18. izredna seja DZ o plinskih terminalih
ponedeljek, 29. 5. 2006PREDLOG SKLEPOV V ZVEZI Z ODZIVOM VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE NA NAČRTE O IZGRADNJI TERMINALOV ZA UTEKOČINJENI ZEMELJSKI PLIN V TRŽAŠKEM ZALIVU IN V NJEGOVEM OBALNEM OBMOČJU
Stališče poslanske skupine je predstavil Rudolf Petan.
Rudolf Petan: Gre za temo, ki je bila v zadnjem mesecu trikrat tudi na dnevnem redu Odbora za okolje in prostor in sicer dvakrat na nujni seji in enkrat na redni. To pomeni, da so se člani odbora lahko do dobra seznanili s to tematiko. Plinski terminali so v luči trenutnih potreb po energentih izredno hvaležna tema in to za vse strani, tako za države, ki se želijo oskrbeti s čim bolj zanesljivimi dobavami virov energije, za investitorje, ki vidijo priložnost za plasma kapitala, in pa tudi za države izvoznice energije. Želel bi samo spomniti na zimski zaplet med Rusijo in Ukrajino, pri katerem je Evropska unija sodelovala kot neka kolateralna opazovalka. Na energetskem trgu ponudba enostavno ne more zadovoljiti povpraševanja, še posebej, ko gre za dolgoročno oskrbo z energijo. Strokovnjaki zadnje čase že kar naravnost govorijo, da smo v času, ko bo potrebno izkoristiti vse vire in to ne samo alternativne, ampak tudi klasične, naftna in plinska polja, ki so do sedaj bila nezanimiva za investitorje zaradi relativno visokih stroškov izkoriščanja, so že postali predmet čisto normalne eksplotacije. Italija je v tem konkretnem primeru znana kot velika porabnica plina z izredno razvejano plinsko infrastrukturo, pa naj gre za zemeljski plin ali pa za tekoči naftni plin. Navezana je na t. i. ruski plinovod in ima izgrajen tudi plinovod iz Alžirije preko sredozemskega morja in Sicilije na škorenj. Italija je znana tudi po tem, da okoljsko vprašanje nima ravno prioritetnega vpliva na, ali pa pri investicijskih objektih. Verjetno je potrebno tudi v tej luči okoljsko-varstvenega primanjkljaja iskati vzroke za načrte za izgradnjo plinskih terminalov v severnem Jadranu. V SDS delimo skrb za okolje, še posebej v posegih, ki imajo lahko čezmejne vplive, pri tem pa se zavedamo, da je pri reakcijah potrebno upoštevati pravila dobrososedskih odnosov in domet diplomatskega komuniciranja. Prenagla reagiranja niso vedno dobra in lahko naredijo tudi več škode kot pa koristi. Zato v SDS ne moremo soglašati s trditvami, da je Vlada Republike Slovenije zamujala pri svojih odzivih, in da bi morala ukrepati ostreje ali da je ukrepala preveč medlo. Že na 6. nujni seji Odbora za okolje in prostor, 18. aprila, so vladni predstavniki predstavili dotedanje aktivnosti vlade napram italijanskim sogovornikom. Priznati je potrebno, da je bila v tistem obdobju Italija v primežu predvolilnih aktivnosti, vendar to ne more biti nikakršen izgovor. Odbor je v celoti podprl tedanje aktivnosti vlade, dal pa je jasen signal, da mora zahtevati od Republike Italije celovito dokumentacijo o obeh terminalih ob upoštevanju konvencije o čezmejnih vplivih. Pri svojih nadaljnjih korakih moramo upoštevati celovito problematiko severnega Jadrana. Gre za varnostni vidik ob dejstvu, da je v Trstu že vrsto let naftni terminal, ki preko naftovoda oskrbuje rafinerijo v nemškem Ingolstatu, s kapaciteto nekaj milijonov ton. Že najmanjša nesreča bi lahko imela katastrofalne posledice. Poleg tega je na dnu severnega Jadrana nekaj tisoč ton živega srebra, po nekih resnih podatkih okrog 30 tisoč ton. To so dejstva, ki so več kot zaskrbljujoča in jih je nujno upoštevati ob možni predvideni investiciji, še posebej pri t. i. off shore terminalu, to je terminalu na morju. Posebej zanimivo pa je dogajanje v zvezi z odmevi na predvideno gradnjo na italijanski strani. Očitno je bila predvidena gradnja skrbno varovana skrivnost, kajti drugače si v SDS ne moremo