Ali bo parlament razpravljal o povojnih pobojih?

Vse so nas globoko pretresla zadnja razkritja v Barbara rovu v Hudi jami pri Laškem. Kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ki je kot parlamentarno telo edino pristojno za vprašanja, povezana s kršenjem človekovih pravic, sem želela sklicati nujno sejo Komisije na terenu, zato da bi se člani na samem kraju dogodka seznanili s tem zločinskim dejanjem ter da bi izkazali pieteto do vseh nasilno pobitih po drugi svetovni vojni. Ker 49. člen Poslovnika državnega zbora določa, da je za sklic seje na terenu potrebno soglasje tako predsednika državnega zbora kot večine članov Komisije, sem to zahtevo pisno naslovila nanje. Predsednik DZ dr. Pavel Gantar je k sklicu seje Komisije na terenu dal soglasje, prav tako oba opozicijska poslanca, medtem ko so koalicijski poslanci zavrnili izpeljavo seje v bližini tega zločina.

Sama sem seveda začudena nad odklonilno držo poslancev koalicije glede sklica te seje na terenu. Kot predstavnica mlajše generacije sem pričakovala splošno soglasje, saj menim, da smo prav mi, ki se ukvarjamo s vprašanji človekovih pravic, poklicani, da na pietetni način izkažemo odnos do vseh grobišč in morišč, nastalih po drugi svetovni vojni ter hkrati slovenski javnosti pokažemo, da smo odločeni, brez strankarskih interesov, obsoditi gnusni zločin. Moje mišljenje je, da bi kot parlamentarno telo lahko pokazali, da se je tudi parlament pripravljen soočiti s takšnimi grozovitimi dejstvi, ki so breme naše skupne, slovenske zgodovine, ki je bila predolga leta zavestno prikrivana in zatajevana.

Stranke vladajoče koalicije podtikajo političnim strankam zdajšnje opozicije, da se do povojnih pobojev obnašajo politikantsko, kar sama odločno zavračam. Prav njihovo sprenevedanje ob teh vprašanjih in obtoževanje drugih o politikantskosti jasno kaže, da se same obnašajo na ta način. Odločno je treba povedati, da povojni poboji vsekakor so politično vprašanje. Še toliko bolj zaradi tega, ker nam po 40 letih vladavine komunizma in skoraj 20 letih vladavine levega političnega pola, ki je pri nas naravni naslednik Zveze komunistov, o tem ni več treba šepetati. Kot predstavnica mlajše generacije politikov sem prepričana, da je, glede na to, da se dolga leta o tem ni smelo govoriti ter se tega vprašanja ni reševalo, prav ob odkritju grobišča v Barbara rovu primeren trenutek, da to poglavje krvave slovenske zgodovine zapremo. Le razjasnitev dogodkov in obsodba tistih, ki so zločine vršili, lahko slovenski narod ponovno spravi med sabo.

Stranke vladajoče koalicije so sicer obžalovale povojne poboje, vendar nikdar niso zahtevale, da se obsodi tiste, ki so ta okrutna dejanja zagrešili. Verjetno bi tudi zato nekatere člane Komisije lahko celo razumeli, da jih je strah prisostvovati pri seji Komisije ob Barbara rovu. Še so namreč živi ljudje, ki so bili priče tem dogodkom in so pri pobojih sodelovali, vendar je njihov strah pred lastno vestjo prevelik, da bi o teh dejanjih na glas spregovorili. Politični sopotniki pa jim pri tem dajejo ustrezno zaščito.

Žal se skozi zavrnitev koalicijskih poslancev glede sklica seje Komisije ob Barbara rovu, ki je bila namenjena temu, da bi se seznanili z delom sektorja za vojna grobišča pri Vladi Republiki Slovenije ter bi se obenem tudi ustrezno poklonili žrtvam, zrcali odnos koalicijskih strank, ki kaže, da ima teza o drugorazrednosti teme širši okvir in ozadje.

Ker ni bilo večinske pripravljenosti za izpeljavo seje, se bom kot predsednica Komisije sama seznanila z izsledki dela sektorja za vojna grobišča v Barbara rovu, obenem pa izkazala tudi dolžno spoštovanje in pieteto do pobitih.
Eva Irgl
poslanka SDS
predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti