči križ in Karitas na koncu pomaga brezposelnim, ki so v izjemno veliki socialni stiski, neodgovorni lastniki pa še vedno živijo v brezmejnem bogastvu. Veliko število družin je torej pristalo na socialnem dnu, brez dohodka, brez dela in s tem jim je bilo odvzeta po Ustavi določena pravica do v prvi vrsti dostojanstvenega, pa tudi dostojnega življenja. Seveda pa imamo na drugi strani popolnoma drugačno sliko. Imamo bogatenje posameznikov na račun države, ki jim vlada to brezkompromisno omogoča in jih očitno tudi odkrito podpira pri teh ravnanjih. Sama sem predvsem v tem zadnjem tednu tudi zaradi obravnave poročila varuha spremljala debate na spletnih forumih, pa ne bom govorila o tem, da je tam precej sovražnega govora, ki bi tako ali tako morali že zakonsko sankcionirati, tudi na teh portalih, vendar pa so se v zadnjem času dogajali odzivi ljudi, ki so bili zelo konstruktivni, ne samo na prvo žogo napadalni do določene osebe, ki je recimo omenjena na spletnem portalu in moram reči, da kar razumem gnev in bes ljudi, ki so bili naravnost zgroženi nad dejanji posameznikov, ki prihajajo iz najožjega kroga predsednika vlade. Seveda se ljudje upravičeno sprašujejo, sploh glede na situacijo v kakršni so se znašli posamezniki, ko nimajo niti za dostojno, tisto najbolj osnovno preživetje, kako je možno, da nekdo dobi 350.000 evrov kredita za obnovo hiše, pa čeprav po vseh izračunih, ki so jih naredili tudi nekateri mediji na podlagi izkazanih dejstev, prihodki te osebe ne vzdržijo takšnega finančnega bremena. Da ne govorim o tem, da naj bi delavci Vegrada potem celo obnavljali to hišo in to med delovnim časom, ko naj bi delali na gradbišču Celovških dvorov. In še več. Ti isti delavci naj bi to hišo obnavljali prav z materialom izgradnje Celovških dvorov, ki naj bi ga po poročanju medijev, ki so spraševali te delavce, da ne bo pomote, dnevno vozili na gradbišče osebe, ki v tem trenutku sedi najbližje predsedniku vlade.
Samo poročilo varuha človekovih pravic tudi kaže, da je institucija varuha človekovih pravic zagotovo že dovolj prepoznavna v tem prostoru, kar pa ji seveda daje še dodatno težo in moč, da stvari na področju človekovih pravic pelje v pravo smer. V poročilu tako lahko preberemo, kaj je bilo narejenega na področju varovanja človekovih pravic, v katerih primerih so se stvari izboljšale, lahko vidimo, katere zadeve so ostale odprte, kje bi morala tudi zakonodajna veja oblasti in izvršilna veja oblasti narediti bistveno več, kje so se stvari poslabšale. Skratka tukaj gre za izjemno pomemben zapis in prerez stanja na vseh področjih delovanja države in tudi na posameznih primerih, ki jih varuhinja s svojimi sodelavci obravnava.
Je pa zanimivo naslednje dejstvo, kakšen odnos je vlada pokazala do varuha človekovih pravic oziroma do poročila za leto 2009, ki ga sedaj tukaj obravnavamo. Odzivno poročilo vlade smo člani komisije dobili šele na dan seje, tik pred začetkom, tako, da si ga članica in člani pred sejo sploh niso mogli prebrati, niti preleteti. Še sveže so nam jih dostavili 15 minut prej v mojo pisarno, nato pa seveda smo jih znosili na sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.
