Alenka Forte: Zdravstveni sistem ni ne po meri bolnikov ne po meri zdravstvenih delavcev

Tednik Demokracija je v današnji številki objavil veliki intervju z Alenko Forte, doktorico medicine, internistko in gastroenterologinjo. V zdravstvu deluje okoli 30 let. Že vsa leta si prizadeva za izboljšanje kakovosti življenja ljudi tako v svojem ožjem kot širšem okolju. Je tudi predsednica Odbora za zdravstvo pri Strokovnem svetu SDS. V nadaljevanju objavljamo nekaj poudarkov.

Iz poročila preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije pod vodstvom poslanke SDS Jelke Godec so znani izsledki o korupciji v zdravstvu le na segmentu nabav žilnih opornic v slovenskih bolnišnicah in v zvezi z zaslužkarstvom mafijskih združb, povezanih preko raznih dobaviteljev medicinske opreme. Ker se v zdravstvu nabavlja tisoče in tisoče artiklov, me je groza, kakšen je celoten znesek odtujenega davkoplačevalskega denarja. Obstaja groba ocena, da 30 odstotkov vsega zbranega denarja za zdravstvo na tak ali drugačen način izgine!

Po zadnjih podatkih v Sloveniji namenjamo nekaj manj kot 2000 evrov na prebivalca na leto za zdravstvo, povprečje EU pa je pri 3500 evrov. Prispevna stopnja za zdravstvo je v Sloveniji 8,6 % BDP (obvezna zakonska prispevna stopnja 6,35 %, 2,25 % se nabere iz naslova prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja in plačil iz žepa). Povprečna prispevna stopnja v OECD je 9 %, razvite države, kot so Nemčija, Avstrija in Švica, pa namenjajo preko 11 %. Predvsem pa izstopamo po najnižjem deležu soudeležbe države pri celotni masi za zdravstvo zbranega denarja, saj namenja država iz proračuna le 3 %. Razvite države OECD namenjajo iz proračuna k celotni masi denarja za zdravstvo v povprečju 15 %.

Dokler obstaja sum, da se 30 % zbranih sredstev neracionalno (in koruptivno) porazgubi po raznih kanalih, dokler se nič ne naredi za boljše upravljanje bolnišnic, dokler ni pravega menedžmenta v javnih zavodih, dokler ljudje plačujejo obvezne prispevke v zdravstveno blagajno in ne vedo kaj, kdaj in v kolikšnem času za ta denar lahko pričakujejo, toliko časa nima nihče pravice razglabljati o tem, da bi že tako obremenjene davkoplačevalce bremenil z višjo prispevno stopnjo. Vemo, da so plače zaposlenih v Sloveniji med EU članicami po obremenitvi z davkom na plačo na nečastnem prvem mestu.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) zajema podatke o čakalnih dobah za 61 storitev, ki zajemajo št. čakajočih na prvi specialistični pregled v 13 izbranih specialističnih ambulantah, na 25 izbranih diagnostičnih posegov in 23 izbranih terapevtskih posegov. V zdravstvu pa izvajamo okrog 1500 specialističnih ambulantnih storitev, diagnostičnih in terapevtskih posegov. Čakalne dobe se iz meseca v mesec podaljšujejo.

Velik problem dolgih čakalnih dob vidim osebno v depersonalizirani medicini. Prepogosto pri svojem delu opažam, da se bolnike napotuje na številne preiskave, ki se tudi pogosto po nepotrebnem ponavljajo. Za dobro klinično delo tudi leta 2017 še vedno velja, da je potreben temeljit pogovor z bolnikom (anamneza), temeljit klinični pregled, nato pa kar najbolj smotrno odrejene laboratorijske preiskave in osnovne diagnostične preiskave in nato seveda zdravljenje. Za takšno medicino pa potrebuje zdravnik čas! Ker mu tega kronično primanjkuje, in ker so tudi naši bolniki zelo ozaveščeni, kaj jim pripada, so zdravniki pogosto v stiski in verjetno raje napišejo kakšno napotnico več, kot je racionalno.

