15 let pozneje – isti akterji, iste metode

V zgodnjih jutranjih urah, 29. marca 1994, je Državni zbor Republike Slovenije odstavil Janeza Janšo z mesta ministra za obrambo zaradi t. i. afere Depala vas. 15 let pozneje smo v Sloveniji še vedno priča raznim aferam, ki potekajo praviloma po enakem vzorcu, v ozadju so isti akterji, uporabljene iste metode, služijo pa politični diskreditaciji.

Predsednika SDS je z mesta ministra za obrambo, na predlog tedanjega predsednika vlade dr. Janeza Drnovška. ter posledično na zahtevo skupine poslancev iz vrst LDS in takrat ZLSD (danes SD), razrešil državni zbor. Povod za to odstavitev naj bi bila prekoračitev pooblastil Ministrstva za obrambo (MORS) pod njegovim vodstvom, ko so pripadniki Slovenske vojske aretirali takratnega uslužbenca Ministrstva za notranje zadeve Milana Smolnikarja. Po aretaciji so bili časopisi polni člankov, ki so nekritično povzemali uvodnik in razlago Smolnikarjeve aretacije v Mladini. Aktivirali so se novinarji, člani nekdanjega Odbora za varstvo človekovih pravic iz vrst LDS in različne ustanove so tekmovale, kdo bo še bolj oblatil Slovensko vojsko in vodstvo Ministrstva za obrambo.

Poglavitni razlogi za afero so tičali v izročitvi dokumentacije o korporaciji Safti, iz katere so se napajali vrhovi »Organizacije«, sodobni zakon o obrambi, ki je omejil pristojnosti predsednika republike, vzpostavil temelje za razvoj Slovenske vojske in odprl pot v evroatlantske integracije ter odkritje nelegalnega orožja na mariborskem letališču, v katerega je bil vpleten državnih vrh in pripadniki VIS oz SOVE. Velik vpliv je imela tudi zahteva SDSS po spremembi stališč v zvezi z odnosi
Slovenije s konzorcijem komercialnih bank (ICC) in Pariškim klubom. Stališče, ki je bilo zelo neugodno za slovenske davkoplačevalce, je mimo procedure na vlado vložil tedanji minister za finance in sedanji minister brez listnice mag. Mitja Gaspari.

Iz današnje perspektive je jasno razvidno, da so v zrežirani zadevi sodelovali posamezniki, ki jih najdemo pri vseh večjih aferah, ki pretresajo samostojno Slovenijo. Sedanji predsednik protikorupcijske komisije in dejavni razlagalec t. i. afere Patria Drago Kos je igral eno izmed glavnih vlog. V kontaktih z uslužbenci Ministrstva za obrambo se je izdajal za pripadnika SOVE ter celo nagovarjal k »provociranju« novinarjev. Slednje je moč jasno razbrati iz posnetka, ki je bil objavljen na javni televiziji ter je dosegljiv na spletnem naslovu: http://www.youtube.com/watch?v=60FBMB7-b-M

Takratnega kriminalista Kosa je usmerjal Marjan Erhatič, funkcionar Ministrstva za notranje zadeve, znan iz kasnejše afere »Ribičič« ter po grobi obtožbi novinarja Mira Petka, da je le-ta zavrnil poligrafsko testiranje. Vidno vlogo v zrežiranem konstruktu je opravil tudi Mitja Klavora, ki je za nagrado dobil mesto v Petrolu in se tako pridružil gospodu Komarju, nekdanjemu svetovalcu Milana Kučana, znanem iz afere mariborsko orožje. Pri potrjevanju in legitimiranju ukrepov je sodeloval tudi tedanji minister za notranje zadeve Ivan Bizjak, ki je kasneje, kljub svoji krščanski politični opredelitvi, bil z glasovi levice imenovan za prvega varuha človekovih pravic.

Potrditev, da za aferami stojijo isti ljudje, se je pokazala ob oddaji finske televizije, v kateri so kot ključni viri nastopali slovenski državljani. V nekaterih primer gre za iste obraze, kot jih poznamo iz afere Vič-Holmec, kjer so skušali oblatiti slovensko policijo, da je streljala na vojake JLA, potem ko so že dvignili belo zastavo. Dokazalo se je, da to ni res. Isti ljudje so nastopali v času Depale vasi, ko so sodelavce pozvali, naj provocirajo vojake, da bodo kaj grdega rekli čez novinarje. Skratka, gre za iste obraze, za iste ljudi in za iste metode.

Ob tem je treba upoštevati stisko tedanjega predsednika vlade dr. Janeza Drnovška, ki se je ves čas skušal izmuzniti izpod nadzora nekdanjega predsednika republike Kučana in je moral za ohranitev svoje pozicije žrtvovati obrambnega ministra. Pomenljivo je, da je sodišče leta 2003 vsem obtožencem iz zadeve izreklo oprostilno sodbo. Besede nekdanjega predsednika republike Milana Kučana, izrečene 23. februarja 1994 v Novi Gorici, da so za premagovanje sovražnika postala dovoljena vsa sredstva, ne samo tista, ki jih pozna demokracija, ampak vse tisto kar z demokracijo nima nobene zveze; to je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebna tudi fizična, so po petnajstih letih še vedno žive in ostajajo edino vodilo »Organizacije«.