in ne znamo razlagati dejstva, da so neposredno prizadete občine, na italijanski strani, bile o predvideni gradnji obveščene izredno pozno in sicer za t. i. morski off shore terminal šele 5. aprila 2006 in za zemeljski terminal žal šele 21. aprila 2006. Takšno mnenje velja ne glede na to, da imajo na italijanski strani drugačno hierarhijo postopkov gradnje od naše in je mi mogoče marsikdaj ne razumemo. Pri tem pa obstaja dejstvo, da je že 11. marca, to se pravi več kot mesec dni prej, preden so italijanske občine sploh izvedele, minister za okolje in prostor pisal italijanskemu ministru o tej problematiki, pa 5. aprila ponovno, 18. marca pa je minister za okolje in prostor predlagal italijanskemu kolegu sklenitev posebnega medvladnega protokola, ki bi opredelil način modaliteto in časovnega aspekta skupne strateške presoje vplivov predlaganih in morebitnih tudi mogočih projektov v severnem Jadranu in se zavzel za regionalni pristop, ki ga priporoča in spodbuja tudi Evropska komisija. 28. marca pa se je naš zunanji minister, torej spet veliko prej, preden so bili v italijanskih občinah obveščeni o tem, sestal z guvernerjem Furlanije Julijske krajine gospodom Ilijem. Kot je poročal tržaški Il Piccolo je bilo kar neka negativnih odmevov na italijanskih strani. Poleg tega pa naj bi Ili miril slovensko stran. Kaj to pomeni, to vedo udeleženci sami. Prav gotovo pa je naš zunanji minister zastopal stališča Republike Slovenije, kajti drugače ne bi mogli biti nezadovoljni na drugi strani. Vse to in pa druge aktivnosti so se dogajale prej, preden so bile o gradnji seznanjene italijanske občine. Torej je vlada izvajala postopke prej, preden so neposredno prizadeti sploh izvedeli, kaj jih čaka.
Sklepe, ki jih je sprejel Odbor za okolje in prostor bomo v SDS podprli, ker menimo, da so lahko podpora našim vladnih predstavnikom pri pogajanjih z Republiko Italijo. S tega stališča je lahko tudi takšna seja pozitivna. Ne moremo pa soglašati z navedbami, da so odzivi bili pozni, medli ali pa mlačni.
Stališče poslanske skupine je predstavil Rudolf Petan.
Rudolf Petan: Gre za temo, ki je bila v zadnjem mesecu trikrat tudi na dnevnem redu Odbora za okolje in prostor in sicer dvakrat na nujni seji in enkrat na redni. To pomeni, da so se člani odbora lahko do dobra seznanili s to tematiko. Plinski terminali so v luči trenutnih potreb po energentih izredno hvaležna tema in to za vse strani, tako za države, ki se želijo oskrbeti s čim bolj zanesljivimi dobavami virov energije, za investitorje, ki vidijo priložnost za plasma kapitala, in pa tudi za države izvoznice energije. Želel bi samo spomniti na zimski zaplet med Rusijo in Ukrajino, pri katerem je Evropska unija sodelovala kot neka kolateralna opazovalka. Na energetskem trgu ponudba enostavno ne more zadovoljiti povpraševanja, še posebej, ko gre za dolgoročno oskrbo z energijo. Strokovnjaki zadnje čase že kar naravnost govorijo, da smo v času, ko bo potrebno izkoristiti vse vire in to ne samo alternativne, ampak tudi klasične, naftna in plinska polja, ki so do sedaj bila nezanimiva za investitorje zaradi relativno visokih stroškov izkoriščanja, so že postali predmet čisto normalne eksplotacije. Italija je v tem konkretnem primeru znana kot velika porabnica plina z izredno razvejano plinsko infrastrukturo, pa naj gre za zemeljski plin ali pa za tekoči naftni plin. Navezana je na t. i. ruski plinovod in ima izgrajen tudi plinovod iz Alžirije preko sredozemskega morja in Sicilije na škorenj. Italija je znana tudi po tem, da okoljsko vprašanje nima ravno prioritetnega vpliva na, ali pa pri investicijskih objektih. Verjetno je potrebno tudi v tej luči okoljsko-varstvenega primanjkljaja iskati vzroke za načrte za izgradnjo plinskih terminalov v severnem Jadranu. V SDS delimo