Pravica do zdravstva je z ustavo zagotovljena pravica vsakega državljana RS. Zdravstvo deklarirajo za dostopno, vendar v resnici pogosto dolgo traja, da bolnik sploh vstopi v sistem obravnave. Če vzamemo samo en primer: nekdo s poškodbo kolenskih vezi čaka na prvi pregled pri ortopedu 3 mesece, nato na preiskave CT ali MR še 2 do 3 mesece, nato na ponovni obisk pri ortopedu zaradi načrta zdravljenja še 3 mesece, pa na termin operacije 6 do 9 mesecev, potem pa na fizikalno rehabilitacijo še 3 mesece, ne moremo več govoriti o dostopnem zdravstvu.

Vloga ministrstva za zdravje je sistemsko urejanje posameznih strokovnih področij s predlogi nove zakonodaje, kriteriji za določitev javne zdravstvene mreže, določanje strategije in načrta razvoja zdravstvenega varstva, oblikovanje načrtov preventivnih programov in prioritet v izvajanju zdravstvenih storitev, izvajanje upravnih nadzorov pri izvajalcih zdravstvenih storitev.

Znotraj ministrstva bomo s kadrovsko in vsebinsko reorganizacijo ustanovili neodvisno »Agencijo za normative, standarde, kakovost, cene« za določanje standardov in normativov, kakovosti in ekonomskih (poštenih) cen zdravstvenih storitev. Nujna je vzpostavitev in kontrola sistema kakovosti za vse izvajalce, podatki morajo biti dostopni javnosti oziroma uporabnikom. S prenosom dela kadrov iz NIJZ neposredno na MZ se delo MZ kadrovsko in strokovno okrepi. MZ naj vzpostavlja in financira napredne komunikacijske tehnologije in poveže vse izvajalce v ta sistem.

Ministrstvo za zdravje naj opredeli nove tehnologije in terciarne zdravstvene dejavnosti oziroma storitve (uvajanje novih tehnologij, novih metod zdravljenja), za kar zagotavlja finančna sredstva. Ko nova metoda zdravljenja postane rutinska, storitev ni več terciarna in jo izvajajo za to usposobljene zdravstvene ustanove. Ceno te storitve določi Agencija za kakovost, standarde, normative in cene. Na vseh nivojih dela zdravstva se racionalizira oziroma zmanjša administracija. MZ bo tesno sodelovalo z Zbornicami zdravstvene dejavnosti, v reformi bo upoštevalo njihove strokovne pripombe.

Ministrstvo bi moralo oceniti potrebe prebivalstva po zdravstvenih uslugah in zagotoviti finančne vire za definirane potrebe prebivalstva. ZZZS bi moral izvesti javni razpis programov, na katere bi se prijavili licencirani izvajalci. Izvajalec, ki bi ponudil boljše pogoje, bi podpisal pogodbo za izvedbo programov. Izvajalci na drugi strani pa bi morali imeti možnost drugačnega nagrajevanja svojih zaposlenih kot imamo danes urejeno v javnih zdravstvenih zavodih. Da bo slovensko zdravstvo bolj učinkovito, moramo pristopiti k statusnemu preoblikovanju javnih zdravstvenih zavodov, ki morajo postati organizacijsko in finančno samostojni tako glede upravljanja kot tudi glede plačne politike.

Ministrstvo bi moralo za najbolj žgoča področja objaviti javni razpis, na katerega bi se lahko prijavili vsi slovenski izvajalci. Ob tem naj omenim poročilo Računskega sodišča o delu ministrstva za zdravje iz oktobra 2017, kjer se ministrstvu očita, da ni izvedlo javnega razpisa za dodatne programe za skrajševanje čakalnih dob in je bilo s tem kršeno načelo konkurence. Če bi ministrstvo za zdravje izvedlo skladno z zakonodajo javni razpis, bi bil program za skrajševanje čakalnih izveden v polnem obsegu. Ministrstvo za zdravje je izključilo koncesionarje. In tako se je zataknilo pri realizaciji programov v zdravstvenih zavodih, ki dodeljen program niso izvedli v glavnem iz dveh razlogov: vodstva niso bila sposobna organizirati izvedbo teh programov in /ali svojih zaposlenih niso hoteli ustrezno nagraditi za povečan obseg dela.

Rešitev je enostavna. Potrebno je uvesti možnost nagrajevanja po opravljenem delu – kdor več in dobro dela, naj bo tudi temu primerno plačan. Tu ni potrebne nobene ideologije in filozofije. In da se to ne bi več dogajalo, moramo pristopiti pragmatično.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja v najnovejši številki tednika Demokracija.