Minister za šolstvo in šport, dr. Igor Lukšič pa je odnos vlade do varuha nadgradil še s svojo razpravo na seji te iste komisije, kjer je povedal, da ker bo varuh kmalu obeleževal dvajsetletnico svoje ustanovitve, bi bilo po njegovem mnenju potrebno opraviti raziskavo o vlogi institucije varuha v sistemu delitve oblasti oziroma v tem koliko se institucija varuha še ukvarja s človekovimi pravicami, koliko pa že prevzema druge vloge, ki sodijo tudi na področje izvršne in zakonodajne veje oblasti. Zanimivo je tudi, da je dr. Lukšič menil, da državni zbor pa že ni mesto, kjer bi lahko opravili razpravo namenu institucije varuha in njegovim pooblastilom. Zanimivo je, da tako razmišlja predstavnik politične opcije, ki je znana kot velika zagovornica človekovih pravic pa tudi institucija varuha, vsaj v prejšnjem mandatu je bilo tako in nihče od članic ali članov koalicije na tej komisiji za peticije na to razpravo ni reagiral.
Poročilo, ki ga imamo pred seboj, zagotovo nastavlja ogledalo vsem nam v politiki. Še posebej pa seveda trenutni vladajoči koaliciji. Tako pač vedno je. Tisti, ki je na oblasti, je še pod dodatnim drobnogledom, tako opozicije, kot seveda, upam, da tudi varuhinje človekovih pravic in mislim, da v tem poročilu je to tudi jasno razvidno.
Za trenutno stanje v državi, ki je v veliki gospodarsko ekonomski in socialni stiski je pač zagotovo v največji meri odgovorna prav sedanja vlada in prav nič ji ne gre na roko tudi dejstvo, da varuhinja znotraj poročila opozarja, da se večin lanskih priporočil ponovno ponavlja in to za to, ker vlada preprosto jih ne uresničuje in ne sledi napotkom varuhinja za izboljšanje stanja na področju človekovih pravic. Edini napredek v lanskem letu, ki je bil storjen, je bil storjen na področju izbrisanih, ki pa bodo sedaj od države, kot kaže, dobili odškodnine, ker se niso odzvali, zaradi špekuliranja v tistem času na klice države, da naj si vendarle uredijo status. To je edina zadeva, ki jo je vlada v prejšnjem letu zelo pospešeno urejala na področju varovanja človekovih pravic.
Varuhinja si v uvodnem delu poročila zastavlja tudi dve, po mojem mnenju bistveni vprašanji, tudi tega trenutka, v katerem sedaj smo in v katerem se nahaja ta država. In sicer varuhinja se sprašuje, prvič, ali je Slovenija še pravna država in drugič, ali je Slovenija še socialna država. Zelo pomembni bistveni vprašanji. To si postavlja tudi tisti, ki nas danes gledajo oziroma državljanke in državljani Republike Slovenije. Poglejmo si male po bližje ti dve vprašanji, ki sta še kako na mestu v tem trenutku. Tudi Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti se je zelo veliko ukvarjala z vprašanjem, ali smo socialna država, zato sem pred nekaj časa sklicala sejo, ki je povzročila nekaj razburjenja s strani koalicijskih poslancev, ampak na tej seji nismo govorili o ničemer o drugem kot o tem, ali imajo delavke in delavci v Sloveniji še takšne delovne in socialne pravice, ki bi jih zagotavljale z ustavo določeno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Izhajali smo izključno iz aktualnih izhodišč, ki kažejo porazno stanje na področju socialnih pravic v odnosu do delavcev, predvsem