Z novim zakonom o dolgotrajni oskrbi je finančno breme porazdeljeno zelo široko – obremenjeni so vsi: zaposleni, samozaposleni, kmetje, upokojenci in celo študenti. Pričakovani letni znesek, ki ga bo država pobrala prek tega prispevka, naj bi presegel 600 milijonov evrov. A kljub temu v praksi storitve, ki jih zakon predvideva, še niso dostopne. Informacijski sistem, ki bi omogočal zbiranje in obdelavo vlog ter izdajo odločb, še ni vzpostavljen. Po podatkih naj bi začel delovati šele jeseni, do takrat pa se prispevek že redno pobira.
Ob tem poslanka opozarja tudi na širši okvir fiskalne politike vlade, ki po njenem mnenju vodi v dodatno obremenjevanje ljudi. Vlada je namreč odpravila dohodninsko reformo iz prejšnjega mandata, kar je prineslo nižje neto plače za večino zaposlenih. Hkrati pa so se uvajali novi obvezni prispevki – poleg dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki je postalo obvezen prispevek, zdaj tudi obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo.
Za številne državljane to pomeni realno znižanje razpoložljivega dohodka. Pri tem še posebej izstopa dejstvo, da ni jasno, kaj natančno bodo za ta denar prejeli in kdaj bodo te storitve na voljo.
Na področju izvajanja dolgotrajne oskrbe se že zdaj kažejo resne kadrovske težave. Poklici, povezani z oskrbo starejših in bolnih, so kadrovsko podhranjeni, pogoji dela so zahtevni, osebje pa pogosto opozarja na prenizke plače in preobremenjenost. Kljub napovedani plačni reformi v javnem sektorju številni zaposleni poročajo o razočaranju in občutku podcenjenosti.
Medtem ko na terenu vlada pomanjkanje ljudi, ki bi dejansko izvajali oskrbo, novo ustanovljeno ministrstvo za solidarno prihodnost hitro širi administrativni del. Zaposluje več kot sto uslužbencev, ki že prejemajo visoke dodatke k plačam. Vendar pa to, po ocenah opozicije, ne prispeva k večji dostopnosti storitev, ki jih državljani potrebujejo.
Zakon o dolgotrajni oskrbi je bil sicer predstavljen kot ena izmed ključnih reform te vlade – namenjen naj bi bil celostni ureditvi skrbi za starejše, bolne in tiste, ki potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Vsebinsko zakon predvideva tako institucionalno kot tudi oskrbo na domu, vključuje pa tudi podporo neformalnim oskrbovalcem – najpogosteje družinskim članom.
A čeprav so cilji reforme visoki in na papirju smiselni, je trenutno največja težava njeno izvajanje. Sistem še ni zaživel, ljudje pa že občutijo njegove finančne posledice.
Zaskrbljujoče je, da državljani prispevajo sredstva, ne da bi vedeli, kako in kdaj bodo do pravic sploh lahko dostopali. Po priznanju ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca se prispevek trenutno pobira “na zalogo” – kar pomeni, da gre za vnaprejšnje financiranje nečesa, kar še ni vzpostavljeno. V praksi to pomeni, da ljudje plačujejo, storitve pa (še) ni.
V trenutnih razmerah se tako porajajo številna vprašanja, ki zahtevajo jasne in konkretne odgovore vlade:
-
Zakaj se prispevek pobira že zdaj, čeprav storitev ni mogoče koristiti?
-
Kdaj bo sistem dolgotrajne oskrbe v celoti vzpostavljen?
-
Kako bo zagotovljeno zadostno število kadrov?
-
Ali bo vlada upoštevala predloge za razbremenitev posameznih skupin prebivalstva?
-
In nenazadnje – ali je pravično, da ljudje plačujejo, ne da bi vedeli, kaj in kdaj bodo sploh dobili?
Dokler bodo ta vprašanja ostala neodgovorjena, bo prispevek za dolgotrajno oskrbo v očeh mnogih predstavljal še enega izmed primerov, kako breme reform pogosto pade na ramena ljudi – brez jasnih učinkov in brez zagotovila, da bodo storitve, za katere plačujejo, sploh dostopne.