Alenka Jeraj v Ferdringu o komunizmu s človeškim obrazom
ponedeljek, 15. 9. 2014»Najpomembnejši del je z resnico opremiti mlade, ki prihajajo za nami. Da se nam kaj takega nikoli več ne ponovi,« poudarja podpredsednica SDS. V nadaljevanju objavljamo nagovor podpredsednice Alenke Jeraj v Ferdrengu pri Kočevju 14. septembra, kjer je bilo po vojni žensko, nato pa moško delovno taborišče.
»Spoštovani!Posebej pozdravljam nekdanje taboriščnice. Le ve veste, kaj se je tu dogajalo. Mi vemo malo in še to niso naše zgodbe, zato jih komaj dojemamo in še manj razumemo.Anton Urankar je v knjigi Zamolčane zapisal: »Osvobodili boj ni bil pravljica o partizanskih junakih, ki naj bi varovali slovenski narod, ampak je bil kruta zgodba o trpljenju civilnega prebivalstva, zlasti na deželi, ki je moralo molče sprejemati nasilje enih in drugih.« In če so kakšni dogodki razumljivi v času vojne, čeprav je bilo v tistih letih malo razumljivega, jih težko razumemo po vojni, saj naj bi osvoboditev prinesla mir, blaginjo, nov razvoj.Vse to bi se zgodilo, če ne bi bili zmagovalci revolucionarji, katerih cilj ni bilo blagostanje in mir za vse, pač pa vzpostavitev sistema, v katerem bodo eni priviligirani, posebni in pomembnejši od drugih. To so želeli doseči z nasiljem, vzbujanjem strahu, sovraštva, popolnim nadzorom in prevzgojo. Da zlo in slabo ne more zmagati, dokazuje demokratizacija Slovenije, ko smo Slovenke in Slovenci takemu načinu rekli ne. In se odločili za samostojno državo, v kateri bodo krivice vsaj delno popravljene. V kateri se nihče ne bo bal javno spregovoriti. V kateri se bo žrtvam pomagalo prebroditi travme in jim vsaj v tretjem življenjskem obdobju omogočilo mirno in spokojno življenje.Trpljenje civilistov 70, 60, 50, 30 let po dogodkih odkrivamo še danes. Strah se je dodobra zalezel v kosti. Le redki glasno govorijo o nedemokratičnem, totalitarnem sistemu, ki je bil Slovencem s partijsko revolucijo vsiljen. Mnogi si ne upajo govoriti, mnogi bi radi pozabili in odpustili. Da bi se končno nehali spraševati, zakaj jaz, zakaj se je to zgodilo ravno meni. A kruti čas jih je zaznamoval. S seboj nosijo bolečino, razočaranje, jezo. Niso maščevalni in ne zahtevajo obravnave, kot so je bili deležni sami, zahtevajo in pričakujejo pa, od svoje domovine, od Slovenije, da bo priznala, da so trpeli po krivici, da niso zločinci, kriminalci in sovražniki naroda, pač pa le posamezniki, ki jih je v nekem trenutku v kolesju drobil komunizem. Nasledniki revolucionarjev trdijo, da smo v naših krajih imeli milejšo obliko komunizma, celo komunizem s človeškim obrazom.Mar res?Je človeško mučenje deklet, žena, kmetov in civilistov zaradi nečloveškosti tistega s puško v roki. So komunizem s človeškim obrazom množična grobišča po vsej Sloveniji? Je milejša oblika komunizma kruti obračun s slovenskimi domobranci, ki so po grozljivem mučenju končali v jamah in rudniških jaških in njihovi svojci še danes ne vedo, kje ležijo? Je komunizem s človeškim obrazom med in povojno plenjenje, ko so ljudem jemali premoženje, stanovanja, hiše, zemljo in gozdove? So milejša oblika komunizma zapori in delovna taborišča, namenjena za prevzgojo in obračun s tistimi, ki so si upali dvigniti glavo in glasno povedati ali pa niti to ne? Dovolj za obsodbo je bil že napačen pogled.Evropske države so z Resolucija Sveta EU o totalitarnih in avtoritarnih sistemih spoznale in ocenile fašizem, nacizem in komunizem kot nedemokratične, totalitarne in avtoritarne sisteme. Vsa