tistih, ki prihajajo iz Bosne in želijo le plačilo za tisto, kar so opravili, za to, da lahko preprosto preživljajo sebe in svoje družine. Tudi marsikatera slovenska delavska družina žal ne zaostaja za njimi in to so resni in tudi realni problemi te države in na te opozarja tudi varuhinja človekovih pravic v svojem poročilu. Zanimivo je tudi, da je premier, Borut Pahor na novinarski konferenci povedal, da pri nas več kot 3 tisoč podjetij ne plačuje prispevkov za delavce, vendar pa je še bolj zanimivo to, da predsednik vlade ni prijavil organom pregona pa, čeprav gre za kaznivo dejanje. To je resen problem. Vendar pa se mi v tej državi očitno bolj ukvarjamo na primer s tem, da se ljudem iz nekdanjih republik skupne države omogoči programske vsebine, ki so vezane na njihovo okolje, raje se s tem ukvarjamo kot, da bi se ukvarjali s tem, da se posamezniku zagotovi človeka dostojno življenje. Največ se ukvarjamo, še vedno, z istospolnimi, z izbrisanimi, z Romi, medtem ko na probleme posameznikov, ki že leta čakajo na rešitve svojih težav, žal, pozabljamo. Tudi vprašanje, ali je Slovenija še pravna država in ki si ga zastavlja v poročilu varuhinja človekovih pravic, je nedvomno na mestu. Varuhinja opozarja na sodne zaostanke kljub projektu Lukenda, ki je bil izpeljan že v prejšnjem mandatu, so zaostanki še vedno tukaj in tukaj bi zagotovo morali več narediti na tem področju. Varuhinja opozarja tudi na nezadovoljstvo z delom sodnih izvedencev. Opozarja na nezadovoljstvo ljudi nad delovanjem odvetnikov.
Opozarja na neenakosti, ki se vršijo znotraj države. In v tem primeru ne gre spregledati oziroma sama pač ne morem mimo afere Baričevič, kjer je v primeru vrnitve nevarnih psov lastniku prvič odpovedala pravna država. Nato pa je odpovedala pravna država še drugič v primeru gospoda Megliča, ki še danes ni dobil nikakršne odškodnine zaradi napada psov, kar pa ga je skoraj stalo življenja. V tem drugem primeru, ko je bila izigrana pravna država, sodni mlini meljejo izjemno, izjemno počasi. V primeru vrnitve psov lastniku, kjer je bilo dokazano, da so nevarni in da se jih ne sme vrniti lastniku, pa je zaradi povezav, prijateljskih, političnih, skratka, to smo že vse obdelali tudi ob interpelaciji ministrice za notranje zadeve, je bilo vse preprosto urejeno zelo hitro, skorajda kar čez noč.
Ali smo še pravna država, se sprašuje gospa varuhinja v svojem poročilu, zagotovo tudi zaradi porasta gospodarskega kriminala. Pa naštejmo samo nekatere primere. Vegrad, kjer je prišlo do izkoriščanja delavcev, do neplačevanja delavcev. Da ne govorim o tem, da so Vegradovi delavci zbirali denar za ljudi, nato pa jim je uprava pobrala ta denar. Primer Pahorjeve najtesnejše sodelavke, kjer je oziroma naj bi prišlo do zlorabe položaja. Talum, tu gre za konflikt interesov. Iz državnega podjetja se je delalo za svoje lastno podjetje; vemo pa tudi, kdo je glavni v Talumu. Merkur, Pivovarna Laško, Istrabenz, vprašljivi posli sinov ljubljanskega župana, kjer je prišlo do trgovanja z zemljišči, tudi to zgodbo poznamo. Pa banke, ki odobravajo kredite brez zavarovanja, seveda samo tistim posvečenim, najvišjim, elitam, bi jim lahko rekli bolj natančno.
