Imamo tako imenovane prvorazredne odvetnike, kot so Goran Klemenčič, spomnite se gospoda Senice, v Ljubljani je to gospod Kozinc in še in še bi lahko našteval. To so odvetniki, ki mastno služijo na račun državnega in občinskih denarjev.
Na zadnjem shodu Odbora 2014, 8. decembra, pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani je vztrajnike nagovoril tudi Aleš Hojs.
V nadaljevanju objavljamo celoten govor.
Spoštovane vztrajnice, spoštovani vztrajniki, lep dober večer!
Vili je že nekaj povedal glede včerajšnjega veselega dogodka, pa naj se tudi jaz navežem na včerajšnje vesele dogodke. Torej, vsi smo veseli, da je Milko doma, jaz pa sem bil izjemno presenečen in vesel, ko sem gledal včerajšnjo večerno oddajo na Nova24TV. Zakaj? Zaradi tega, ker smo končno tam videli mlade odvetnike, ki se ne bojijo, ki znajo, ki so strokovni in ki so upanje za naše odvetništvo. Zato mislim, da je prav, da te mlade ljudi vzpodbudimo k njihovemu nadaljnjemu delu in se zahvalimo Jožetu Hriberniku, odvetniku, ki te mlade ljudi vzgaja, in ki je kar nekaj ključnih primerov vključno s Krkovičem rešil v zadnjem obdobju. Hvala Jože.
Seveda pa je včerajšnja odločitev prinesla ali pa razkrila še eno zelo pomembno dejstvo. Dejstvo, o katerem sem govoril pred približno 4, 5 meseci s človekom, ne bom izdal imena, ker ga ne smem, s človekom, ki je zaposlen na Kemijskem inštitutu, ki mi je rekel takole: Milko zagotovo ni morilec in človek, ki so ga dali kot izvedenca nima pojma o izvedeništvu. To se je pokazalo s kontra mnenji iz Nemčije, pokazalo pa se je še nekaj drugega, kar že dolgo opažam na svojem področju, da je potrebno narediti reformo tudi pri izbiri izvedencev. Ne pozabite, da sodišče, sodnik prosto izbira izvedenca. Torej ne gre za to, da bi bili izvedenci, tak kot bi moralo biti, na neki listi in bi sodnik ne bil tisti, ki odloča sam, ampak bi moral izbrati izvedenca, ki je na vrti po listi. Govoril sem včeraj z dr. Šturmom, on je povedal, da je to že večkrat predlagal, je treba pravosodni red spremeniti tudi v tem delu, torej tudi sodni izvedenci, tako kot je na Ustavnem sodišču, mora njihov pripad pripadati po vrstnem redu, po žrebu, nikakor pa ne po samovoljni odločitvi posameznega sodnika in to je potrebno spremeniti.
Pred dobrim dnevom, mislim, da je bilo dva dni nazaj, sem slučajno zasledil na Hanzi TV, kot mu tudi rečemo, gospoda ministra. Gospod minister je z velikim »knedlom« v grlu, moramo reči, da vendarle je uspel toliko ponosa, povedal, da je glavna zasluga pri odpravi sodnih zaostankih zasluga dr. Lovra Šturma, ki je uvedel projekt Lukenda. Zato ni čas, da se kdorkoli drug kiti s tem, ampak to je zasluga Šturma in prve Janševe vlade.
Seveda pa ni povedal, tudi še ni odgovoril na novinarska vprašanja, ali trdijo navedbe, da je pisarna njegove žene v procesih DUTB, slabe banke, zaslužila več sto tisoč evrov. Pa ne samo to, zaslužila je več sto tisoč evrov in praktično vse primere izgubila.
Dobro. Mislim, da je prav, da kdor dela, tudi zasluži, mislim, da je prav, da tudi odvetniki zaslužijo, ampak opozoril bom na neko drugo stvar, ki jo je po mojem slej kot prej tudi potrebno spremeniti. Odvetniki so si, kar bodimo iskretni, tej državi vlada vendarle pravniški lobij, izborili to, da so si uzakonili odvetniške tarife. Torej z drugo besedo, monopolizirali so cene.
Če povem bolj preprosto, če bi se vse komunale v Sloveniji dogovorile, da bo voda stala namesto 1 evro po kubiku 10 evrov po kubiku, bi to bilo pravzaprav povsem enako. Še huje, kar so zmonopolizirali pa je to, da odvetniki oziroma njihove storitve niso zavezanci ali pa niso tisti, ki bi morali tekmovati na javnih naročilih. Torej državna podjeta, občine in vsi ostali, ki so zavezani za javna naročila, jim odvetnikov ni potrebno izbirati po javnih naročilih.
Kaj to pomeni z drugimi besedami? To z drugimi besedami pomeni, da imamo tako imenovane prvorazredne odvetnike, kot so Klemenčič, včasih se spomnite gospoda Senice, v Ljubljani je to gospod Kozinc in še in še bi jih lahko našteval, torej odvetniki, ki mastno služijo na račun državnega in občinskih denarjev.