Evrope je to sprejela in odpravlja posledice teh totalitarizmov. Le v Sloveniji nekateri še vedno tiščijo glavo v pesek in čakajo – da iz naših vrst odidejo še zadnje priče, še zadnji pričevalci o tem, kako neizmerno krut je bil sistem, v katerem je slovenski narod živel več desetletij in na nak način traja še danes, saj nismo prekinili s starimi vzorci, nismo onemogočili nekdanjih priviligirancev in nismo dostojno pokopali vseh žrtev tega sistema.Anton Urankar v svoji knjigi pravi tudi: »Če naj bi spomenik predstavil trpljenje slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, bi moral upodobiti zamolčano slovensko kmečko mater z mladoletnimi otroki, ki od jutra do večera dela na polju, da preživi družino in goste iz hoste ter prenaša nasilje enih in drugih. To bi bilo pravo znamenje in sporočilo.«Sama dodajam še tole. Spomenik bi moral predstavljati vse tiste ženske, ki so po krivici in zaradi maščevanja, ideologije morale trpeti med in tudi po vojni. Po drobcih odkrivamo usode in trpljenje teh žensk in to ostaja pomembna naloga za današnji čas. Vsaka vojna in povojni čas je še posebej krut do žensk. Kdaj se bomo v Sloveniji o tem pogovarjali? Kaj vse so pretrpela naša dekleta, matere, žene? In ne bodo dovolj pričevanja. Najpomembnejši del je z resnico opremiti mlade, ki prihajajo za nami. Da se nam kaj takega nikoli več ne ponovi.Verjamem, da vedno dobro premaga slabo, zato za zaključek še pesem Toneta Kuntnerja.Sovraštvo rojeva sovraštvo!
Izleže se v smetju in snetju
srca.
Nevarno vzplamteva med sprtimi brati.
Kužno se širi s srca na srce
s pogledi, z besedo, z dotiki…
Sovraštvo razdvaja, razdira, razkraja,
podira stare in nove domove.
Zastruplja vode, zrak in duha.
Hrani se z žolčem izdanih ljubezni.
A tudi
Ljubezen rojeva ljubezen.
Zato živimo in širimo ljubezen.Vse dobro in obilo Božjega blagoslova. Le z Božjo pomočjo bomo nekoč spravljen narod. Narod, ki bo pripravljen na prihodnost.«
»Spoštovani!Posebej pozdravljam nekdanje taboriščnice. Le ve veste, kaj se je tu dogajalo. Mi vemo malo in še to niso naše zgodbe, zato jih komaj dojemamo in še manj razumemo.Anton Urankar je v knjigi Zamolčane zapisal: »Osvobodili boj ni bil pravljica o partizanskih junakih, ki naj bi varovali slovenski narod, ampak je bil kruta zgodba o trpljenju civilnega prebivalstva, zlasti na deželi, ki je moralo molče sprejemati nasilje enih in drugih.« In če so kakšni dogodki razumljivi v času vojne, čeprav je bilo v tistih letih malo razumljivega, jih težko razumemo po vojni, saj naj bi osvoboditev prinesla mir, blaginjo, nov razvoj.Vse to bi se zgodilo, če ne bi bili zmagovalci revolucionarji, katerih cilj ni bilo blagostanje in mir za vse, pač pa vzpostavitev sistema, v katerem bodo eni priviligirani, posebni in pomembnejši od drugih. To so želeli doseči z nasiljem, vzbujanjem strahu, sovraštva, popolnim nadzorom in prevzgojo. Da zlo in slabo ne more zmagati, dokazuje demokratizacija Slovenije, ko smo Slovenke in Slovenci takemu načinu rekli ne. In se odločili za samostojno državo, v kateri bodo krivice vsaj delno popravljene. V kateri se nihče ne bo bal javno spregovoriti. V kateri se bo žrtvam pomagalo prebroditi travme in jim vsaj v tretjem življenjskem obdobju omogočilo mirno in spokojno življenje.Trpljenje civilistov 70, 60, 50, 30 let po dogodkih odkrivamo še danes. Strah se je dodobra zalezel v kosti. Le redki glasno govorijo o nedemokratičnem, totalitarnem sistemu, ki je bil Slovencem s partijsko revolucijo