AKTA O ODREDITVI PARLAMENTARNE PREISKAVE O POLITIČNI ODGOVORNOSTI NOSILCEV JAVNIH FUNKCIJ V VLADI RS, NA MINISTRSTVU ZA PRAVOSODJE IN VRHOVNEM DRŽAVNEM TOŽILSTVU RS V ZVEZI Z IZVRŠEVANJEM NADZORA PO ZAKONU O DRŽAVNEM TOŽILSTVU, ZA SPREMEMBO ZAKONODAJE IN

Stališče predlagatelja, državnega sveta, je podal član državnega sveta, g. JOŽE ILC: Stališče predlagatelja, državnega sveta, je podal član državnega sveta, g. JOŽE ILC: Kakšen je namen in vsebina preiskave, je v pisni obliki podano in ne bom ponavljal. Želeli smo pojasniti, da je poudarek na odgovornosti in to ne na politizaciji odgovornosti v neki pritlehni trgovini, ki bi zavila v pravo smer. Ampak ugotavljanje tistega dejstva, ki bo razjasnilo kaj je z državnim tožilstvom kot odgovornim državnim organom. Poudarja se, tožilstvo je samostojno. Ja. Vendar samostojnost ni pokritje za nedotakljivost, za neresnost. Zopet, tožilstvo je strokovno. Strokovnost zopet ni osnova za zlorabo položaja, za klientelizem, da ne rečem kakšne hude zadeve. Kakorkoli, bom vedno rekel, kar je rekel že Montesie (?) “nobles oblige” (?). Večja je funkcija, višja je odgovornost. Ne samo položaj, tudi breme si mora naložiti. Čeprav verjamem, da je to zoprno, vendar kar so vzeli, to morajo storiti. Dejstvo pa, če poslušamo zopet nedotakljivost, neodgovornost, človeške pravice. Ja katere pa so človeške pravice? Ali tiste, ki si jih, nam vsak dan polnijo ušesa samooklicani novokomponirani interpreti človeških pravic? Te so vesoljne. Kaj pa človeške pravice žrtev? Tožilstvo je ravno zato, da preganja kazniva dejanja, in s tem varuje vse nas, pa še žrtve. Če ne pa imamo primer, da nekdo, ki ima na vesti 130 ovadb, je pred sodnikom za dvoje posilstev, in tožilec niti ne odpre ust, da bi samo rekel, predlagam pripor zaradi ponovitve nevarnosti. Oprostite, tukaj pa je nekaj hudo narobe, in zato vztrajam pri preiskavi. Stališče poslanske skupine je predstavil vodja poslanske skupine, g. BOGOMIR ZAMERNIK: Smatramo, da je to več ali manj notranja interna stvar teh, ki so o tem govorili, kajti ti ljudje, kolikor vem prihajajo iz teh vrst in kot pravim to je nekako interna stvar in poudarjam, se na ta nivo ne bomo spuščali. Mi smo se osredotočili samo na to, kar je predmet današnje razprave, ne, odločanja. Prevečkrat je bilo tu poudarjeno, da bomo danes odločali, mi se z zahtevo državnega sveta samo seznanimo in o tem ne glasujemo, to je zapisano v prvem stavku drugega odstavka 4. člena poslovnika o parlamentarni preiskavi. V tej zahtevi ja zapisano, kaj je namen preiskave. Namen preiskave je ugotoviti obseg in vsebino dejansko opravljenega nadzora po zakonu ter morebitno osebno odgovornost nosilcev javnih funkcij. Včeraj sem se potem po tej oddaji, ki je bila danes večkrat omenjena pogovarjal z dolgoletno generalno državno tožilko, kasneje tudi ministrico in ona sama mi je povedala, da je kot vodja tožilstva naletela na težave, ker ob ugotovitvi nevestnega dela tožilca je lahko tega tožilca lahko samo milo opozarjala in ga pozivala, da naj dela bolje, ni pa instrumentov, s katerim bi ga pripravila do tega, da bi delal bolje. Zato kakršenkoli korak, ki bo storjen v izboljšanju teh stvari, je seveda vredno storiti. In če je to ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, je pač to en od korakov. Kitajska modrost pravi, najdaljša pot se začne s prvim korakom. In naredimo ta korak. Gotovo škoditi to ne more. Naslednja točka v namenu preiskave je ugotoviti stopnjo vpletenosti posameznih nosilcev javnih funkcij. Tu je seveda zadeva popolnoma jasna tudi. Čeprav smo v preiskovalni komisiji, ki sem jo vodil v prejšnjem mandatu, dobivali različna mnenja, različnih pravnih institucij in pa pravnih