12. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2006

Stališče poslanske skupine je predstavil Bogomir Zamernik, njegova razprava je bila zelo obširna, zato objavljamo samo, po njegovem mnenju, najpomembnejši del.Bogomir Zamernik: Dovolite mi, da se vrnem na začetku dve leti nazaj, na, pod narekovaji jubilejno deseto poročilo varuha, kjer sem v imenu poslanske skupine nekako v ospredje postavil problem sodnih zaostankov. Takrat, če se spomnite, smo dosegli dokaj visoko stopnjo soglasja. Nismo, vsi skupaj nismo bili zadovoljni, spomnite se primera Smolnikar, s tovrstnim ravnanjem vsi skupaj nismo bili zadovoljni in smo rekli, nekaj je treba narediti. In nekateri ste imeli pomisleke, da to pač ni bilo modro, ampak vendarle, nekaj se je zgodilo in poslušamo predstavnika vlade, ki pravi, sicer za poznanje drugače kot pa predsednik vrhovnega sodišča, ki je na seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti dejal takole. Ni v popolnosti zadovoljen, tudi mi nismo še v popolnosti zadovoljni s stanjem na sodišču, ampak predsednik sodišča pravi tako. Tako citiram: “Tako kot že prejšnja leta, je sodstvo navedeno kot tisto, s področja katerega dobiva varuh največ pritožb in pobud.” S tem seveda nismo zadovoljni. Na to opozarjamo sodnike. Najbolj pomemben del pa pravi tako. “Imamo pa že določene pozitivne učinke oziroma izkušnje s spremembo Zakona o upravnih sporih. Pripad na vrhovno sodišče se je v prvi fazi izvajanja tega zakona bistveno zmanjšal, kar je bil eden od osnovnih namenov zakona.” Podobna novela se pripravlja pri Zakonu o pravdnem postopku. Tudi tukaj se pričakujejo podobni pozitivni učinki. Stvari se torej vendarle prepočasi, po moji oceni, ampak izboljšujejo. Tudi na ostalih področjih, moram priznati, da sem bil kar malce v skrbeh, ko smo pri obravnavi poročila na seji komisije, prišli do točke, ko bi naj predstavniki vlade odgovarjali. Tisti, nekateri ste tukaj, ki ste bili tam, veste, da od začetka ni bilo odgovorov na vsa izpostavljena vprašanja varuhinje. No, vendarle potem, mislim, da so v večji meri vsi predstavniki vlade odgovorili na vprašanja. In. ali ni že to odgovor, spoštovana varuhinja, na vaše, predvidevam retorično vprašanje, ali je varuh sploh potreben? Nihče ni govoril o tem, da varuh ni potreben. Očitno je tudi današnja razprava in to kar se je dogajalo na seji komisije, zadosten dokaz, da je varuh potreben. Seveda, če bi poslušali nekatere nastope, bi lahko ugotovili, da mogoče varuh ne bo potreben potem, ko bo mandat zaključila ta vlada. Takrat bo mogoče vse v najlepšem redu, ampak močno se bojim, da temu ne bo tako in da bo institut potreben še dolgo časa. Torej potreben je tudi zato, da dobimo odgovore na nekatera vprašanja. Predsednik vrhovnega sodišča, je med drugim dejal še tole, “veliko smo si obetali od novih zaposlitev, ki jih je obljubljal projekt Lukenda in jih je tudi finančno omogočil, ampak zapletlo se je pa pri tem, da enostavno med mladimi pravniki, pa tudi starejšimi seveda, ni interesa za sodniško službo. Zunaj Ljubljane, imamo strašne težave dobiti sodnike, tako da nekatera sodišča delajo z manj kot 50 % zasedenostjo. Na očitke varuha reagiramo tudi sproti. Kar pa se tiče sistemskih težav, predvsem govorim o zaostankih, pa ne morem obljubiti, da bo kaj bolje.” Tu je pa ta pomembna razlika, pri kateri so mi zagorele rdeče luči, tako kot že na sami seji komisije. Kajti, sem član Mandatno-volilne komisije in seveda po spominu sem vedel, da smo producirali sodnike, no mogoče ni najboljša primerjava, ampak kot “Kristus iz vode vino”. Vsako sejo Mandatno-volilne komisije, skoraj vsako, smo imenovali nekaj sodnikov. Zato sem si pridobil podatke, ki jih imate pred seboj oziroma na ekranu. Zahvaljujem se tistim, ki ste mi jih poslali. In to kar pravi predsednik vrhovnega sodišča, da ne more obljubiti, da se bo v zvezi z zaostanki kaj zgodilo, in je seveda v nasprotju tako s temi podatki višanja števila sodnikov, če odmislimo pripombe, ki jih je dal pred leti Norman Dukof, ko je rekel, da si je v Sloveniji zadevo zelo dobro pogledal, ampak da slovenski sodnik reši 220 zadev, nemški pa 700. Govorim na pamet, mogoče je kakšna številka drugačna. Lahko si dobimo te ocene Normana Dukofa. Če odmislimo to, bi bilo mogoče danes dobro dobiti nekega neodvisnega Dukofa od nekod drugod, da bi pogledal današnje stanje s to razliko števila sodnikov. S 570 leta 1996 se je dvignilo na 1100 okroglo, no kakšen manj, letos. Zato seveda zaenkrat še bolj verjamem predstavniku vlade, ki pravi, da se število zaostankov že zmanjšuje, 5,6 % če sem si prav zapomnil, in da pričakujejo, da bo še večji učinek dosežen čez dve, tri leta, ko naj bi bil cilj, da zaostankov ne bo več. Aleluja! To, kar pravi predsednik vrhovnega sodišča, ni točno v tej smeri. Ampak toliko o tem.