9. november – dan, ko naši državniki obmolknejo

Zdi se, kot da se je zgodilo nekje v davnih časih, daleč od nas, do koder naj bi naš spomin ne segel več. Vsaj na videz je tako, saj se vrača čas, ko o nekaterih dogodkih znova le šepetamo med seboj, tako kot med vojno in tik po njej, ko so starši le v zaklenjenih sobah upali spraševati drug drugega, kam so odpeljali njihove fante in dekleta. Le to so vedeli, da so noč za nočjo izginjali drug za drugim, zdaj iz ene zdaj iz druge hiše. Še dolgo potem, ko nam je zasijala »svoboda«, so usta ostala zaprta. Potem pa so končno spregovorili grobovi, ki zaradi prenatrpanosti s trupli niso več vzdržali tišine in bolečine, ki je niso več prenesle z žico zvezane roke. Pokleknili smo, otrpli od groze. Grobovi pa se še kar odpirajo, znova in znova.

Čas pa je tekel, v nas se je pričelo prebujati upanje, hrepenenje. Nikoli več se naj ne ponovi ta morija, smo si govorili. In danes se izteka enaindvajseto leto, odkar se je Evropa osvobodila trdno zgrajenega zidu. Glasno so željni svobode zasadili svoje lopate in krampe in kot ponoreli preskakovali obrobja zidu, ki jih je toliko let ločeval od svojcev, od demokracije, o kateri so pod komunistično prisilo lahko le sanjali. Tudi Slovenijo je zajel val svobode, zavel je nov veter, čeprav sprva negotov, boječ, da ga ne bi znova zadušil oklep zlih sil. Se danes veselimo, ko nas 9. november spominja na nemir, ki se je porajal v srcih, ali se naši mediji vsaj z besedico dotaknejo veličastnega slavja v Berlinu, ali pa je morda vse le drugorazredna tema, kot se je nekoč izrazil predsednik naše države? Žal, v molk so se zavili že lani, dvajsetletnice padca Berlinskega zidu pa se je osebno udeležil predsednik naše stranke Janez Janša. Tudi današnji mediji so obmolknili, mi pa se lahko le sprašujemo, ali morda tisti, ki danes suvereno skušajo ustoličiti vse, kar diši po dobrih starih časih, morda znova ne nosijo na kup zidake, s katerimi bi zgradili novo berlinsko kletko?

Naj bo tako ali drugače, mi praznujemo in se z radostjo in spoštovanjem spominjamo vseh, ki so pomagali zrušiti zidovja nepojmljivih in nepozabnih grozot. Upanje umre zadnje in življenje nas je utrdilo do te mere, da nas še tako velika prevara ne zlomi.

»In kratko, bratje, je življenje naše!
No, komaj leta malo dozoré,
že lučice duha ti dogoré,
izlijejo se ti življenja čaše.«

(Rudolf Maister)