Alenka Jeraj: Ni opravičil!

Borovnica

Prvi korak je, da sprejmemo, kar svet ve že dolgo. Komunistični sistem, v katerem so naši ljudje in mnogi po svetu umirali, je zavržen, je totalitaren. Je sistem, ki je ropal, pobijal nedolžne, kršil človekove pravice, je sistem, ki mu življenje ni bilo sveto.

V nedeljo 9. julija je bila v Borovnici spominska slovesnost za vse žrtve medvojnega in povojnega komunističnega nasilja. Ob 10.00 uri je bila sv. maša, ki jo je daroval dr. Janez Juhant. Po sv. maši je bila pri spomeniku žrtev pred cerkvijo molitev in krajši kulturni program. Zbrane je nagovorila Alenka Jeraj. Njen nagovor objavljamo v nadaljevanju:

»Spoštovani!
V zgodovini našega naroda je bilo mnogo pretresljivih in žalostnih obdobij. Eno takih je bila zagotovo druga svetovna vojna in leta po njej. Kakšno zlo pomeni vojna, občutimo še danes.

Ko smo ujetniki nedokončanih zgodb in nepokopanih bratov. Ko nas vse teži bolečina vojne med brati. Ko prebiramo imena naši prednikov na farnih ploščah in križih Nove slovenske zaveze. Dokler govorimo samo številke, so to številke, ko pa jim dodamo imena in letnice rojstva in smrti, se zgrozimo. Kako mladi, mnogi še otroci, ki bi morali razmišljati o prihodnosti, študiju, družini, ki si jo bodo ustvarili, so umirali. Nehote pomislim na mojega sina, ki ima dobrih 20 let … Koliko fantov njegovih let je dalo življenje za to, da danes živimo v samostojni Sloveniji. Kako težke so morale biti odločitve, kako ravnati v tistih negotovih časih. Katera stran je prava? Kaj je moja naloga? Kaj Bog želi da storim? Kaj moram storiti za domovino in moje brate in sestre?

Težko je razumeti tiste čase, težko razumeti dneve in noči, ko nisi vedel ali še dočakaš jutri, kaj bo s teboj, s tvojimi dragimi, kaj s tvojo domovino, polji, cerkvami in vsem, kar so rodovi ustvarjali, da bi živeli v svobodni in lepi domovini. Nerazumni dogodki, pobijanje civilistov v imenu ideologije, napadi na vasi in kmete, so v ljudeh zbujali strah, pa tudi negotovost. Kaj vse se bo še zgodilo? Kdo je resnični sovražnik? Italijani, Nemci ali sosedje in znanci, ki so šli v partizane in naj bi prinesli svobodo. Kako negotovi in nerazumni so bili trenutki, ko so pod streli t. i. »osvoboditeljev« umirali kmetje, znani vaščani, otroci, duhovniki, ljudje, ki so bili spoštovani, znani po pridnih rokah in poštenju. Kaj je to pomenilo za vse tiste, ki so boj partizanov podpirali in jim pomagali? Naenkrat pa so bili ti tisti, ki so sejali smrt, na podlagi navideznih in izmišljenih razlogov. Kar tako so obračunali s kom, ki se jim ni pridružil in ni sodeloval z njimi. Kje pa si sme človek vzeti pravico soditi nekomu in mu vzeti življenje? Kako lahko muči in se izživlja nad nekom, ki ga pozna? S katerim sta bila še včeraj soseda, morda tudi prijatelja. In potem še proslavlja. Proslavlja, da je nekomu vzel življenje, vzel prihodnost, vzel vse tisto, česar sebi ne bi pustil vzeti.  

Kakšno zlo se je naselilo v deželo, da je bilo to mogoče. Da človek ni bil več človek, da v bratu in prijatelju ni videl več nekoga, ki ga ima nekdo rad, ki ima družino, brate, sestre, otroke. Ko je vse tisto, kar je prav in nas dela dobre, odrinjeno na rob, skrito nekje v ozadju, v ospredju pa sovraštvo, gnev, jeza. Morda danes jeze in sovraštva kot sta bila tedaj, ni več. Vendar pa ostaja neizgovorjeno, nenapisano, nerazčiščeno. Slovenija je tako lepa, lepa zato, ker raste iz krvi naših fantov in mož, žensk in otrok, iz krvi naših mučencev, ki še danes ležijo po bregovih in breznih te zelene domovine.

Tone Kuntner je zapisal:

»Sovraštvo rojeva sovraštvo.