strokovnjakov, z definicijo, kdo sploh so nosilci javnih funkcij, ki bi lahko bili predmet preiskave, če se tako izrazim. In tu so bila mnenja različna. In ta komisija mogoče lahko tudi na tem področju kaj stori. In pa ugotoviti vzroke in okoliščine, ki lahko povzročijo nezakonito, neodgovorno delo državnega tožilca, ter, to se mi zdi pa najpomembneje, spremeniti zakonodajo, kar je pristojnost seveda samo naša, da se to, o čemer sem govoril v prvi točki, se pravi nadzor nad tožilcem, ki bo seveda dan mogoče generalnemu državnemu tožilcu ali pa kateremu drugemu, strokovno usposobljenemu organu, spremeni tako, da bo to moč storiti. Da se ne bo zgodilo to, o čemer je govoril predlagatelj, oziroma predstavnik predlagateljev. Da nek tožilec niti ne zaprosi sodišča za priporni nalog nekoga, kjer je, sedaj bom seveda laično ocenjeval, zelo velika možnost ponovne storitev kaznivega dejanja. Poznamo primer iz Kopra. Tu ni treba biti pravni strokovnjak, da se nad takim ravnanjem zamislimo. Mi, kot sem rekel, danes o ničemer ne odločamo. Samo seznanili smo se z zahtevo. Prav tako se bo pa naša poslanska skupina trudila, da bodo ti cilji, ti nameni preiskave v nadaljnjem delu preiskovalne komisije doseženi. In s tem namenom že vnaprej podpiramo delovanje te komisije. Svoja stališča do predloga državenga sveta je predstavil tudi poslanec SDS, g. JOŽEF JEROVŠEK: O delu oziroma o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij vlade RS na ministrstvu za pravosodje in državno tožilstvo. Moram reči, da mislim, da bo to najtežja preiskovalna komisija doslej. Ne glede na vzroke, ki so jo narekovali ali pa sprožili, si skoraj ne znam zamišljati kako bo lahko ta komisija uspešna. Ampak s tem se ne mnenj nekaterih, da so preiskovalne komisije neproduktivne, neuspešne. Koliko je res, lahko na podlagi prakse rečem, so bile preiskovalne komisije v zadnjih dveh mandatih večinoma uspešne. Marsikaj so doprinesle, da so se premaknile zadeve v zadevi Petek, v zadevi Vič-Holmec in zadevi Elan. Elana, slovenskega podjetja ne bi bilo več, če ne bi bilo Pukšičeve komisije, čeprav so se nepravilnosti kasneje ponavljale v obliki čudnih transferjev dobička iz Elana na posebne račune. Vendar pa se bo ta preiskovalna komisija soočila pri svojem delu z izrednimi težavami. Namreč, kako si lahko predstavljate, da bodo ta tožilstva izredno plodovito sodelovala s preiskovalno komisijo, ko so pravzaprav na predmset obravnave. Doslej smo naleteli na primere, kot je na primer ta, da je v preiskavi afere Vič-Holmec tožilec Fisher zavestno skrival dokumentacijo. Osem mesecev ni želel izročiti dokumentacije, zato ker je branil nekega konkretnega kriminalisti, ki je posegel v človekove pravice nekega novinarja. Seveda z dolžnim spoštovanjem zrem na večino tožilcev in sodnikov. Dejstvo pa je, da je ta veja oblasti tudi znotraj lastnih vrst odgovorna, da je stanje v javnosti in na terenu pravzaprav v praksi takšno kot je. Ni zmogla dovolj moči, da bi sama izločala tiste tožilce, ki niso delovali v skladu s svojo zakonsko odgovornostjo. In če se sedaj vprašamo recimo, zakaj se je na tožilstvih dogajala ta silna selektivnost glede hitrosti obravnavanja določenih zadev? Dejstvo je, da je do te selektivnosti v vseh teh letih prišlo. Omenjeno je že bilo divje lastninjenje. Se ga ni sankcioniralo in se ga ni obravnavalo praktično. Recimo, ni nobene ovadbe v zvezi z ravnanjem stečajnih upraviteljev v mariborskih zadevah. Zakaj niso pravočasno ukrepali, ko so se ti stečaji vlekli desetletja, zakon o stečaju pa v 11. členu jasno piše, da morajo biti postopki v stečaju hitri. Zakaj tega ni bilo? Tu, v tej komisiji bo verjetno potrebno proučiti, ampak dvomim da bo prišla do nekega