skrb za okolje, še posebej v posegih, ki imajo lahko čezmejne vplive, pri tem pa se zavedamo, da je pri reakcijah potrebno upoštevati pravila dobrososedskih odnosov in domet diplomatskega komuniciranja. Prenagla reagiranja niso vedno dobra in lahko naredijo tudi več škode kot pa koristi. Zato v SDS ne moremo soglašati s trditvami, da je Vlada Republike Slovenije zamujala pri svojih odzivih, in da bi morala ukrepati ostreje ali da je ukrepala preveč medlo. Že na 6. nujni seji Odbora za okolje in prostor, 18. aprila, so vladni predstavniki predstavili dotedanje aktivnosti vlade napram italijanskim sogovornikom. Priznati je potrebno, da je bila v tistem obdobju Italija v primežu predvolilnih aktivnosti, vendar to ne more biti nikakršen izgovor. Odbor je v celoti podprl tedanje aktivnosti vlade, dal pa je jasen signal, da mora zahtevati od Republike Italije celovito dokumentacijo o obeh terminalih ob upoštevanju konvencije o čezmejnih vplivih. Pri svojih nadaljnjih korakih moramo upoštevati celovito problematiko severnega Jadrana. Gre za varnostni vidik ob dejstvu, da je v Trstu že vrsto let naftni terminal, ki preko naftovoda oskrbuje rafinerijo v nemškem Ingolstatu, s kapaciteto nekaj milijonov ton. Že najmanjša nesreča bi lahko imela katastrofalne posledice. Poleg tega je na dnu severnega Jadrana nekaj tisoč ton živega srebra, po nekih resnih podatkih okrog 30 tisoč ton. To so dejstva, ki so več kot zaskrbljujoča in jih je nujno upoštevati ob možni predvideni investiciji, še posebej pri t. i. off shore terminalu, to je terminalu na morju. Posebej zanimivo pa je dogajanje v zvezi z odmevi na predvideno gradnjo na italijanski strani. Očitno je bila predvidena gradnja skrbno varovana skrivnost, kajti drugače si v SDS ne moremo in ne znamo razlagati dejstva, da so neposredno prizadete občine, na italijanski strani, bile o predvideni gradnji obveščene izredno pozno in sicer za t. i. morski off shore terminal šele 5. aprila 2006 in za zemeljski terminal žal šele 21. aprila 2006. Takšno mnenje velja ne glede na to, da imajo na italijanski strani drugačno hierarhijo postopkov gradnje od naše in je mi mogoče marsikdaj ne razumemo. Pri tem pa obstaja dejstvo, da je že 11. marca, to se pravi več kot mesec dni prej, preden so italijanske občine sploh izvedele, minister za okolje in prostor pisal italijanskemu ministru o tej problematiki, pa 5. aprila ponovno, 18. marca pa je minister za okolje in prostor predlagal italijanskemu kolegu sklenitev posebnega medvladnega protokola, ki bi opredelil način modaliteto in časovnega aspekta skupne strateške presoje vplivov predlaganih in morebitnih tudi mogočih projektov v severnem Jadranu in se zavzel za regionalni pristop, ki ga priporoča in spodbuja tudi Evropska komisija. 28. marca pa se je naš zunanji minister, torej spet veliko prej, preden so bili v italijanskih občinah obveščeni o tem, sestal z guvernerjem Furlanije Julijske krajine gospodom Ilijem. Kot je poročal tržaški Il Piccolo je bilo kar neka negativnih odmevov na italijanskih strani. Poleg tega pa naj bi Ili miril slovensko stran. Kaj to pomeni, to vedo udeleženci sami. Prav gotovo pa je naš zunanji minister zastopal stališča Republike Slovenije, kajti drugače ne bi mogli biti nezadovoljni na drugi strani. Vse to in pa druge aktivnosti so se dogajale prej, preden so bile o gradnji seznanjene italijanske občine. Torej je vlada izvajala postopke prej, preden so neposredno prizadeti sploh izvedeli, kaj jih čaka.
Sklepe, ki jih je sprejel Odbor za okolje in prostor bomo v SDS podprli, ker menimo, da so lahko podpora našim vladnih predstavnikom pri pogajanjih z Republiko Italijo. S tega stališča je lahko tudi takšna seja pozitivna. Ne moremo pa soglašati z navedbami, da so odzivi bili pozni, medli ali pa mlačni.