Alarmantno: V tem trenutku nimamo vojske, ki bi bila sposobna braniti državo v primeru krize ali vojne

Poslanke in poslanci na današnji izredni seji Državnega zbora obravnavajo predlog priporočila Vladi Republike Slovenije v zvezi s stanjem v Slovenski vojski in zahtevo za mnenje predsednika Republike Slovenije o tem vprašanju. Zahtevo za sklic izredne seje na to temo smo predlagali v poslanskih skupinah SDS in NSi.

Predsednik SDS Janez Janša je na seji predstavil stališče poslanske skupine do aktualnih razmer v Slovenski vojski.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.

JANEZ JANŠA: Hvala lepa za besedo. Predhodnik me je nasmejal, ko je govoril o tem, kako ta razprava škodi ugledu Slovenije v mednarodni javnosti, ker govorimo o občutljivih podatkih v zvezi s Slovensko vojsko. Zdaj, bolj občutljivih podatkov od tega, kar je predsednik republike prej tukaj govoril in še bolj podrobno pisno sporočil Državnemu zboru, enostavno ni. Če bi nekdo hotel skenirati Slovensko vojsko in našo obrambno pripravljenost, bolj natančnih občutljivih pomembnih strateških podatkov kot so v temu poročilu, ni. Kar koli boste tukaj povedali, nič ne gre po pomenu preko tega. In seveda danes leta 2016 teh podatkov tudi nima smisla skrivati, poznajo jih naši zavezniki, poznajo jih naši, recimo, potencialni nasprotniki. Nismo več v času Jugoslavije. Pa tudi takrat so zunaj več vedeli o tem, v kakšnem stanju je jugoslovanska vojska kot pa so smeli vedeti državljani Jugoslavije.
 

No, kljub temu pa v temu trenutku vsaj po mojem poznavanju na svetu ni države v kateri bi vrhovni poveljnik ocenil lastno vojsko z oceno nezadostno. Če kdo pozna kakšno državo na svetu naj jo potem predstavi. Kar pomeni, da mora biti stanje izjemno alarmantno in podatki so bili predstavljeni, temu tudi pritrjujejo.

Ampak, ko je ta ocena prišla v javnost, ko je predsednik države dejal, da je Slovenska vojska za primer krize ali vojne ocenjena z oceno nezadostno, se pravi to pomeni, da nimamo vojske, ki bi bila sposobna braniti to državo v primeru krize ali vojne, se ni zgodilo nič. Od te ocene, ko je bila ta ocena javno oznanjena, mislim, da se ni sestal niti Svet za nacionalno varnost. Niti ene seje na to temo v tem času ni bilo. Pa je to organ, ki bi se moral sestati v nekaj urah po takšni oceni ali pa že prej, preden je bila dana v javnost. Tudi v slovenskih medijih to ni povzročilo kakšnega velikega alarma. Takrat mislim, da je bila glavna tema nek skrivnostni račun bivšega boksarja Dejana Zavca v Panami. To je bila glavna tema. Vladna koalicija se je pa ukvarjala s kadrovanjem po slovenskih bolnišnicah cel teden. Šele opozicija je dosegla, da smo danes imeli to razpravo, da je bila ta razprav že prej na odboru in da je tudi predsednik države v skladu s svojimi pristojnostmi tukaj izrekel nekaj tehtnih, ampak zelo zaskrbljujočih besed. Delno je sicer skušal pomiriti javnost v tem smislu, da Slovenija ni neposredno ogrožena.

Januarja leta 1991 so javnomnenjske ankete, ki so bile objavljene v Sloveniji, kazale, da samo 15% ljudi verjame, da bo nad Slovenijo izvršena agresija jugoslovanske armade ali kogarkoli drugega. 5 mesecev kasneje je do te agresije prišlo. Še nekaj prej so nekateri ključni politiki na državnih funkcijah podpisovali deklaracijo, tako imenovano deklaracijo za mir, kje so slovenski javnosti sporočali, da nismo ogroženi, da Slovenija ne potrebuje vojske in da se mora demilitarizirati.

