100 let koroškega plebiscita

Dogodki in razpleti s konca prve svetovne za slovenski narod nikakor ne morejo biti pozitivni. Poleg Primorske, ki je postala del Italije, smo Slovenci leta 1920 izgubili še ozemlje Koroške, ki je prešlo pod Avstrijo. Odločitev o tem je bila izglasovana 10. oktobra 1920 na koroškem plebiscitu.

Mirovna pogodba v Saint Germainu z Avstrijo 10. oktobra 1919 naj bi določila mejo med Kraljevino SHS in Avstrijo, vendar je nastal spor zaradi Koroške, ki so ga zasedle Jugoslovanske čete, medtem pa je prišlo do upora krajevnih nemških sil. V spor so posegle velesile, ki so določile, da se bo nastala situacija razrešila s plebiscitom. Posebne komisije so tako določile ozemlja, ki so bila predmet glasovanja. Izbranci posebnih komisij so ogled terena opravljali pozimi in tako zaradi težkih zimskih razmer niso obiskali mnogo podeželskih vasi in krajev, ki so bila večinsko slovenska. Žal so bile bolj ali manj upoštevane želje meščanskega prebivalstva, ki pa je bilo pretežno nemško, kar je tudi nenazadnje vplivalo na potek končnega izzida koroškega plebiscita. Končna odločitev komisije je predvidevala razdelitev na cono A in B ter da bo referendum najprej izveden v coni A. V kolikor bi se ljudje, živeči v coni A, odločili za priključitev h Kraljevini SHS, bi nato bil izveden še referendum v coni B.

10. oktobra 1920 so se prebivalci v coni A z 59,04 % glasov odločili, da se bodo priključili Avstriji in ne Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. To je pomenilo, da glasovanje v coni B sploh ne bo izvedeno.

Razloge za izgubo ozemlja gre med drugim iskati tudi v takrat neenotni slovenski politiki, ki se je bolj posvečala jugoslovanskim idejam kot da bi se ukvarjala z domačim narodom. Žal se je izkazalo napačno prepričanje, da bodo vsi slovenski politiki delali v dobrobit slovenskega naroda in slovenske kulture. Velik vpliv na izid so imele tudi velesile, ki so slabo vodile komisije, katere so se ukvarjale s koroškim vprašanjem. Znatno pa je na izid vplivala tudi avstrijska propaganda, ki je med drugim poudarjala predvsem ekonomske koristi v primeru, da bi se ohranila enotna Celovška kotlina ter bratstvo med slovensko in nemško govorečimi prebivalci Koroške. Obljubljali so tudi jezikovno enakopravnost, kar pa vse do danes ostaja utopija. Znano je, da so avstrijske nacionalistične skupine rezultat kmalu začele izrabljati za agresivno politiko ponemčevanja predvsem Južne Koroške in zatiranja slovenskega živeža na Koroškem. Koroška, zibelka slovenstva, kjer so nekoč ustoličevali karantanske kneze, je bila tako izgubljena.

Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se spominjamo dogodka, ki naj bo v poduk današnjim ter naslednjim generacijam v upanju, da smo se iz tega tragičnega dne kaj naučili. Izgubo Koroške so ljudje spremljali z ogromno žalostjo in plebiscit označili kot veliko narodno katastrofo. Toda domovinske zavesti se ne da zatreti, niti ubiti. Domovinska zavest traja večno, medtem ko je spomin na takratne dogodke, obdan z grenkobo izgube slovenskega ozemlja in ljudi. Ne dopustimo, da se bodo naši zanamci z grenkobo spominjali nekaterih dogodkov naše sedanjosti in z ljubeznijo do domovine ter odgovornostjo do lastnega naroda poskusimo preprečiti še kakšen »koroški plebiscit«.