Glede na to, da govorimo o konceptu pravne države, ki ga je izpostavila tudi spoštovana varuhinja človekovih pravic, se mi ne zdi nič narobe, če stvari v smeri, ki sem jo zdaj nakazala, pogledamo malo bolj detajlno. Poglejmo, kaj so o gospodarskem kriminalu povedali udeleženci posveta z naslovom “Stranpoti odzivanja na gospodarski kriminal”. To je bil posvet, ki ga je pripravil Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 2.6.2010. In če za začetek samo strnem nekatere njihove ugotovitve, ki pa so izjemno pomembne za ta prostor, v katerem se nahajamo. Prvič, Slovenija je pogrnila na področju omejevanja gospodarskega kriminala. Drugič, pri pregonu gospodarskega kriminala je odpovedal celotni sistem. Tretjič, sodelovanje policije, tožilstva in ostalih nadzornih institucij je slabo. In četrtič, problem je vmešavanje politike. To so štiri ključne stvari, ki so jih strnili ljudje na tem seminarju in so vsekakor kompetentni za to, da govorijo o razmerah, v katerih se nahaja trenutno država na področju gospodarskega kriminala in seveda glede vprašanja pravne države, ki ga izpostavlja varuhinja človekovih pravic v svojem poročilu. Nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve, gospod Goran Klemenčič, sedaj pa predsednik protikorupcijske komisije, je med drugim poudaril, da je pri pregonu gospodarskega kriminala ključno medsebojno zaupanje ljudi na vodilnih položajih vseh nadzornih institucij. Seveda se s tem osebno, pa verjetno tudi vsi vi strinjate, vendar pa je treba biti pazljiv. Treba je vedeti, da morajo biti tam ljudje, ki niso nastavljeni po prijateljskih linijah in vezeh. Če se namreč to dogaja na tak način, potem se nam pač dogajajo afere Baričevič, dogajajo se nam nacionalni preiskovalni uradi, pa sedaj afere v vladnem kabinetu, pa že prej omenjeni Talum in tako naprej. V vseh teh primerih je namreč krog sklenjen, preko takšnih ali pa drugačnih politično prijateljskih vezi. In očitek Pahorjevi koaliciji pripadnih komentarjev, da se v Sloveniji tako ali tako vsi poznamo, pač žal po mojem mnenju ne more vzdržati. Ni problem, da se v Sloveniji vsi poznamo. Saj je res, je majhna, pa hitro je lahko sklenjen krog. Problem je, da se preko funkcije moči in prijateljskih vezi omogoča potem posameznikom bogatenje na račun države in s tem tudi izigravanje zakonodaje. To je problem. Ni problem, če se mi poznamo med seboj. Problem je, če to omogočamo, ker smo na položaju nekomu, ker se poznamo med seboj.
Problem je tudi v tem, da se pri nas očitno preganja bolj kurje tatove, pravi gospodarski kriminal, pa se še naprej odvija nekako nemoteno. Kot kažejo rezultati, do sedaj sodstvo še ni imelo oziroma obravnavalo konkretnega primera na področju gospodarskega kriminala in mu ni stopilo na prste. Vendar pa, če se ustrahuje, sploh v zadnjem času novinarje, zaradi tega, ker pišejo o spornih poslih politične elite in njim pripadnim ljudem in se potem nikomur nič ne zgodi, potem se ne čutim, da praktično v nobeni zadevi s tega področja gospodarskega kriminala, ne pridemo do dna, do konca. Še več. Pri nas je tako kot je možno po mojem mnenju le še v kakšni banana republiki, da se ministrica, recimo za notranje zadeve, recimo, sestane z županom mestne občine Ljubljana, gospodom Zoranom Jankovićem, ki ga sumijo različnih kaznivih dejanj. To je zelo zanimivo in res vprašanje, zakaj se to dogaja. Sicer pa tudi to ni nič nenavadnega in čudnega v tej državi, saj celo sama ministrica je tudi v postopku preiskave, vendar je še vedno na svojem položaju. Prav tako po mnenju gospoda Klemenčiča, ki je sedaj vodja protikorupcijske komisije, ne potrebujemo velikih zakonodajnih sprememb, pač pa potrebujemo na tem področju nekoga, ki bo znal prevzeti odgovornost za nastalo stanje. In v tem trenutku se pač ve, kdo je najvišje v izvršilni veji oblasti. Predvsem pa tisto, kar je zelo pomembno, je pa po mojem mnenju to, da ljudje bi morali začeti ponovno zaupati v politiko in državo, česar pa žal sedaj ni. Ampak, to seveda niti ni tako čudno glede na to, da lahko ljudje dnevno preko afer in dogodkov spoznavajo, da je nekaterim očitno dovoljeno popolnoma vse, tudi mimo zakonov, pa se jim nič ne zgodi. Drugi pa pač seveda bistveno manj oziroma tako kot je prav v neki demokratični družbi, kjer pač obstajajo neka pravila in kjer je zakonodaja za to, da se spoštuje.