Eno leto prej pred prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji je še aprila leta 1990 Slovenija razpolagala z več kot 100.000 kosi pehotnega, protioklepnega in protiletalskega orožja. V formacijah je bilo preko 100.000 vojaških obveznikov. In če bi tako ostalo tudi po volitvah in po plebiscitu verjetno do vojne ne bi prišlo. Nihče ne bi napadal države, ki lahko postavi za obrambo 100.000 oboroženih mož. Še posebej pa tega ne bi storil Milošević, ker je imel druge načrte. Torej, zgodovinska izkušnja nas uči in to naša, ne zgodovinska izkušnja koga drugega, da se stvari lahko zelo hitro obrnejo v zgodovini in da te napadejo takrat, ko si šibak in ne takrat ko si močan. Mi pa smo danes šibki. In to po lastni zaslugi. Nihče drug nam takšnega stanja o katerem danes govorimo ni vsiljeval.

Tudi tukaj je žal pred nami ena tragična zgodovinska reminiscenca in primerjava z letom 1990. Pred prvimi večstrankarskimi volitvami, na katerih je zmagal Demos, je bila Slovenija sposobna oborožiti preko 100.000 mož in jih postaviti v obrambo države, potem pa se je v treh, štirih dneh to drastično spremenilo, ker je potem, ko so bile volitve že izvedene in ko je bilo jasno, da bo vlado sestavil Demos, jugoslovanska vojska ob sodelovanju takratne stare komunistične oblasti v Sloveniji, teritorialno obrambo razorožila in ji vzela več kot 80% kapacitet. Organ, ki je moral reagirati, to je bilo takratno predsedstvo republike, ni storilo nič, kljub temu, da je bil predsednik tega predsedstva Milan Kučan pravočasno obveščen. Z izdajo odredbe, da se zaustavi predajo orožja je zavlačeval tri oziroma štiri dni, dokler večina tega orožja ni bila pobrana, pa še potem so nekateri, bom rekel, vneti podporniki jugoslovanske ideje, takratni Teritorialni obrambi orožje oddajali, kljub temu, da so imeli odredbo, da tega ne storijo. Odredba je bila izdana 18. maja 1990, vsi so jo dobili nekje do poznih večernih ur, če pa je bila poslana s strani gospoda Kučana po šifrah JLA, in so rabili v občinah dolge ure, da so to dešifrirali, ampak nekateri so oddajali orožje tudi dan kasneje. Recimo, pokrajinski štab Teritorialne obrambe Zasavje, ker je bil kolega, ker je prej govoril iz Zasavja, verjetno nekaj o tem ve.

Torej, tudi takrat so naši sodržavljani na odgovornih funkcijah obrambno sposobnost Slovenije ošibili, zaradi tega je prišlo do agresije. Če je ne bi, vojne za Slovenijo ne bi bilo, ker bi pač nihče Slovenije ne napadel. V primeru, če bi razpolagala z obrambno močjo, kakršno je imela, pred razorožitvijo, od 15. do 19. maja 1990. V Sloveniji je bilo takrat po zaslugi Demosove vlade sposobna vsaj del te, bom rekel, ukradene obrambne moči nadomestiti in se je agresiji kljub vsemu uspešno uprla. V relativno kratkem času so bile vzpostavljene obrambne kapacitete, ki so bile večje od teh, ki jih ima Slovenija danes po 25 letih samostojnega življenja.

GLAVNI PROBLEM SLOVENSKE VOJSKE NI POMANJKANJE FINANČNIH SREDSTEV, TEMVEČ ODNOS TITOISTIČNE LEVICE DO NJE OD OSAMOSVOJITVE NAPREJ

