Mesec marec je posvečen ženskam: ob mednarodnem dnevu žensk obeležujemo pridobitev ekonomske, politične in socialne enakopravnosti, materinski dan pa je posvečen materam in njihovi brezpogojni ljubezni do otroka.
Položaj žensk se je skozi zgodovino spreminjal: vlogo matere in kuharice so ženske nadgradile in dokazale, da lahko zasedejo najvišje položaje v družbi, popolnoma enakovredno moškemu spolu. Poznamo političarke, gospodarstvenice, znanstvenice, kirurginje, nič nenavadno pa ni, če se ženska odloči za poklic policistke, vojakinje ali celo voznice tovornjaka, do nedavnega t.i. moški poklic.
A kljub temu imamo še zmeraj zelo veliko moških in ženskih poklicev oz. poklicne segmentacije. Do tega prihaja bodisi zaradi narave dela bodisi zaradi stereotipov, katerih žrtve so tudi moški, ki so npr. vzgojitelji v vrtcu. Zaposlovanje po spolu pa ni le diskriminatorno, ampak tudi prepovedano. Odnos do dela, motiviranost in ambicioznost je odvisna od značaja posameznika, ne pa od spola ali števila otrok. Moški je lahko izjemen socialni delavec, ženska pa lahko blesti v znanosti. V kolikor bi spol določal uspešnost pri delu, bi morali biti vsi moški nadpovprečno uspešni, izobraženi in dobro plačani, pa vemo, da temu ni tako. Razlike pa ženske občutimo tudi v višini plače in pokojnine. Ženske, ki opravljajo enako delo kot moški in na enakem položaju, so povprečno za okoli 16 % slabše plačane.
Žal je premalo žensk tudi na odločilnih položajih v politiki in gospodarstvu. Nobena ženska še ni predsedovala Evropski komisiji, v Evropskem parlamentu sta bili med 25 dosedanjimi predsedniki le dve ženski, od 751 poslancev je zgolj 267 žensk, k nekoliko višjemu številu žensk v politiki pa so morale pripomoči ženske kvote.
Vodstvene položaje pa moški največkrat zasedajo tudi v pretežno ženskih kolektivih (npr. v šolah in na univerzah). Od ustanovitve ljubljanske univerze je mesto rektorja zasedla zgolj ena ženska, na Univerzi v Mariboru pa še ni bilo rektorice. Čeprav število doktorandk narašča, je karierna pot znanstvenic v večini primerov omejena na nižja akademska mesta in posledično tudi na nižjo plačo.
Ostajam pri znanosti. Znanstvenice predstavljajo 28 % delež med znanstveniki v svetu. Že tako jih je malo, pa še v javnosti so pogosto manj prepoznavne. Področje znanosti je specifično in so bolj prepoznavni tisti znanstveniki, ki se pojavljajo v medijih. Tako verjetno le malokdo ve, da je bil prvi doktorat na ljubljanski univerzi podeljen prav ženski. Ana Mayer je kot 72. ženska na svetu, leta 1920 doktorirala s področja kemije, z možem pa sta ustanovila kemično tovarno. S kemijo in fiziko pa se je ukvarjala tudi slavna poljska znanstvenica Marie Curie, pionirka na področju raziskovanja sevanja in prejemnica Nobelove nagrade za fiziko in osem let kasneje še za kemijo.
Na področju astronomije, medicine, filozofije in matematike so ženske delovale že času antike, v novem veku pa so svoje delovanje razširile na področje botanike, arheologije, biologije, fizike in kemije. Med njimi izstopajo Nobelove nagrajenke, že omenjena Marie Curie, Françoise Barré-Sinoussi, francoska virologinja katere prispevek v raziskavi je bil ključen pri odkritju vloge virusa HIV, Dorothy Mary Hodgkin, angleška kemičarka, ki je potrdila strukturo penicilina in vitamina B12 ter razvozlala zgradbo inzulina in Gertrude B. Elion, ameriška biokemičarka, ki je iskala nove načine zdravljenja levkemije.
Predsednik Evropske komisije J.C. Juncker je ob nastopu mandata dejal: »Enakost spolov ni luksuz, ampak politična nuja.« Vendar, kljub močni politični podpori, evropski projekti in programi premalo finančno spodbujajo izvedbo in uresničitev političnih prioritet o enakosti spolov. Potrebno pa se je zavedati, da je enakost spolov dvosmerna in da so žrtve diskriminacije tudi moški. In zato si velja prizadevati za enake priložnosti tako za moške kot za ženske.
Prispevek je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija.