31 poslancev zahteva presojo ustavnosti posameznih določb glede prikritih preiskovalnih ukrepov

Po prepričanju vlagateljev zahteve sta izpodbijana člena v neskladju z naslednjimi ustavnimi in konvencijskimi določbami:
– načelom pravne države iz 2. člena Ustave
– pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave
– pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave
– pravico do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave
– pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave
– pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP)
– pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP

Vlagatelji zahteve za oceno ustavnosti so bili s strani Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS) seznanjeni s tem, da obstaja sporno in potencialno nezakonito ravnanje policije z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, tj. ravnanje, ki je v nasprotju z določbama 153. in 154. člena ZKP. Komisija je o tem sprejela tudi sklep št. 200-15/13-16/15 z dne 5.12.2013, v katerem je ugotovila, da operativna kombinacija Kras kaže na to, da je pri ravnanju organov pregona pri postopanju z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov šlo za kršitev, zaradi česar je Komisija v nadaljevanju opravila pogovor s predstavniki policije ter zaprosila za mnenje zakonodajnopravno službo o 153. in 154. členu ZKP. Po proučitvi ugotovitev Komisije ter zadevne zakonske ureditve pa vlagatelji zahteve za oceno ustavnosti ugotavljajo, da lahko govorimo o vprašanju glede ustavnosti omenjenih členov ZKP.

Izpodbijana člena sta povezana s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, pri čemer vlagatelji zahteve opozarjajo, da gre pri prikritih preiskovalnih ukrepih za poseg v pravico do zasebnosti osebe, zoper katero se tak ukrep izvaja, in ki ne predstavlja zgolj samo izvajanje zadevnega prikritega preiskovalnega ukrepa (npr. prisluškovanje), temveč tudi in predvsem nadaljnje ravnanje organov pregona z izsledki teh prikritih preiskovalnih ukrepov, njihove uporabe v kazenskem postopku (npr. poslušanje prisluhov itd.) ter tudi same hrambe izsledkov po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov. Poleg tega ti izsledki, ki so pridobljeni na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, predstavljajo osebne podatke. Le-ti pa uživajo varstvo v skladu z 38. členom Ustave. 

Vlagatelji zahteve ob tem opozarjajo, da se neustavnost določbe 153. člena ZKP kaže v tem, da ni določen rok, v katerem mora policija izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju PPU) predati državnemu tožilcu, nato pa tudi ne, v kakšnem roku mora biti to gradivo predano preiskovalnemu sodniku v preizkus po drugem odstavku 153. člena ZKP. Navedena časovna nedoločnost je po mnenju vlagateljev v neskladju z ustavnimi in konvencijskimi zahtevami po določnosti predpisov, ki urejajo posege v komunikacijsko zasebnost, vključno z ravnanjem z izsledki takšnih ukrepov. Prav tako pa v drugem odstavku 153. člena ZKP  ni določeno, kako je treba ravnati z izsledki PPU po opravljenem preizkusu s strani preiskovalnega sodnika: ali se to gradivo ali njegov del vrača organom odkrivanja in pregona kaznivih dejanj (t.j. policiji in državnemu tožilcu) oziroma ali je in če, komu in pod kakšnimi pogoji je dostopno. Tudi ta nedoločnost je po mnenju vlagateljev v neskladju z ustavnimi in konvencijskimi zahtevami po določnosti predpisov, ki urejajo posege v komunikacijsko zasebnost.

Tudi ureditev, kakršno določa 154. člen ZKP in po kateri se lahko po poteku dveh let od konca izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov hrani tudi tisti del izsledkov, ki z očitanim (ali katerim koli drugim) kaznivim dejanjem nima nikakršne zveze, ne zasleduje nobenega legitimnega cilja. Takšna ureditev je po mnenju vlagateljev v neskladju s pravico do zasebnosti, ki je varovana z ustavnimi določbami ter konvencijskimi določili. Če namreč samo državno tožilstvo oziroma policisti ocenijo, da del izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov nima nobene dokazne vrednosti ter se zato v aktu, s katerim se zoper obdolženca začne kazenski pregon, sklicujejo le na del navedenih izsledkov, je z vidika posameznikove pravice do zasebnosti povsem arbitrarna in samovoljna ureditev, po kateri lahko organi pregona še naprej, vse do uničenja kazenskega spisa, hranijo celotno gradivo, zbrano s prikritimi preiskovalnimi ukrepi.

Da se navedeno v praksi dogaja ter da takšno prakso sodna veja oblasti (zaenkrat) šteje za dopustno, kaže stališče Višjega sodišča v Mariboru (in pred tem Okrajnega sodišča v Mariboru), kjer je v eni od zadev državni tožilec pričel pregon zoper obdolženca (z vložitvijo zahteve za preiskavo pred Okrožnim sodiščem v Mariboru) v okviru dveletnega roka po prenehanju izvajanja PPU. Po preteku dveletnega roka pa je nato vložil še obtožni predlog pred Okrajnim sodiščem za povsem drugo kaznivo dejanje, sklicujoč se pri tem na izsledke PPU. Nasprotovanje obrambe, da si državni tožilec s pravočasnim začetkom pregona v eni zadevi ne more varovati roka za pričetek pregona v drugi, nepovezani zadevi, pa so sodišča zavrnila. Vendar pa takšno stališče pomeni, da je pravno neurejeno in neomejeno ravnanje s preostalim gradivom, ki ga državni tožilec za pregon v zadevi, ki jo je začel pravočasno, ni uporabil. To pa je nedvomno v neskladju z Ustavo, na kar opozarjajo vlagatelji zahteve  za oceno ustavnosti.

Glede na vse navedeno vlagatelji Ustavnemu sodišču predlagajo, da ugotovi neustavnost izpodbijanih določb 153. in 154. člena ZKP, ali pa naj ugotovi, da ZKP vsebuje neustavno pravno praznino, zakonodajalcu pa naloži, da takšno neustavnost v ustreznem roku odpravi. Za čas sprejema ustavno skladne ureditve naj Ustavno sodišče določi tudi način izvršitve svoje odločbe tako, da v vmesnem času do kršitev Ustave ne bi prihajalo.

Celotna zahteva za oceno ustavnosti se nahaja v priponki.

Vir foto