Dr. Matjaž Jager, direktor inštituta za kriminologijo pri pravni fakulteti je ugotovil, da je pri nas sicer manj klasičnega premoženja kriminala, kot v drugih državah Evropske unije, vendar pa je dejal, da pa je precej razširjena korupcija. Zelo zanimivo, kajti prav nasprotno stališče je v intervjuju za hrvaški tednik podal ljubljanski župan Zoran Janković. Po njegovem mnenju korupcije v Sloveniji sploh ni. Res zanimiva ugotovitev gospoda župana. Ampak navadno je tako, da tisti, ki vpije primite tatu, navadno sam tat, vsaj tako pravijo. Zato gospod Janković očitno ne opazi na kakšen klientelistično sporen način, kjer se je prirejalo razpis točno enemu ponudniku, je bila na primer izbrana Golobičeva Ultra za delanje kartice Urbana v mestni občini Ljubljana.
Ker korupcije po Jankovićevo v Sloveniji ni, seveda tudi ne more vedeti, kako je možno, da so kar naenkrat zemljišča družbe Elekta postala zazidljiva in s tem seveda na trgu zelo povišala tudi svojo ceno. Prav tako se zelo globoko strinjam z gospodom Klemenčičem, predsednikom protikorupcijske komisije, ki je v intervjuju za Večer poudaril, da so tako imenovane donacije investitorju prešle vsako razumno mejo. In iz tega konteksta je jasno, da je pod tovrstno koruptivno ravnanje zagotovo mišljeno tudi ravnanje župana Jankovića. Vse to so dejstva, ki kažejo na to, da je varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik v svojem uvodu v to poročilo, ki ga imamo zdaj pred sabo, zelo dobro zastavila vprašanje: Ali smo v resnici še pravna država? In: Ali smo v resnici še socialna država, glede na vse zapisano?
Ampak to še ni vse, tudi direktor kriminalistične policije gospod Aleksander Jevšek je prav na tej isti okrogli mizi povedal, da ima zaradi vmešavanja politike velike težave tudi policija, in citiram kar je povedal: “Toliko, kot je vtikanja politike v delo kriminalistične policije v zadnjih treh letih še ne pomnim.” To je dejal direktor kriminalistične policije gospod Aleksander Jevšek, zato je bilo tudi prej na začetku opozorjeno, da je problem gospodarskega kriminala tudi v tem, da se politika vmešava na takšen ali drugačen način, pač v te zadeve. Zgornji posvet strokovnjakov, ki sem ga zdaj malo bolj natančno analizirala, nam zelo jasno nastavlja vsem nam, ki danes sedimo tukaj v dvorani, in tudi ostalim, predvsem politikom seveda, ogledalo in nam kaže, kam je prišla Slovenija v svoji, ob svoji, bom rekla, 20-letnici obstoja. To so vsekakor vprašanja vredna strokovnega in političnega diskurza, tudi v tej dvorani, se pravi v parlamentu. Zato jaz apeliram na vse pristojne nadzorne institucije in organe pregona, da po uradni dolžnosti sprožijo vse potrebne postopke glede kaznivih dejanj gospodarskega kriminala. Seveda pozivam tudi politiko, ki je na oblasti, da jim s svojo jasno izraženo politično voljo tudi omogoči nemoteno strokovno delo. Če kdaj, potem je zagotovo danes skrajni čas, da se soočimo z neko realnostjo, do katere nas je pripeljalo, bom rekla, tudi mogoče tiščanje glave v pesek. Na žalost, tudi na zahtevo nekdanjega predsednika vlade, mislim, da je bil to Anton Rop, ko je predsedniku takratne protikorupcijske komisije gospodu Penku naročil, da naj pri svojem delu ne bo preveč zavzet. To smo lahko slišali na nedavni oddaji Pogledi Slovenije. Zanimivo je tudi, da če pogledamo