21. februar – Svetovni dan materinščine
torek, 21. 2. 2012Spoštujmo in negujmo svoj materin jezik. Kakšno bodočnost ima lahko narod, ki zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik in ga nenehno pači s tujkami? Novembra 1999 so na Generalni konferenci Organizacije ZN za izobraževanje, znanost in kulturo UNESCO 21. februar razglasili za mednarodni dan maternega jezika. S tem dnem se želi promovirati jezikovno in kulturno raznolikost ter večjezičnost. Jezik je eden izmed najmočnejših orodij za ohranjanje in razvijanje naše materialne in nematerialne dediščine. S promocijo materinih jezikov bomo pripomogli k jezikovni različnosti, k zavedanju o različnih jezikovnih ter kulturnih tradicijah po celem svetu.
Slovenski knjižni jezik, kot je normiran danes, je rezultat večstoletne tradicije pisanja besedil v slovenskem jeziku.
V Prešernovem času, vse do pomladi narodov 1848, so se ohranjale različice slovenskega pisnega jezika. Ko je v prvem slovenskem političnem programu Združena Slovenija zahtevala tudi pravice po svobodni rabi slovenskega jezika, je postala potreba po enotnem slovenskem knjižnem jeziku nujna. Leta 1851 so se pogodili za uvedbo nekaterih novih oblik, glede katerih so se pogajali skoraj pol stoletja. Od srede 19. stoletja se je slovenski knjižni jezik razvijal v nenehnem boju za utrditev knjižnojezikovne norme. V 20. stoletju je velik korak naprej v razvoju slovenskega knjižnega jezika pomenila umetnost moderne, v znanost pa je slovenščina prodirala zlasti po ustanovitvi ljubljanske univerze (1919) in Akademije znanosti in umetnosti (1938).Materni jezik ali materinščina (tudi prvi jezik) pa je jezik, ki se ga naučimo kot prvega in se v njem najlažje izražamo. To je jezik, katerega se naučimo v okviru doma in je večinoma jezik, v katerem govorijo naši starši.
V materinščini bije srce matere, prve besede, ki jih mati šepeče otroku. Te besede ne morejo biti nikoli hladne, v njih zveni toplina, ki otroka prevzema. In v tej prevzetosti smo prevzeli materin jezik in nam je neskončno lepo, ko v njem govorimo ali ga slišimo. Najbolj osebno in najsrčneje lahko začinimo misel z materno – narečno besedo.Tako razmišlja Karel Gržan (Ognjišče, februar 2012, št. 549, str. 30, 31) v članku z naslovom Obarvajmo slovenščino z materinščino in predlaga, kako v pogovoru obarvati zborni, knjižni jezik in se pri tem izogniti “tujcizmom”.Domislil se je čudovite rešitve. Svetuje uporabo materinščine, ki je narečje knjižnega jezika (le-teh ima slovenščina več kot 50). V narečje smo bili rojeni, v narečju smo poslušali materine prve besede in narečje je tisto, ki je prav posebej srčno zaznamovalo naše bivanje.Ljudje želimo včasih na (p)osebni način zveneti, kaj poudariti ali pa samo izstopati … in to lahko naredimo s čudovitimi narečnimi besedami kraja ali pokrajine, v kateri smo bili rojeni.
Sprejmimo ta predlog in obarvajmo slovenščino z materinščino! Tako bomo najlepše počastili dan materinščine in se hkrati poklonili narečjem slovenskega jezika.
OO SDS Dravograd
Slovenski knjižni jezik, kot je normiran danes, je rezultat večstoletne tradicije pisanja besedil v slovenskem jeziku.
V Prešernovem času, vse do pomladi narodov 1848, so se ohranjale različice slovenskega pisnega jezika. Ko je v prvem slovenskem političnem programu Združena Slovenija zahtevala tudi pravice po svobodni rabi slovenskega jezika, je postala potreba po enotnem slovenskem knjižnem jeziku nujna. Leta 1851 so se pogodili za uvedbo nekaterih novih oblik, glede katerih so se pogajali skoraj pol stoletja. Od srede 19. stoletja se je slovenski knjižni jezik razvijal v nenehnem boju za utrditev knjižnojezikovne norme. V 20. stoletju je velik korak naprej v razvoju slovenskega knjižnega jezika pomenila umetnost moderne, v znanost pa je slovenščina prodirala zlasti po ustanovitvi ljubljanske univerze (1919) in Akademije znanosti in umetnosti (1938).Materni jezik ali materinščina (tudi prvi jezik) pa je jezik, ki se ga naučimo kot prvega in se v njem najlažje izražamo. To je jezik, katerega se naučimo v okviru doma in je večinoma jezik, v katerem govorijo naši starši.
V materinščini bije srce matere, prve besede, ki jih mati šepeče otroku. Te besede ne morejo biti nikoli hladne, v njih zveni toplina, ki otroka prevzema. In v tej prevzetosti smo prevzeli materin jezik in nam je neskončno lepo, ko v njem govorimo ali ga slišimo. Najbolj osebno in najsrčneje lahko začinimo misel z materno – narečno besedo.Tako razmišlja Karel Gržan (Ognjišče, februar 2012, št. 549, str. 30, 31) v članku z naslovom Obarvajmo slovenščino z materinščino in predlaga, kako v pogovoru obarvati zborni, knjižni jezik in se pri tem izogniti “tujcizmom”.Domislil se je čudovite rešitve. Svetuje uporabo materinščine, ki je narečje knjižnega jezika (le-teh ima slovenščina več kot 50). V narečje smo bili rojeni, v narečju smo poslušali materine prve besede in narečje je tisto, ki je prav posebej srčno zaznamovalo naše bivanje.Ljudje želimo včasih na (p)osebni način zveneti, kaj poudariti ali pa samo izstopati … in to lahko naredimo s čudovitimi narečnimi besedami kraja ali pokrajine, v kateri smo bili rojeni.
Sprejmimo ta predlog in obarvajmo slovenščino z materinščino! Tako bomo najlepše počastili dan materinščine in se hkrati poklonili narečjem slovenskega jezika.
OO SDS Dravograd