Poslanska skupina SDS je danes v parlamentarni postopek vložila novelo zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, s katero spreminjamo določila, ki urejajo potrjevanje grobišč, na način, da bodo v postopkih obvezno in aktivno sodelovali organi odkrivanja in pregona ter sodstvo, saj gre za prizorišče zločina in za žrtve, ki so bile izvensodno pomorjene in jih je potrebno obravnavati povsem enako kot druge umorjene po načelih kazenskega postopka.
Poslanska skupina SDS je danes v parlamentarni postopek vložila novelo zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (v nadaljevanju ZPVGPŽ). Poslanska skupina SDS namreč ugotavlja, da je sedaj veljavni ZPVGPŽ v določenih delih pomanjkljiv, pri čemer se je ena izmed največjih pomanjkljivosti najbolj pokazala pri aktualnih izkopih posmrtnih ostankov na moriščih, ko najdeni posmrtni ostanki ne predstavljajo dejstva, na podlagi katerega bi se začel kazenski postopek ugotavljanja storilcev in vzroka smrti žrtev. 9. člen ZPVGPŽ namreč omogoča diskrecijsko pravico, ali se kazenski postopek, navkljub jasnim najdbam posmrtnih ostankov žrtev, sploh začne ali ne. Položaj, v katerem se izvaja t.i. prekop žrtev iz vojnih morišč, je tako enak položaju, ko bi nekdo našel posmrtne ostanke ene ali več oseb in organi pregona sploh ne bi ugotavljali vzroka smrti ali celo začeli kazenskega postopka. In to tudi takrat, ko bi bilo iz vseh okoliščin evidentno, da je šlo za uboj ali umor oziroma v primerih, ki jih ureja ta zakon, celo za množičen, sistematičen in vnaprej načrtovan genocid (med vojno in po vojni), ki ne zastara, ne po mednarodnih konvencijah, ne po slovenskem Kazenskem zakoniku.
Z novelo ZPVGPŽ, ki jo poslanska skupina SDS vlaga v proceduro, želimo urediti pomanjkljivosti, ki so se izkazale v praksi pri izvajanju Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Pri izkopavanjih oziroma postopkih potrjevanja morišč niso prisotni organi odkrivanja in pregona ter preiskovalni sodnik, s čimer se ti postopki ne izvajajo v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek. ZPVGPŽ tako množične in sistematične vojne zločine izvzema iz sistema kazenskega prava in jih prepušča diskrecijski odločitvi Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in organov pregona. Gre za izrazito negacijo pravne države in kršitev načela, da smo pred zakonom vsi enaki in da velja pravo (kazensko pravo) za vse enako.
S predmetno novelo želimo predlagatelji poudariti, da smo na težave oziroma odprta vprašanja, ki jih bo oziroma jih povzroča omenjeni zakon, opozarjali tudi v okviru njegove zakonodajne obravnave v Državnem zboru. Zakon ima tako po vsebinski kot tehnični plati veliko pomanjkljivosti, na katere je potrebno ponovno opozoriti, predvsem pa jih odpraviti.
V poslanski skupini SDS smo že z novelo Zakona o kulturni dediščini želeli doseči, da se v vsakem primeru, ko je najdeno morišče, začne postopek ekshumacije oziroma izkop in identifikacija žrtev po načelih kazenskega postopka. Predlagali smo, da se žrtve obravnava po načelu enakosti, in sicer tako kot vse druge umorjene osebe: po načelu kazenskega postopka in postopka ekshumacije posmrtnih ostankov. Vodenje tega prevzame pristojen organ, to je državno tožilstvo, ki tudi presodi, katera kazniva dejanja so v skladu z načeli kazenskega in mednarodnega prava zastarala in katera niso zastarala.