recimo samo k sosednji državi Hrvaški, našim najbližjim sosedom, s katerimi tako predsednik države kot vlade gojita kar zanimive odnose. Glede tega področja gospodarskega kriminala preganjanja so nas že kar prehiteli in vzeli stvari v svoje roke. Kot je prebrati v časopisih je hrvaška opozicija zahtevala glasovanje o nezaupnici predsednici vlade, ker ne želi biti odgovorna za slabo stanje v državi. Pravi, opozicija namreč, da je hrvaška vlada osramotila Hrvaško in da je država v gospodarski, politični in moralni agoniji. To se seveda dogaja na Hrvaškem in ne pri nas, pri nas, ki so članica Evropske unije že celih 6 let, se delamo, kot da je vse v redu, nič kaj konkretnega ni narejenega v tem primeru, razen primera Srečko Prijatelj.
Varuhinja je že v lanskem poročilu dejala, da je delanje analize stanja na področju človekovih pravic zelo zahtevna in odgovorna naloga. Seveda se s tem v celoti strinjamo, saj to pomeni, da mora varuh svoja stališča do določene problematike obravnavati zelo nepristransko, mora imeti močan čut za pravičnost, mora tudi objektivno vrednotiti stvari, predvsem pa je pomembno, da varuh človekovih pravic svojega položaja ne prilagaja kakorkoli trenutnim političnim situacijam in seveda se tudi do problemov posameznikov ali pa skupin, ki se obračajo na varuha človekovih pravic, ne more in ne sme kakor koli opredeljevati politično. Vse seveda je varuh človekovih pravic prva oseba v državi, ki mora skrbeti za spoštovanje človekovih pravic, da mora delovati na podlagi ustave, deklaracije in tako naprej in lahko rečem, da letošnje poročilo sledi prav vsem tem intencam, ki sem jih sedaj naštela.
Varuhinja v poročilu ponovno opozarja tudi na problem trpinčenja in šikaniranja na delovnem mestu. To je dejansko problem. Tudi mi na Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, dobivamo kar nekaj peticij, ki se ukvarjajo tudi s tem problemom. Tudi sami nas ljudje kličejo v pisarno in povedo, kaj se jim dogaja. Mi smo tudi zaradi tega imeli že kar nekaj sej na temo šikaniranja oziroma mobinga. Lahko pa rečem, da verjetno danes po sprejetju kazenskega zakonika v prejšnjem mandatu, ko je trpinčenje oziroma mobing postalo kaznivo dejanje po 197. členu in se kaznuje z zaporom do dveh let, mislim, da danes ljudje oziroma delodajalci malo bolj drugače gledajo na določene zadeve, ker se zavedajo, da so lahko njihovi prejemi tudi kazensko sankcionirani in zato se pravzaprav borimo tudi znotraj, tudi navsezadnje znotraj državnega zbora. Ravno tako 6. člen zakona o delovnih razmerjih prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Tudi Ustava Republike Slovenije natančno določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kar pomeni, da morajo državne oblasti in vsi posamezniki spoštovati pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Treba je tudi povedati, da se posledic mobinga, ki se lahko kažejo tudi na zdravju in to dolgoročno, se dobro zaveda tudi Evropska unija, ki opozarja, da je tretjina vseh delovnih dni izgubljena zaradi bolezni in odsotnosti, ki so posledice mobinga. Stroški, ki pa nastanejo zaradi tega manjka, gredo v tisoče milijard evrov. Skratka to je dovolj zgovoren podatek, ki kaže na to, da moramo še več storiti na tem področju in jemati mobing oziroma šikaniranje kot resen pojav znotraj delovnega okolja.
