8.februar – slovenski kulturni praznik

Zelo verjetno je moč pravkar zapisano vprašanje razumeti (tudi) kot – retorično.Ta, ena izmed najbolj čistih besed – »kultura« – je med nami tako zelo zmanipulirano onečaščena, da redko katera tako zelo. Še prav posebej dandanašnji, ko smo priča evidentni uzurpaciji te besede, in to na najbolj surov, skorajda nečloveški način. Na sprevržen način, že kar nekoliko strašljive manipulacije, sloneče na totalni zlorabi te besede, ki bi morala biti, predvsem v narodu, številčno tako skromnemu, kot je slovenski narod nedotakljiva svetinja. Pa še zdaleč – ni.
Ker so si jo prilastili nekateri, in jo zlorabljajo za manipulacijo kot da imajo zameglen  um, še bolj pa razum. Že zdavnaj.

Ne bom daleč od resnice, če si bom na tem mestu drznil parafrazirati nekatere Cankarjeve misli, ko jih je zapisal pred več kot 100 leti, navajam:
 
»Vendar pa se mi zdi, da je ravno zdaj, ravno ob tem viharnem času, potrebno govoriti o slovenskem ljudstvu in o slovenski kulturi.

Dolgo je že, kar se ukvarjam s peresom; 
marsikatero bridko očitanje sem preslišal v teh težkih letih, marsikatero hudo grajo in pa tudi, kar je bilo še posebno grenko, marsikatero neumno hvalo. 
Naši umetniki ne delajo za ljudstvo, ne poznajo ga in zato jih tudi ono ne pozná. 
Naj torej stradajo in životarijo nadalje, kakor so stradali in životarili doslej! 
Naše ljudstvo ne rabi umetnosti, doslej je živelo brez nje, pa naj živi brez njé do konca! 
In resnično: naši umetniki so pobrali šila in kopita in so pobegnili v tujino, vsi do zadnjega, s svojo umetnostjo vred. Zakaj spoznali so v svoji modrosti, da je vendarle nekoliko prijetnejše, če stradajo v tujini, nego da bi stradali domá, kjer imajo na prežgani juhi še očitanje in zasmeh v zabelo. 
Tako se godí umetnosti, znanosti pa se ne godí nič boljše.
Stari gospodarji in poznavalci ljudstva se jim pomilovalno posmehujejo: 
Kaj treba našemu ljudstvu spoznanja in resnice! 
Če bi spoznavalo, bi spoznalo najprej svoje uboštvo in bi postalo rabiatno.
Kaj je kultura? 
Kateri pojem izraža ta beseda, ki je nam vsem tako domača in hkrati tako strašno tuja? Literatura, umetnost, znanost — to je le zunanji izraz, je le dokument narodove kulture, je dokument narodovega duševnega in materialnega blagostanja. 
Naša slovenska kultura, kakor je na današnji stopnji, je rezultat vsega našega duševnega in materialnega dela od začetka zavednega narodovega življenja do danes.
Zgodovina narodove kulture in zgodovina naroda samega, je zgodovina njegovega političnega, družabnega in gospodarskega razvoja.
Še pred nedavnim časom je bilo sploh nespametno govoriti o slovenski narodni kulturi. Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina tlačana, hlapca, ki je služil na vekov veke in ki se je tako korenito navadil služiti, da mu je prešlo suženjstvo v mesó in kri. 
Sto let in dalj je ležal na tleh slovenski narod, suženj tujinske gospode. 
Vživel se je pod suženjstvo kakor konj pod komat. 
Tako se je vdal in ponižal, da si ni mogel misliti več ne sebe ne svojega soseda brez valpta z bičem v roki.
Za slovenski narod je bil ta razvoj kulture še veliko večja nesreča nego za vse druge narode. 
Pri nas se je razvijalo meščanstvo zelo počasi; saj še ni dolgo tega, da je bila večja polovica našega meščanstva tujerodna, slovenskemu življu in slovenski narodni kulturi že od začetka sovražna..
Naše meščanstvo pa je po svojem velikem delu podobno okornemu mesarju, ki ni znal ne brati ne pisati, ki nikoli ni slišal ne peti ne zvoniti o kaki umetnosti ali znanosti in ki nenadoma zadene v loteriji véliki dobitek. 
Zdaj je gospod. 
Kupi si kočijo z dvema paroma konj, natakne si cilinder postrani na glavo, na vsaki izmed deseterih debelih prstov si natakne po troje prstanov z briljanti, vozari se po korzu in kliče ljudstvu: 
Odkrijte se, jaz sem aristokrat! …
Človeška družba, kakršna je dandanes, je kratila delovnemu ljudstvu vsako izobrazbo, ga je oropala vsake višje duševne kulture, zakaj rabila je njegovo moč na polju, v tvornicah, na železnici, v rudnikih. 
Tako je z rokami sužnjev, z delom sužnjev postavila temelj kulture, gmotno blagostanje. 
Nató je udinjala in usužnjila kulturne delavce, da so na tem temelju gradili krasno zgradbo umetnosti in znanosti … 
Zdaj pa, ko bi bil čas plačila, ko je zgradba že skoraj dograjena, pride falirana družba in vpraša: Kdo pa vas je najel? 
Zakaj pa ne delate za ljudstvo? 
Jaz ne rabim te vaše umetnosti, nisem je naročil! 
Delajte za ljudstvo! 
Ti, Zupančič, skoči na železnico in beri tam kurjaču svoje sonete! 
Ti, Lajovic, vleci svoj klavir v rudnik in komponiraj rudarjem simfonijo! 
Ti, Grošelj, pojdi v predilnico in razlagaj delavkam Darwinovo teorijo! 
In ti, ljubi moj Cankar, pojdi čitat svoje novele ljubljanskim barabam!«.
 
Kot sem že nakazal:
vsaka podobnost s stanjem slovenske kulture tu in zdaj, na slovenskem, je zgolj slučajna!