vsiljen. Mnogi si ne upajo govoriti, mnogi bi radi pozabili in odpustili. Da bi se končno nehali spraševati, zakaj jaz, zakaj se je to zgodilo ravno meni. A kruti čas jih je zaznamoval. S seboj nosijo bolečino, razočaranje, jezo. Niso maščevalni in ne zahtevajo obravnave, kot so je bili deležni sami, zahtevajo in pričakujejo pa, od svoje domovine, od Slovenije, da bo priznala, da so trpeli po krivici, da niso zločinci, kriminalci in sovražniki naroda, pač pa le posamezniki, ki jih je v nekem trenutku v kolesju drobil komunizem. Nasledniki revolucionarjev trdijo, da smo v naših krajih imeli milejšo obliko komunizma, celo komunizem s človeškim obrazom.Mar res?Je človeško mučenje deklet, žena, kmetov in civilistov zaradi nečloveškosti tistega s puško v roki. So komunizem s človeškim obrazom množična grobišča po vsej Sloveniji? Je milejša oblika komunizma kruti obračun s slovenskimi domobranci, ki so po grozljivem mučenju končali v jamah in rudniških jaških in njihovi svojci še danes ne vedo, kje ležijo? Je komunizem s človeškim obrazom med in povojno plenjenje, ko so ljudem jemali premoženje, stanovanja, hiše, zemljo in gozdove? So milejša oblika komunizma zapori in delovna taborišča, namenjena za prevzgojo in obračun s tistimi, ki so si upali dvigniti glavo in glasno povedati ali pa niti to ne? Dovolj za obsodbo je bil že napačen pogled.Evropske države so z Resolucija Sveta EU o totalitarnih in avtoritarnih sistemih spoznale in ocenile fašizem, nacizem in komunizem kot nedemokratične, totalitarne in avtoritarne sisteme. Vsa Evrope je to sprejela in odpravlja posledice teh totalitarizmov. Le v Sloveniji nekateri še vedno tiščijo glavo v pesek in čakajo – da iz naših vrst odidejo še zadnje priče, še zadnji pričevalci o tem, kako neizmerno krut je bil sistem, v katerem je slovenski narod živel več desetletij in na nak način traja še danes, saj nismo prekinili s starimi vzorci, nismo onemogočili nekdanjih priviligirancev in nismo dostojno pokopali vseh žrtev tega sistema.Anton Urankar v svoji knjigi pravi tudi: »Če naj bi spomenik predstavil trpljenje slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, bi moral upodobiti zamolčano slovensko kmečko mater z mladoletnimi otroki, ki od jutra do večera dela na polju, da preživi družino in goste iz hoste ter prenaša nasilje enih in drugih. To bi bilo pravo znamenje in sporočilo.«Sama dodajam še tole. Spomenik bi moral predstavljati vse tiste ženske, ki so po krivici in zaradi maščevanja, ideologije morale trpeti med in tudi po vojni. Po drobcih odkrivamo usode in trpljenje teh žensk in to ostaja pomembna naloga za današnji čas. Vsaka vojna in povojni čas je še posebej krut do žensk. Kdaj se bomo v Sloveniji o tem pogovarjali? Kaj vse so pretrpela naša dekleta, matere, žene? In ne bodo dovolj pričevanja. Najpomembnejši del je z resnico opremiti mlade, ki prihajajo za nami. Da se nam kaj takega nikoli več ne ponovi.Verjamem, da vedno dobro premaga slabo, zato za zaključek še pesem Toneta Kuntnerja.Sovraštvo rojeva sovraštvo!
Izleže se v smetju in snetju
srca.
Nevarno vzplamteva med sprtimi brati.
Kužno se širi s srca na srce
s pogledi, z besedo, z dotiki…
Sovraštvo razdvaja, razdira, razkraja,
podira stare in nove domove.
Zastruplja vode, zrak in duha.
Hrani se z žolčem izdanih ljubezni.
A tudi
Ljubezen rojeva ljubezen.
Zato živimo in širimo ljubezen.Vse dobro in obilo Božjega blagoslova. Le z Božjo pomočjo bomo nekoč spravljen narod. Narod, ki bo pripravljen na prihodnost.«