Naslednja tema, ki se je varuh, bom rekla že kar precej časa izpostavlja, je pravica do zdravega življenjskega okolja. Jaz sem to omenila že na komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ko smo obravnavali poročilo pa vendarle se mi zdi dobro, da tudi tukaj poudarim nekatere zadeve. Društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo Ekokrog, že več let na različne načine, tako državne organe kot tudi javnost, zaman opozarja na kršitev ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja v Zasavju s strani cementarne Lafarge cement. Tisto, kar je pomembno tukaj, je to, da navedena družba dnevno izpusti v zrak kar 12 kilogramov rakotvornega benzena. Tudi letošnje poletje, ki ni še tako daleč nazaj, se v Trbovljah namerili izjemno visoko koncentracijo trdih delcev, toda zanimivo je to, da ko so domačini ostro protestirali nad tem in ko so vse analize to pokazale, so iz državne agencije Arso sporočili, da so vsi podatki napačni, da se je naprava pokvarila. Se pravi, naprava se je preprosto pokvarila in kar je še bolj zanimivo, od tedaj naprej Arso, se pravi agencija, ki se s tem ukvarja, sploh ne objavlja več podatkov o onesnaženju s trdimi delci v Trbovljah. Ampak, da ne bom ostala samo v Trbovljah.
Tudi v Ljubljani je podoben primer. V Ljubljani je bilo samo prvih mesecih tega leta nedovoljena količina nevarnih trdih delcev v zraku 44-krat prekoračena, dopustna meja je 50 miligramov na kubični meter, v lanskem letu pa več kot 100-krat. Se pravi, vse je pokazalo, da v zraku nekaj ni v redu. Po evropskih normativih je namreč dovoljeno število onesnaženih dni 35. Toda župan ni v svojem mandatu – bomo videli, morda nas preseneti in bo v novem mandatu to vendarle storil – izvedel nobenih ukrepov niti strategij, kako znižati emisije trdih delcev v zraku. Naj povem, da je ta naprava stala v bližini Državnega zbora, pred gostilno Figovec, kar nekaj časa, ampak potem, malo pred volitvami, ko se je ugotovilo, da kaže preveliko vsebnost trdih delcev v zraku, so jo preprosto ukinili, umaknili, ni je več tam; lahko si greste pogledat, ni je več. Sicer pa ne bom krivična, vlada je konec julija pripravila poročilo o okolju v Republiki Sloveniji za leto 2009, v katerem je predvidela tudi ukrepe za izboljšanje kakovosti zraka. Vendar pa, žal, v kakšnem časovnem roku namerava to izpeljati, ni zapisala. Zakaj se toliko posvečam tej tematiki, pa tudi varuhinja se, že v prejšnjem poročilu, pa tudi, ko je nastopila svoj mandat, je dejala, da bo precej časa namenila prav zdravemu življenjskemu okolju, in seveda tudi mi se moramo tega zavedati, če ne za nas, pa vsaj za naše zanamce. Kaj je zanimivo. Na primer, v Londonu so imeli v nekem predelu kar 36-krat preseženo mejno vrednost teh trdih delcev v zraku. Zanimivo je to, da ko se je tam organizirala civilna iniciativa in ostro nastopila proti lokalnim oblastem, so se pa te hitro odzvale. Se pravi, niso prestavile tistega merilca nekam drugam, ampak so se odzvale. Niso pod preprogo pometle tega dejstva, ampak so se soočile s problemom in reagirale. Verjetno, če že drugače ne bo šlo, je treba tu opozoriti, da je tudi Evropska komisija zaradi nedejavnosti slovenskih oblasti pripravila tožbo zoper Slovenijo. Kakšen bo rezultat, bomo videli. Menda je predvidena stomilijonska kazen za takšno ignoranco do zdravja ljudi, ki jo bomo na koncu plačali državljani in davkoplačevalci. Skratka, mislim, da bi bilo dobro, da bi na tem področju več naredili. Vsi se moramo s tem okoljskim problemom začeti soočati. Ne nazadnje, pravico do zdravega življenjskega okolja zagotavlja tudi ustava v 72. členu, zato je treba temu še kako slediti.