Ne moremo si predstavljati, da bi se množični in sistematični vojni zločini oziroma njihove posledice obravnavali na način, da bi se pri teh postopkih kazenska odgovornost izvzela. V kolikor storilci niso več živi, bi se moral z načela enake obravnave vsaj začeti kazenski postopek in ugotoviti odgovornost. Gre namreč za kazniva dejanja, ki ne zastarajo in so bila inkriminirana s takratno veljavno Ženevsko konvencijo. Stanje, ki ga omogoča sedaj veljavni ZPVGPŽ, je povsem neprimerljivo z obstoječimi civilizacijskimi standardi. V Srebrenici so organi pregona ugotavljali kazensko odgovornost zločincev, zločin so obsodili in izvedli identifikacijo mrtvih oziroma postopki identifikacije potekajo. V Srebrenici je bila vsaka žrtev identificirana in pokopana v svoji krsti. V pokopih, ki jih slovenska država izvaja na podlagi ZPVGPŽ, pa je skupini žrtev namenjena ena krsta, očitno zgolj za simbolične potrebe medijskega poročanja. Iz navedenega je mogoče sklepati, da veljajo v Bosni in Hercegovini ter tudi drugod po svetu drugačni in višji standardi pietete, morale in drugih obveznosti države do umorjenih in njihovih sorodnikov.
Naj samo spomnimo, da je vse te množične povojne umore storila tedanja komunistična oblast oziroma država.
Ob tem je pomembno tudi poudariti, da je potrebno tudi iskanje odgovornih za vsakokraten zločin, ki nikoli ne zastara. To se mora opraviti dosledno in brez izjeme ter predstavlja etično in pravno normo, s katero dajemo jasen signal, da mora biti zločin kaznovan ne glede na to, kdo je storilec. Za prihodnost slovenskega naroda in širšega civilizacijskega in kulturnega prostora, v katerem živimo, si ne moremo dopustiti, da bi takšni zločini postali sprejemljiv modus operandi, kot je izpostavil na zaslišanju pred Haaškim sodiščem za zločine v Srebrenici poročnik, ki je pri genocidu sodeloval in je dejal: »Tudi Jugoslavija je leta 1945 ubila na sto tisoče ujetnikov in nihče ni nikoli odgovarjal. Zato smo verjeli, da bodo grobnice okoli Srebrenice odkrite šele čez 50 let, takrat pa bo vse pozabljeno.«.
Cilj predlagane novele zakona je tako vzpostaviti podlago, da se bodo postopki potrjevanja morišč izvajali v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, tako da se bodo zavarovali vsi dokazi ter bodo v postopkih obvezno sodelovali organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter tudi sodstvo, saj gre za prizorišča zločinov in za žrtve, ki so bile pomorjene in jih je potrebno obravnavati povsem enako kot druge umorjene - po načelih kazenskega postopka. Med pomorjenimi so v velikem številu ženske in otroci, dojenčki in celo nosečnice, za katere je bilo usodno le to, da so bili deportirani iz zbirnih taborišč v Avstriji.
Kazenski postopek ne sme ovirati postopkov dostojnega pokopa, vendar pa se morajo zavarovati vsaj tisti dokazi, ki omogočajo nadaljevanje kazenskega postopka in ugotavljanje odgovornosti. Gre za zagotavljanje načela pravne države, da velja kazensko pravo za vse enako in za zagotavljanje človekove pravice do dostojanstva v vseh postopkih ter pravice do osebnega dostojanstva (žrtev in njihovih svojcev) in varnosti.
S predlogom zakona se predlaga sprememba in dopolnitev določila, ki ureja potrjevanje grobišč, in sicer tako, da bodo v postopkih obvezno in aktivno sodelovali organi odkrivanja in pregona ter sodstvo, saj gre za prizorišče zločina in za žrtve, ki so bile izvensodno pomorjene in jih je potrebno obravnavati povsem enako kot druge umorjene po načelih kazenskega postopka. Po zavarovanju dokazov, ki mora potekati hitro, kazenski postopki oziroma postopki ugotavljanja vzroka smrti ne smejo več ovirati dostojnega pokopa žrtev.
Celotna novela zakona se nahaja v priponki.