zaključka, ali se še v tožilstvih stalno ponavlja moč nekdanjih represivnih organov. Recimo, kot je bilo v času Udbe, ko so v spis dali listek, zapri, ne obravnavaj. In se ni obravnavalo zadeve naprej. Praksa, če gledamo, zgleda je sedaj podobna. Nekateri spisi, nekateri primeri so se zaprli. In se je čakalo na zastaranje, ne samo tistih, ki so bili odkriti, da se je v omari par 100 spisov zadrževalo, kjer gre mogoče tudi celo za malomarnost. Ampak zelo velika selektivnost pri obravnavi in predaji zadev na sodišče. In zaradi tega, je seveda tožilstvo kot organ v preteklem obdobju zelo soodgovorno, da je splošni občutek v družbi neprijeten, da pri nas ni pravne države. In je dejansko ni dovolj. In zaradi tega, še enkrat pravim, to komisijo bo treba tudi potem v državnem zboru primerno podpreti. Jaz upam, da se zoper njo ne bodo obrnili mediji, kot so se v primeru nekaterih preiskovalnih komisij v preteklosti. Ko so vedno poudarjali, niso produktivne, niso produktivne. In niso želeli včasih videti produktivnost, oziroma težav realnih. In zaradi tega pravzaprav sem tudi proti temu, da iz nekaterih strank govorite o genezi nastanka te preiskovalne komisije, ki so jo proizvedli, morda res, posamezniki zaradi svojih osebnih zadev. Hkrati pa ne želite povedati, da so ti posamezniki visoki funkcionarji nekaterih vaših, vladnih strank, in da so bili direktorji najbolj bogatih državnih podjetij, z voljo teh strank. Tega pač ne želite povedati. In da seveda na tistih področjih, ko so bili kot kandidati vaših strank, storili marsikaj narobe. Prav gotovo, in zaradi tega, to je neupravičena negativna popotnica tej preiskovalni komisiji, ki jo, kot sem rekel, čaka izredno težavno delo. Stališče poslanca SDS g. DIMITRIJA KOVAČIČA: Dejstvo je, da je v zadnjih letih zaupanje ljudi v pravosodne institucije močno upadlo. To pa pomeni, da bi to moralo biti zelo resen znak za ukrepanje, tako da bi z ustreznimi ukrepi to zaupanje ponovno povrnili in vzpostavili. Vse preveč je bilo nerazčiščenih afer, od SIB Banke, Oriona, Zbiljskega Gaja in številnih drugih kjer kljub evidentnim kaznivim ravnanjem doslej še nihče po kazenskem pravnem smislu ni odgovarja. Po mojem prepričanju je razlog za neustrezen odziv pravosodnih organov tudi zaradi takšnih ali drugačnih političnih pritiskov na te organe, kar je povzročilo, da so se zadeve neustrezno reševale. Sam nisem pristaš razmišljanja, češ da je pomanjkljiva ali slaba zakonodaja za slabo delo pravosodja. Bolj sem naklonjen tezi, da je slabo delo posledica bodisi neustreznega ravnanja posameznih nosilcev pravosodnih funkcij, bodisi neustrezne organiziranosti posameznih pravosodnih organov. Seveda pa tudi ali pa zlasti je to lahko razlog tudi slab nadzor nad njihovim delom. Zlasti je na tem področju izpostavljena tožilska funkcija, kjer je prihajalo do največ kritik. Po splošnem prepričanju je tožilstvo izrazito neučinkovito in sam menim, da to splošno prepričanje tudi resnično odraža dejansko stanje na tem področju. Ne gre le za posamezne ekcesne primere kot je ta primer tožilca Železnika na primer, temveč je zaradi številnih, že na prvi pogled nenavadnih in nelogičnih tožilskih odločitev ali ravnanj, kjer običajno zataji tudi nadzorstvena funkcija, ogrožena sistemska, z zakonom in ustavo opredeljena tožilska funkcija na splošno. Za takšno stanje pa je seveda v prvi vrsti odgovorno vrhovno državno tožilstvo, posredno pa seveda tudi pravosodno ministrstvo in seveda tudi vlada RS. Zaradi zaskrbljujočega stanja kakršnega tudi sam ugotavljam, državni svet zahteva ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij v vladi RS, ministrstvu za pravosodje in vrhovnem državnem tožilstvu za opravljanje