Varuhinja človekovih pravic se v svojem poročilu ukvarja tudi z negativnimi vplivi na okolje glede vprašanja hrupa in smradu ter s tem povezanimi vprašanji ugotavljanja nadzora in monitoringa ter tako ugotavljanja okoljske škode. Tudi sama sem se kot predsednica komisije že večkrat srečala na terenu s predstavniki ljudi, ki imajo velike težave na tem področju, prav glede smradu, predvsem kjer gre za smrad iz puranjih farm. Tako, da to so resne težave, ker onemogočajo ljudem normalno življenje.
Varuhinja ponovno znotraj poročila opozarja tudi na problem senzacionalističnega poročanja medijev. Na to je opozarjala tudi že leto poprej, vendar se očitno ni nič spremenilo. Nedopustno je namreč, da se v medijih razkriva identiteta otrok. Seveda je pa najbolj zaskrbljujoč podatek, ki je ponovno zapisan v letošnjem poročilu, da se tovrstne kršitve kljub opozarjanju še vedno dogajajo in se celo stopnjujejo. Vsi vemo, da so otroci, invalidi, hendikepirani in tako naprej ena izmed najbolj ranljivih družbenih skupin in je treba še posebej paziti na njih, jih zaščititi. Zato je seveda pohvalno, da je bil že v prejšnjem mandatu sprejet Zakon o preprečevanju nasilja v družini, vsekakor pa je na tem področju potrebno narediti še bistveno več, tudi varuhinja se zelo dobro zaveda, da je potrebno doseči ničelno stopnjo tolerance do nasilja v družini, vendar pa seveda to pomeni, da si ne smemo zatiskati oči pred nasiljem v kakršnikoli obliki. Tudi, ko gre za primere nasilja nad novinarji, ki smo jim priča v zadnjem času. Že v izjavi za javnost sem takrat kot predsednica komisije opozorila na nesprejemljive dogodke v povezavi z grožnjami, smrtjo novinarju častnika Finance. V preteklosti se je tudi že zgodilo kar nekaj precej odmevnih primerov konkretnih dejanj verbalnega in fizičnega nasilja, do katerih so se javno opredeljevali tudi najvišji predstavniki oblasti, podpisovale so se različne peticije, kar v vrstah so stali, da so lahko podpisali in obsodili grobe napade, kar je seveda pravilno in absolutno je potrebno delati na tem, vendar pa v tem primeru, ker je pač, zaradi politično kapitalskih interesov in povezav z vpletenimi je pač več težav, ko je potrebno obsoditi takšno dejanje. Takrat sem tudi opozorila, da vse več tovrstnih izrazov nasilja kaže na neko posebno stanje v slovenski družbi, ko lahko posamezniki posredno ali neposredno zlorabljajo svojo politično moč za objestna dejanja, za ustrahovanja, za pritiske na šibkejše ter drugače misleče in celo na tiste, ki v službi javnega obveščanja poročajo in raziskujejo določene sporne posle, katerih specifičnost pa je, da so povezani z velikimi finančnimi okoriščanji posameznikov.
Jaz vem, da bodo moji kolegi še več povedali v nadaljevanju o sami razpravi, tudi sama bom verjetno še kaj dodala iz klopi. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke bomo varuhovo poročilo za leto 2009 podprli. Podprli bomo tudi priporočila, ki jih je varuhinja dala na koncu svojega poročila in tudi vsa tista dodatna, o kateri smo razpravljali na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Hvala.”