To, kar imate v tem gradivu, ki ga je poslal Urad predsednika države, to se pravi temu nazorno priča. Čeprav ni glavni problem, kot je dejal general Krkovič na predprejšnji seji Odbora za obrambo, v denarju in materialnih sredstvih, in zdaj glavni problem s katerim se soočamo je drugje. Razlogi za stanje, ki se tukaj opisujejo predvsem v številkah, niso v številkah in niso v denarju, vsaj ne na prvem mestu. Zdaj, prvi razlog je v odnosu do Slovenske vojske s strani veje politike ali pa bi lahko rekel titoistične levice od osamosvojitve naprej. Slovenski vojski so nasprotovali ob nastajanju in so ji nasprotovali in so jo skušali oslabiti in zatirati in šibiti tudi kasneje. V veliki meri se je to stališče in ta odnos do Slovenske vojske pokrival tudi z odnosom do severnoatlantskega zavezništva. Če se spomnimo razprav v času, ko smo vstopali v Nato, potem nam je ta slika jasna, in tudi ta korelacija je več kot očitna, da ne govorim o tem, kako nekateri ob obiskih delegacij Zveze Nato govorijo o imperialistih, hkrati pa sedijo na koncertu tega orkestra in zbora Rdeče armade. Tako, da ključen problem je odnos do slovenske vojske, s strani dela politike, ki je bila večino časa po letu 1991 v tej državi vladajoča.
 

Leta se že kršijo konceptualni in doktrinarni dokumenti, kjer v glavnem pravilno piše, kaj je bilo treba narediti, ampak vse to se ne izvaja in to ne samo zaradi tega, ker gre za pomanjkanje finančnih sredstev. Zdaj ko je Slovenija, ne pod vlado Demosa ali SDS, ampak v času, ko je Slovenijo vodila vlada Liberalne demokracije, opustila naborniški in uvedla profesionalni sestav vojske, je hkrati v konceptualnih dokumentih in tudi v samem zakonu o vojaški dolžnosti določila rezervo, dovolj veliko za to, da se Slovenija kadarkoli lahko brani. Ampak, od tistih številk, ki so bile takrat predvidene med 15 in 20 tisoč rezerve, je danes na seznamu, kot smo videli tamle v poročilu predsednika države, 600 ljudi, šest nič nič, niti ne 6 tisoč, ampak 600 ljudi. In ko so bili ti poklicani v zavarovanje meje, se jih je menda odzvalo samo 200 in še nekaj. Se pravi, toliko je efektivne rezerve – nič. Ena manjša občina lahko spravi to skupaj, če bi bilo treba oziroma je včasih to naredila. In gre tu za farso in norčevanje s tem. Ta rezerva se je namerno opuščala, zmanjševala, nikoli niti vzpostavila v zadostni meri. Znotraj enega mandata to niti ni možno, zaradi usposabljanj in deloma tudi potrebnih finančnih sredstev, ampak vsako leto je težje, glede na to, da raven teh znanj pada. Tako da tisti, ki vidi razloge ali prikazuje razloge za sedanje slabo stanje v Slovenski vojski v tem, da je Slovenija prešla iz naborniškega v profesionalni sestav, seveda ne ve, o čem govori, ker ni bilo tako mišljeno. Ko smo skušali pred kratkim popraviti to stanje s predlogom o tem, kako okrepiti rezervo s konceptom nacionalne garde, je bil ta predlog zavrnjen. Pravzaprav se je zavračal hkrati s tem, ko je predsednik države razglašal, da je obrambni sistem nezadosten in da je stanje v Slovenski vojski v primeru krize ali vojne oziroma agresije nezadovoljivo, ne zadostno ali pa slabo, ampak je nezadovoljivo; ne vem, ali veste, kaj ta ocena v tem primeru pomeni.

SLOVENIJA KRŠI ZAVEZE, KI JIH JE DALA NATU

Kar se tiče kršenja zavez Nata, pravzaprav skoraj ni zaveze, ki jo je Slovenija dala, pa ki je v zadnjem času nismo prekršili. Slovenija je v tem zavezništvu v oklepaju, kar seveda pomeni, da tisti člen »napad na enega je napad na vse in obramba je skupna«, nekako tudi prehaja v oklepaje. Ker, če nekdo ne želi prispevati h kolektivni varnosti, seveda tudi ta ne bo prispevala k njegovi, posameznikovi varnosti. Tabela, ki je objavljena v tem gradivu, je sramotna. Ne vem, kaj boste predstavniki Slovenije na vrhu Nata v Varšavi poleti sploh povedali v obrambo te situacije. Glede na to, da so bistveno boljše države, ki imajo nižji standard, manjši bruto domači proizvod, tudi številne druge težave, pravzaprav tu opravičil ni.