Moja teorija je celo hujša in jo lahko javno povem, moja teorija je, da se skozi privilegirane odvetniške pisarne pere denar. Torej storitve so zato tako drage, da se lahko skozi njihove pisarne pere denar in seveda daje tistim, ki so naročniki. Zato je potrebno tudi ta segment odvetniška oziroma zakonodaje spremeniti in ena od nalog tudi tega vztrajanja tu pred sodiščem je tudi ta, da spremenimo to.
Povsem nazadnje bi pa rad povedal še delni zaključek zgodbe, ki smo jo peljali v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve. Torej v mesecu smo smo, kot veste, vložili kazensko ovadbo zoper gospoda Milana Kučana in kasneje še zoper predsedstvo razen gospoda Ivana Omana za dejanja, ki so jih omenjeni ljudje storili za časa naše osamosvojitve. Morda se je takrat zdelo, da je ta ovadba nepotrebna, da je ta ovadba nesmiselna, da ni potrebno po 25 letih te zadeve odpirati, ampak moram vam povedati nekaj, v to sem trdno prepričan, če ne bi bilo vas, če ne bi bilo Aleša, če ne bi bilo vseh tistih, ki ste sem hodili vsak teden, nekoč vsak dan, sedaj malo redkeje in če ne bi, posebej poudarjam, VSO vložil te kazenske ovadbe zoper Kučana in predsedstvo, bi gospod Krkovič še danes hodil po sodišču. Ker smo to naredili, je Krkovič oproščen in njegovi procesi so se končali, zato mislim, da smo storili absolutno prav.
Ampak da nadaljujem. Ko so to ovadbo prejeli, so relativno hitro, za njih očitno ni bilo sodnih počitnic, že v mesecu avgustu našo ovadbo zavrgli in nas o tem pisno obvestili. Torej v začetku septembra je VSO prejelo dopis, v katerem so zapisali, z odločbo številka toliko in toliko smo zavrnili vaši dve kazenski ovadbi. Torej, ko človek najprej tisti dopis pogleda, se vpraša, ali je mogoče, da dve različni kazenski ovadbi, kjer so različni ovadeni, v enem primeru Kučan, v drugem primeru drugi ljudje, za različna dejanja, seveda znana, nisi bila neznana, tudi znani kraji so bili, ali je možno te ovadbe zavreči z enim sklepom. Unikum. Zato smo želeli za sklep pridobiti. Po dveh urgencah, 14-dnevnih, ni bilo nič, po dveh novinarskih konferencah, ki smo jih sklicali, ni bilo nič in zato sem moral osebni iti tjale na tožilstvo vložiti osebno vlogo, da želim vpogled v spis in to odločbo vpogledati. Tudi to mi ni bilo omogočeno. Odgovor, ki smo ga prejeli v preteklem tednu s strani tožilstva je bil, da mi nismo oškodovanci in da te pravice nimamo. Torej, državljani Slovenije, VSO ni oškodovanec za veleizdajo in za razorožitev, ki se je zgodila naši Teritorialni obrambi. Bolno. Malo smo pogledali zakonodajo in prišli pravzaprav do škandaloznih ugotovitev. Ugotovili smo namreč, da tožilstvo samo odloča o tem, kdo je oškodovanec in tudi samo presoja, ali bo tisti, ki je ovaden, procesiran ali ne. Seveda ne dvomimo v to, da gospod Kučan nikoli ne bo procesiran, v to ne dvomimo.
Sprašujemo pa se, ali je taka zakonodaja v demokratični Sloveniji mogoča? Zato opozarjam na to, kar je danes izpostavil tudi poslanec SDS, gospod Gorenak, ki je povedal, da je v tem segmentu nujno potrebno tožilstvu odvzeti tako pravico in stvar vrniti vsaj v obseg tiste zakonodaje, ki je veljala pred letom 2011, ko je vsaj predstojnik tožilstva nad tožilcem imel vpogled o tem, ko je odločal o tem, ali ne nekdo oškodovan ali ni oškodovan. Si predstavljate, da tožilec sam pove, ali je nekdo oškodovan ali ne? To je nesprejemljivo, zato bomo napeli vse sile, da bo taka zakonodaja sprejeta, mislim, da SDS stvar pelje v to smer. Po drugi strani pa bomo napeli vse sile, da do tega sklepa, ki nas je označil za tiste, ki nismo oškodovanci in ki je gospoda Kučana razbremenil že v fazi prijave, končno in vendarle enkrat pridobimo.
Povsem na koncu pa naj rečem še nekaj, gospa Šimenkova vam je že voščila za božič in novo leto, tako da tega ne bom ponavljal, bom pa nekaj drugega rekel. Poglejte, od odvetnikov, sodnikov in mnogih pravnikov poslušamo že kar dobro leto ali več, kako je potrebno narediti bolj pravno državo. Jaz pa vam rečem, spoštovani, morda je čas, da kljub temu, da bo ta država malo manj pravna, naredimo bolj pravično državo. Živela Slovenija!