Izleže se v smetju in snetju srca.

Nevarno vzplamteva med sprtimi brati.

Kužno se širi s srca na srce

s pogledi, z besedo, z dotiki …

Sovraštvo razdvaja, razdira, razkraja,

podira stare in nove domove.

Zastruplja vode, zrak in duha.

Hrani se z žolčem izdanih ljubezni.

A tudi ljubezen rojeva ljubezen.«

Na sovraštvu, jezi in žalosti, ne moreta zrasti ljubezen in prihodnost. Obstali smo, v blatu, v močvirju. Zato ne moremo naprej. Zato Slovenija ni to, kar smo si želeli in kar bi morala biti. Skupna domovina vsem. Ta zgodovina ni nekaj, kar je stvar preteklosti in preteklih rodov. Je naša, tukaj in zdaj. Na nas je, da naredimo vse, kar je v naših močeh, da narodova bolečina ne bo več bolela, da se rane zacelijo in zaživimo skupaj kot eno. Da nobeno življenje, kaplja krvi, ki je napojila to zemljo, ne bo zaman. Sicer ne bomo nikoli v resnici svobodni in nikoli nam ne bo zasvetila "zarja lepših dni".

A prvi korak je, da sprejmemo, kar svet ve že dolgo. Komunistični sistem, v katerem so naši ljudje in mnogi po svetu umirali, je zavržen, je totalitaren. Je sistem, ki je ropal, pobijal nedolžne, kršil človekove pravice, je sistem, ki mu življenje ni bilo sveto. Do tedaj napredujočo družbo je pahnil desetletja nazaj in prinesel gorje, ustvarjal krivice, sejal strah. Ni opravičil. Partizanska vojska s politkomisarji in revolucionarji na čelu, je pobila mnogo več Slovencev, kot okupatorskih vojakov. Ta podatek pove vse. In posamezniki, ki so to počeli, bi morali danes za to odgovarjati, ne pa prejemati visoke pokojnine in praznovati na koncertu z rdečo zvezdo. Kakšna slepota je še vedno v teh ljudeh. Kako brezobzirno se tepta spomin na Vičičeve, Debevčeve, Lončarjeve ter mnoge druge, ki redki ležijo na domačem pokopališču, večina pa po četrt stoletja samostojne države po kraških breznih in njihovi sorodniki romajo od enega brezna do drugega, od Kočevskega roga do Hude jame v upanju, da njihovi dragi počivajo tam in jih bodo enkrat lahko dostojno pokopali. In kako se še vedno išče izgovore in razloge, zakaj so morali tako končati svoje življenje. Prvi korak je obsodba teh dejanj in jasna zaveza: »Nikoli več!«. Premalo nas je, Slovencev, da bi še kdaj brat dvignil roko nad brata. Preveč jih je izginilo v tistih nočeh, preveč odšlo preko oceana v skrbi za svoje življenje in življenje svojih dragih.

Vsi si moramo prizadevati,  da nekoč zadihamo s polnimi pljuči. Da se soočimo s tem, kar je bilo. Da se spominjamo naši pokojnih, ki so nam v nebesih izprosili samostojno Slovenijo.

Naša naloga mora biti skrb za našo domovino. Za tako, kot si jo želimo mi in so si jo želeli tudi oni. In kot si jo vsi skupaj zaslužimo.

Uspelo nam bo, ker smo »blagoslovljen rod«, kot je dejal Cankar. Blagoslovljen rod, nad vsemi rodovi in življenjska preizkušnja, ki smo jo morali kot narod doživeti, nas je naredila drugačne, boljše, močnejše. Vsak od nas mora prispevati svoj del. Nihče ni nepomemben in vsak šteje. Vsak pomeni en kamenček v mozaiku. Kamenček v mozaiku Slovenije.

Dragi zbrani!

Dr. Jože Pučnik, ki je v času, ko je bil poslanec, vodil Komisijo za razkrivanje medvojnih in povojnih pobojev, je rekel: »Veliko je še potrebno postoriti.« Tudi in predvsem danes. Vsak od nas mora naredit svoj del, da bomo ponosni na svoje delo in našo domovino. Naj nam bodo dr. Jože Pučnik in veliki Slovenke in Slovenci, ki so za domovino umrli, pri tem navdih in vzor.

Srečno Slovenija, sveta in blagoslovljena!«

 

Sorodne novice

 
PREDLAGAJ POSLANSKO VPRAŠANJE
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti?

Preverite, vprašajte, predlagajte.