Na vse te anomalije, ki so zdaj kulminirale v oceni nezadostno, se je opozarjalo praktično skozi desetletja. Deloma se jih je odpravljalo v nekaterih obdobjih, vendar pa je bil trend negativen. Kot že rečeno, glavni problem ni financiranje. Slovenija je za vojsko v času, ko je najbolj potrebovala, se pravi, pred 25 leti, namenjala manj denarja, kot pa ga danes namenjamo za Slovensko vojsko. Proračun slovenske teritorialne obrambe leta 1991 je bil nižji, kot je danes proračun Slovenske vojske. Kljub temu je takrat Slovenska vojska državo obranila skupaj s slovensko policijo. Kljub temu, če bi ravnali drugače, verjetno obramba niti ne bi bila potrebna, ker agresije ne bi bilo, bi jo lahko preprečili. Torej, ključni problem niso finance, tu se je z generalom Krkovičem treba strinjati. Ključni problem je odnos do Slovenske vojske in ključni problem so sporočila, ki jih vladajoča politika deli tistim, od katerih pričakuje, da bodo to državo branili. Nekateri pred mano ste že omenjali primer Popov, ki je samo vrh ledene gore.

GENERAL POPOV, AGRESOR JLA, KI JE UNIČIL POLOVICO GORNJE RADGONE, BIL NEPOSREDNO ODGOVOREN ZA SMRT CIVILISTOV, JE BIL OPROŠČEN, NA SODIŠČU PA PROCESIRAJO OSAMOSVOJITELJE, KI SO SLEDILI UKAZU VRHOVNEGA POVELJSTVA IN SESTRELILI SOVRAŽNI HELIKOPTER

V Sloveniji je bilo med agresijo ubitih veliko preveč ljudi, škoda je znašala takrat, težko zdaj preračunavam, ampak šlo je za desetine milijard takratnih tolarjev. Bilo je podanih na desetine kazenskih ovadb zaradi kršenja vojnega prava. Na slovenskih sodiščih ni bil obsojen nihče od teh, nihče. In zdaj ta zadnji primer polkovnika Popova, ki je razrušil pol Gornje Radgone, bil neposredno odgovoren za smrt civilistov, samobranilcev ali pa lastnih vojakov zaradi prekomerne uporabe sile oziroma zaradi ogrožanja civilnega prebivalstva in objektov, je bil oproščen s pomočjo visokih častnikov Slovenske vojske, ki so bili pred 25-mi leti na isti strani kot on, danes pa vedrijo in oblačijo v Slovenski vojski na visokih položajih. Tako, da glavni problem je pač odnos in glavni problem so sporočila.

Hkrati s tem, ko se je oprostil polkovnik Popov je eden od ključnih ljudi obrambe Slovenije pred 25-mi leti general Tone Krkovič dobil poziv sodišča tiste države, kjer je sodišče oprostilo generala Popova in še na desetine drugih agresorjev, na zaslišanje, ker je spoštoval ukaz vrhovnega poveljstva, da se strelja na sovražna plovila. Kakšno sporočilo je ta situacija do katere je prišlo v 25. obletnici slovenske osamosvojitve pravzaprav v enakem časovnem intervalu, kakšno je sporočilo, kakšen je nauk za tiste, ki so danes v uniformi Slovenske vojske ali za tiste, ki se jih želi vključiti, ker je kadrovska suša zelo velika, ker ljudje iz Slovenske vojske odhajajo in novi ne prihajajo, zdaj kakšno je sporočilo? Sporočilo je braniti slovensko državo je tvegano početje in tvegan poklic, če boste branili, če boste spoštovali ukaze in boste streljali na sovražnika, ki bo napadel to državo, vas lahko sodišče te države preganja, hkrati pa oprosti vse, ki so to državo napadli. Kdo pri zdravi pameti bi pa šel navdušeno v tak poklic?

