Absurd v imenu umetniške svobode

V tistem hipu, ko sem zakoračil v to besedilo, sem se znašel v dilemi, ali neresne zadeve sploh zaslužijo resen odziv? Dogodek v enem od svetišč slovenske kulture ob našem kulturnem prazniku pa je vendarle preveč pomemben, da bi ga popolnoma ignorirali. Zadnjih nekaj let nas sicer skoraj nič več ne more presenetiti, vendar nekaj avtorjev presega same sebe. Prireditev, ki smo si jo lahko to nedeljo ogledali na televiziji, dojema velik del Slovencev kot skrunjenje naših vrednot, žal ne na način, da bi bil kot polemični dialog s svojo vsebino kakorkoli umetniško prelomen in bi nas spodbujal k čemu dobremu.

PogIejmo si v obraz: med vsemi različicami je bil glavni namen avtorja izvedba naše himne v arabščini; ostali jeziki so dobili svoje mesto na odru zaradi lepšega. Če je režiser menil, da bo s tem dejanjem pridobil odobravanje in občudovanje večine gledalcev in poslušalcev, je bilo to pričakovanje infantilno. V neformalnem pogovoru so nedeljski dogodek zavračali celo »levičarski« kolegi. Če se je nasprotno zavedal posledic svoje zamisli, je bil prav pubertetniško zloben, saj je v tem primeru barbarsko teptal domoljubna čustva in tako vznemiril veliko ljudi. Vsekakor pa lahko pri tem zaznamo izjemno veliko željo po tem, da bi ustvaril neko novost zaradi novosti same in da bi opozoril nase.  

Vendar v tem dogodku režiser ni edina odgovorna oseba, temveč tudi naročnik, ki ga je izbral. Predsednik Prešernovega sklada je vendar dr. Janez Bogataj, etnolog, pisec številnih knjig o kulturni dediščini in pojem proučevanja praznovanj in praznikov na Slovenskem.

To je možno le zaradi splošnega stanja naše družbe, zato bi v tem duhu utegnil biti celo med množico dekadentnih mladcev vreden spoštovanja. Poskušal je nekaj narediti, kar v »saj je itak vse brez veze« (ne)kulturi ni samoumevno, a je bil tokrat neproduktiven. Taka dejanja izpadejo prisiljeno, prizadevajo si biti na vsak način ekstravagantna. Državna proslava navsezadnje ni umetniško delo. Gre za naročnika – državo in režiserja, ki se je k temu prostovoljno prijavil. Gledalci pričakujejo korekten izdelek, ki obeleži eno od glavnih biti slovenskega naroda in ga lahko sprejme velika večina ljudi. Vsak režiser na nivoju dramskih krožkov v osnovnih šolah je sposoben slovenski javnosti podati tako sporočilo, ki nikogar, če zares ni problematična oseba, ne provocira.

Naša skupnost, EU, je na robu vojne, zato je petje slovenske himne v arabščini tvegano dejanje. Predstavljajte si, kako bi se odzvali Američani, če bi jim na začetku superbowla The Star-Spangled Banner nekdo zapel v tem jeziku?

Ali je režija proslave ob Prešernovem dnevu pripomogla k dvigu humanizma, umetniškega ozaveščanja? Po moji oceni nikakor.

Zelo močen pomislek se nam pojavi tudi glede ploskanja občinstva po končanih izvedbah himne. Edina izvedba, ko je v dvorani zavladala tišina, je bila slovenska. Žalostno. Zakaj niso ploskali tudi po slovenski različici, kot to počnemo domoljubi? Seveda, protokol, saj res, v tujih jezikih so bile umetniške interpretacije. Toda, zakaj imamo v Sloveniji tak protokol!?

Zato, ker se nam je skozi stoletja v naše podzavesti vtihotapil stockholmski sindrom, to je psihološki fenomen, ko se žrtev čustveno naveže na svojega potencialnega rablja. Velik del Slovencev ima potrebo, da mora nujno nekemu narodu, kateremu koli že, lesti v drobovje, se mu dobrikati in pljuvati po lastni domovini. Če bi šlo za posameznika, bi to zaslužilo klinično obravnavo, kako pa ozdraviti množično pojavnost te nizke samopodobe, pa zahteva izjemno veliko kreativnega miselnega napora.

Če se poskušamo vživeti v svet umetniških interpretacij g. Bulca, imamo zares dobro zamisel performansa. Predlagamo mu, da se poda v kako diktaturo in na največjem trgu njihovega glavnega mesta odene zastavo njihove države v bodeče žice. To bi bilo nedvomno vredno občudovanja! In ko bi naš umetnik trpel v njihovih vlažnih in temnih samicah, bi jaz osebno organiziral demonstracije pred veleposlaništvom te države, čeprav mi je njegov umetniški izraz tuj, kajti zelo se strinjam z Voltairom, ki je o mnenju Evelyn Beatrice Hall izjavil: »Ne strinjam se s teboj, toda pravico do tega, da si to lahko izrekla, bom branil do smrti«.

Kot kristjan pa pozivam vse svoje brate in sestre, da se ne podamo na tanek led sovraštva, temveč blagoslavljamo vse, ki so vpleteni v to zgodbo. Navsezadnje je to del naše, slovenske kulture. Tako bi morali početi, za razliko od tradicije revolucionarnega prelivanja krvi na dobesedni in simbolni ravni, ki zagovarja nasilno zatiranje vsega, kar se ne sklada z lastnim »naprednim« in »višje razvitim« pogledom na svet. Naj vam prišepnem: to je povezano z večvrednostnim kompleksom, ki pravzaprav temelji na globokem občutku manjvrednosti.

Z željo, da bi bila naslednje leto Gallusova dvorana zapolnjena do zadnjega sedeža in bi velika večina prebivalcev Slovenije z zadovoljstvom in prešerno doživela poklon slovenski kulturi, zaključujem svoje misli in vse bralce vabim k dobronamernosti.