Alenka Jeraj: Poezija mi je že dolgo zelo blizu

Politika in poezija. Besedi, ki na prvi pogled nimata nič skupnega kot isto začetno črko. Pa vendar temu ni tako. Politiko in poezijo na zanimiv način v sebi združuje Alenka Jeraj, poslanka SDS v Državnem zboru Republike Slovenije. Alenka je politično aktivna že vrsto let, in sicer je najprej delovala v podmladku SDS, nato je bila tudi podpredsednica stranke, sedaj pa že drugič sedi v poslanskih klopeh. Kljub temu, da je v domačem okolju dobro poznana tudi kot gonilna sila kulturno umetniškega in turističnega  Društva Fran Govekar Ig (predvsem deluje na področju režije), pa je malokdo vedel, da v njej žubori tudi navdih pesništva. V začetku letošnjega leta je del svojega pesniškega navdiha z izdajo knjižnega prvenca “Na poti do sebe” razkrila tudi širši javnosti.  Kakšen je občutek ob izidu pesniške zbirke oz. knjižnega prvenca?
Presenetljiv. Nekaj posebnega. Pesnik Tone Kuntner pravi, da je izid prve knjige nekaj podobnega kot rojstvo otroka. Morda res. In čeprav sem kar nekaj časa odlašala s tem in se mi ni zdelo nič posebnega, če nekdo izda svoje pesmi v knjigi, sem danes ponosna, da je zbirka izšla in boste  lahko pokukali v moj svet, ki je majhen, a zanimiv in prelep.
Od kod navdih za pesmi?
Pisateljica Mimi Malenšek pravi, da ima, pesnik ali pisatelj, ki išče snov, velike težave. Pesnika ali pisatelja snov sama poišče in te zasleduje toliko časa, da to zapišeš. Gre za odnos do nečesa, ki te vznemirja in te sili, da se do njega opredeliš. V tebi ustvarja nemir, ki ga rešujemo vsak po svoje … eni tako, da to zapišemo, nekdo druga zapoje, naslika …

Ob katerih priložnostih najrajši pišete pesmi?Navadno zvečer, v tihoti, ob sveči, ob novoletnih lučkah, ko zunaj pada sneg, ko se vrnem s kakšne kulturne prireditve, s srečanja s prijatelji, z dogodka, kjer sem spoznala kakšnega zanimivega človeka, ki me vznemiri, čeprav ga še ne poznam, ga pa začutim, kot zanimivega, odpre mi kakšno novo obzorje, nov pogled na stvari …  Vedno znova sem presenečena, koliko zanimivih ljudi je okrog mene in vznemirja me tudi to, da jih do tega trenutka nisem poznala, naslednji trenutek pa imam občutek, kot da ga poznam že celo življenje, me razume… Ljudje smo neverjetni. Skrivamo toliko zanimivega, da se sploh ne da povedati. V mojih pesmih se najde kak majhen utrinek tega. Sem pa že napisala pesem sredi literarnega večera, na katerem sem sodelovala. Toliko energije je bilo v zraku, da nisem mogla počakati do konca prireditve.

Po tem, ko vaše pesmi bralec prebere, dobi občutek, da so precej intimne. Ste imeli kakšne pomisleke o tem, katere pesmi objaviti? Vam je kdo pomagal pri izboru?
Pesmi so res zelo osebne in odraz mojih čustev ob prihajanju in odhajanju partnerjev in drugih ljudi v moje življenje. Kljub temu, da sem mlada, se mi je zgodilo že veliko stvari, ki niso vedno srečne in vesele, ampak z optimizmom in voljo se vse to premaga. V trenutkih bolečine pa je hudo. In takrat se rodijo pesmi.
V okviru društva deluje literarno glasbena skupina, katere članica sem in skupaj, torej več pesnikov, smo izdali že 3 pesniške zbirke. Ko sem pesmi objavila prvič in jih prvič tudi prebirala javno na literarnih večerih in srečanjih, je bilo morda malce treme, pa občutek: ” Zdaj bodo pa vse vedeli o meni”. Ampak to je nemogoče. Četudi so pesmi odprte in veliko povedo, se v človeku skriva še veliko več. Tako, da tudi, če je videti, da sem povedala vse, sem v resnici povedala zelo malo, samo utrinke.  Tisti, ki me poznajo in me hočejo spoznati, potrebujejo za to veliko več, kot le moje pesmi.
Pesmi za zbirko Na poti do sebe je izbral Peter Pal, moj dolgoletni prijatelj, slavist, ki mojo pesniško pot spremlja že dolgo in me je vedno spodbujal. Napisal je tudi spremno besedo v zbirko in pesmi razdelil v 4 sklope. Njegov je tudi naslov zbirke.

Katero poezijo radi berete?
Imam vse zbirke Toneta Kuntnerja. Na mojih knjižnih policah ne manjkajo niti Mila Kačič, Simon Jenko, Dragotin Kette, France Prešeren, Neža Maurer, Tone Pavček, Dane Zajc…. Kar nekaj knjig z mislimi Rudija Kerševana. Poezija mi je že dolgo zelo blizu in jo imam rada. 

Ali bo vaša knjiga na voljo tudi v knjigarnah oziroma, kje se jo lahko kupi?
S prijatelji iz “kulturnih” krogov bom organizirala še nekaj predstavitev po Sloveniji. Ponekod me že poznajo, drugje me bodo še spoznali. Na vseh teh srečanjih je knjige možno kupiti. Sicer se jih lahko kupi na sedežu Društva Fran Govekar Ig na Igu, v okviru katerega je zbirka tudi izšla. Knjige pa bodo na voljo tudi v knjigarnah in knjižnicah.

Seveda ne moremo mimo nekaterih aktualnih tem s področja kulture. Glede na to, da ste izdali prvenec in da je s tem povezanih najbrž kar nekaj organizacijskih težav, me zanima, kakšno je vaše mnenje o stanju na področju  založništva v Republiki Sloveniji?
Sama niti nisem imela težav z izdajo, saj so mi na pomoč priskočili sponzorji, pa tudi društvo. Težje je za tiste, ki take podpore nimajo. Založniki imajo najbrž težave, ker je slovenski trg majhen in morajo poskrbeti, da se finančno zadeva pokrije. Zato je prava kombinacija hitov v stilu Harry Potter ter knjig za osebno rast in slovenskih avtorjev čarobna paličica uspeha. Mislim, da jo znajo najti.S poezijo je pa tako; malo je ljubiteljev, kajti poezijo lahko začutiš, ko imaš za seboj že nekaj življenjskih izkušenj. Čeprav v zadnjem času ugotavljam, da veliko ljudi bere poezijo. Veliko ljudi, pa tudi kaj zapiše, le da tega ne povedo javno.

Kaj menite o ustanovitvi Javne agencije za knjigo, ki je pravno-formalno nastala v času vlade Janeza Janše, operativno pa je začela delovati sedaj?
Pozdravljam vsako prizadevanje, ki ustvarja boljše pogoje za slovensko knjigo. Javna agencija bo zagotovo prinesla nekaj potrebnega vetra v jadra, da bo izdanih  še več slovenskih knjig.
In še ena Alenkina pesem za pokušino:
Prišel si,
kot pride veter,
ki odpre vrata
in se suka
iz enega kota v drugega
in išče …
Ko se srečava, se nasmehnem.
Čakala sem te.