In ob tem se doda še moralna dimenzija, ki smo jo lahko videli, kdor si je pač ogledal posnetke te zadnje sramote, o kateri je prej govoril kolega Mahnič, ko so Slovenski vojaki v uniformah Slovenske vojske stali ob obnovi, kipa enega največjih zločincev v Evropi Ivana Mačka Matije, ki se je sam hvalil, da je odgovoren za smrt na 10.000 ljudi pobitih brez sojenja, vojnih ujetnikov, moških, žensk in otrok in ob teh znanih dejstvih, to ni bilo leta 1976 ali pa 1986, ampak leta 2016, ko so ta dejstva znana, ko so ilustrirana recimo na razstavi o totalitarizmih v Evropi v preddverju dvorane, kjer zaseda parlamentarna skupščina Sveta Evrope, je slika tega istega zločinca z opisom njegovih ravnanj, doma pa se odkriva oziroma na novo postavlja spomenik in zraven stoji Slovenska vojska. Kakšno sporočilo dajete s tem slovenskim vojakom, častnikom? Da je častno delati vojne zločine, zato boste dobili spomenik, če boste pa državo branili, tako kot jo je general Krkovič boste pa dobili poziv od sodišča na čelu katerega sedi Branko Masleša, ki je v času agresije Jugoslovanske armade na Slovenijo kričal po koprskem sodišču “sad će JLA tepihovat Slovenijo, sad ćete videti”. Zaradi teh stvari imamo krizo v obrambnem sistemu, zaradi tega je prišlo do situacije kakršne ni v nobeni drugi znani državi, na svetu, vsaj jaz je ne poznam, če jo kdo naj jo navede, da je predsednik države nominalni vrhovni poveljnik obrambnih sil izdal javno oceno Slovenske vojske, ki se glasi “nezadostno” in piše zraven, če niste še prebrali, dajte še enkrat, Slovenska vojska za primer krize ali agresije na podlagi vseh kriterijev, ki so bili uporabljeni pri ocenjevanju zaslužijo oceno nezadostno, kar pomeni, da ni sposobna praviti svoje funkcije. Ampak kljub temu se ni nič zgodilo.

Tudi včeraj je vladna koalicija zavrnila nekaj racionalnih predlogov, ki so bili dani na tej seji. Že prej sem dejal, da se ob tej oceni ni sestal niti Svet za nacionalno varnost, ki je enkrat lansko leto mislim, da štiri ure razpravljal o tem ali bo za potrebe migrantske problematike proračunske rezerve šle Ministrstvu za obrambo ali Ministrstvu za notranje zadeve in je bilo prav mučno, da se Svet za nacionalno varnost, čeprav je po sistemu, ki ga imamo, ustavi in zakonu , organ, ki bi moral ob tem najprej seveda nekaj reči in sprejeti in predlagati ukrepe.

Se pravi smo nekje v podobnem položaju, ko je ravnanje največje vladne stranke v zvezi s to problematiko zelo podobno ravnanju liberalne demokracije pred 25 leti, ko so poslanci tiste stranke v tej dvorani, ki še ni bila prenovljena, glasovali proti vsem ukrepom za okrepitev obrambne moči Slovenije. In bili soodgovorni za marsikaj, kar se je kasneje zgodilo in da je bila ta odgovornost ali pa soodgvoronost limitirana, omejena s tem, da so bili opozicija. Liberalna demokracija je bila takrat opozicija in ni uspela preprečiti zadostno krepitev obrambne moči Slovenije in slovenske obrambe. Stranka modernega centra ni opozicija, je stranka, ki ima največ glasov v temu Državnemu zboru v zgodovini te države in ima zato tudi največjo odgovornost in na to apeliramo. Verjamem, da nam ne bo dosti zaleglo ampak vseeno.

Preberite si, glede na to, da vas je polna usta pravne države, člen 366 Kazenskega zakona, ki velja v tej državi. V temu členu piše, da med težka kazniva dejanja sodi opustitev potrebnih obrambnih ukrepov, obrambo države, o tem govorimo. Hvala lepa.