svojih funkcij v obdobju prejšnjega mandata 2000-2004. Sam menim zahtevo državnega sveta za zelo sprejemljivo in mislim, da bo lahko prispevala ta zahteva svoj delež pri ugotovitvi določenih nepravilnosti in pri ugotovitvi politične odgovornosti posameznih nosilcev javnih funkcij, ki so odgovorni za slabo stanje na področju dela tožilstev. Največji pomen ustanovitve parlamentarne preiskovalne komisije in njenega dela pa bo o tem, da bo tudi to pripomoglo k drugačnemu razmišljanju v tožilskih vrstah, bolj zavzetemu in poštenemu delu, pa tudi v spoznanju, da je dobro in učinkovito tožilsko delo eden izmed tistih postulatov, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o pravni državi. Moje mnenje je za to, da delo državnega tožilstva ne more biti izolirano od vpogleda in nadzora javnosti, zato se mi zdi, da bo ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije pomenila pomemben korak k večji transparentnosti tožilskega dela, ki mora biti v prihodnje bolj podvrženo zakonitim oblikam nadzora, kot do sedaj. Jasno je, da sodišče sodi, da preiskovalna komisija ne more izdajati sodb. Jasno je, da tožilstvo izdaja obtožnice, sodeluje na glavnih obravnavah pred sodiščem, jasno je, da preiskovalna komisija tega ne more delati. Vendar pa ustava zelo jasno pravi, da v zadevah poizvedovanja in preiskovanja ima preiskovalna komisija smiselno enake pristojnosti. Torej lahko tudi vabi preiskovance, lahko vabi priče in jih lahko da tudi prisilno privesti pred preiskovalno komisijo. V tem smislu so te pristojnosti smiselno enake. Jasno pa je, da se tudi komisija ne more spuščati v konkretne odločitve tožilstva ali pa tudi sodnikov, če hočete. Lahko se pa spušča v to, da ugotovi, da je v nekem obdobju prišlo do zadev preko vsake razumne meje, ki so zastarale. In mislim, da je pa to prav, da se v te stvari spušča. Ali pa, da se spušča v to, zakaj je nek tožilec imel v omarah toliko in toliko nerešenih zadev. In tudi v to, ali je morda to bilo posledica nekih političnih pritiskov, kot se je prej govorilo, da želi zdaj ta preiskovalna komisija izvajati politični pritisk. Ne, tega ne more izvajati, lahko pa ugotovi, ali je morda v nekaterih primerih prišlo do tega. In to je naloga te komisije. In to nikakor ni inkvizicijska komisija, kot je gospod Gantar, sicer ne v mikrofon, ampak nekako poniglavo iz klopi rekel, da gre za inkvizicijo. Tu gre za komisijo, katere pristojnosti so določene v ustavi in katere ustanovitev je zahteval državni svet. Ni tega zahtevala koalicijska večina v tem parlamentu, ampak državni svet. Ni pa nobene ovire, nikakršne ovire, da ta preiskovalna komisija opravi svoje delo, kot je določeno v ustavi. Ne nazadnje se lahko komisija spusti tudi v to, zakaj v nekem segmentu tožilstvo, ne vem, po mnenju kar precejšnjega števila ljudi ni opravilo svojih nalog. Na primer, konkretno razmišljam o povojnih pobojih. Tožilci govorijo, ali pa tožilstvo govori, ni ovadb, zato v teh primerih ni mogoče sprožiti postopkov. Ampak vsi vemo, da tožilstvo ne dela samo na podlagi vloženih ovadb, ampak je njihova pristojnost ta, da če izvejo za nekaj, kar se je zgodilo, in kar predstavlja sum kaznivega dejanja, da začnejo postopek. In o povojnih pobojih, da konkretno o tem govorim, je bilo v literaturi veliko napisanega, s konkretnimi imeni, s konkretnimi dogodki, s konkretnimi obdobji. Pa ni nihče se spustil v te zadeve. Pa bi bil dolžan, ne glede na to, kakšna bo potem konkretna odločitev tožilca, ki bo zadevo dobil v obravnavo. V tem pa bo seveda neodvisen. In v tem smislu vidim naloge te komisije. In verjamem, da bo v okviru ugotavljanja politične odgovornosti nosilcev javnih pooblastil in funkcij, tudi marsikaj ugotovila.