Ali Vlada RS pripravlja kakšne sistemske ali druge ukrepe, ki bi kvalitativno znižali obseg bolniške odsotnosti in omogočili enakopravnejši položaj med slovenskimi regijami ter javnim in zasebnim sektorjem?
Poslanec Marijan Pojbič je na Vlado RS naslovil pisno poslansko vprašanje v zvezi z naraščanjem bolniških odsotnosti v Sloveniji.
Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.
Spoštovani!
Podatki o bolniškem staležu so pomemben vir informacij o zdravstvenem stanju aktivne populacije in poleg objektivnih kazalnikov odražajo tudi zdravstveno in zaposlitveno politiko posamezne države. Za Slovenijo je značilna rast bolniških odsotnosti, najbolj strmo naraščanje je zaznati v zadnjih štirih letih. V primerjavi z letom 2017 se je število izgubljenih dni leta 2018 povečalo kar za 6,4 %. Gospodarska zbornica Slovenija (GZS) je v začetku letošnjega leta navedla, da je bilo v bolniškem staležu nad 45 dni preko 24.000 oseb. Največjo skrb pa gotovo vzbuja rast dolgotrajnih odsotnosti. Medtem ko je bilo leta 2014 v bolniškem staležu 3.300 ljudi več kot leto dni, jih je bilo lani že 8.500. Med slednjimi je kar 1.400 posameznikov, ki so v bolniškem staležu že več kot tri leta.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je bilo lani izgubljenih dobrih 12 milijonov delovnih dni. Po navedbah GZS povprečje EU »presegamo kar za četrtino, kar je presenetljivo, saj smo po stopnji zdravja vsaj na evropskem povprečju. Največji delež bolniške odsotnosti je v nekaterih delih javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, vojska, policija) ter v nekaterih industrijskih in drugih panogah (kmetijstvo, ribištvo, rudarstvo, gostinstvo in turizem, trgovina, gradbeništvo itd)«. Leta 2014 je bilo po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) izplačanih 225 milijonov evrov bolniških nadomestil, lani pa že 347 milijonov evrov. V letu 2014 je bilo na primer izplačanih 33,8 odstotka deleža izdatkov za zavarovance, ki so starejši od 51 let, lani pa je bila ta številka za kar deset odstotkov višja. Navedeno je veliko finančno breme tako za javno zdravstveno blagajno kakor tudi za delodajalce. Ob tem je potrebno opozoriti na dostopnost bolniškega staleža v realnem in javnem sektorju. Samozaposleni si na primer zelo težko »privoščijo« bolniški stalež, saj so odvisni zgolj od sebe in izpada dohodka ne morejo nadomestiti.
Zanimiva je tudi razlika v obsegu bolniškega staleža med posameznimi območji, kot jih določa ZZZS. Po podatkih NIJZ sta pod slovenskim povprečjem zgolj območji Ljubljane in Kranja, medtem ko so območja Krškega, Murske Sobote, Celja, Raven na Koroškem in Maribora bistveno nad povprečjem.
Glede na podaljševanje delovne dobe, starajočo se družbo, regionalne in sektorske razlike so sistemske spremembe nujne. Potrebno bi bilo razmišljati o prilagoditvi delovnih mest, zakonodaje, gospodarske, finančne in zdravstvene politike, a se zdi, da Vlada RS ne prepoznava resnosti situacije.
Zato Vlado RS sprašujem:
1. Koliko odstotkov je bolniških odsotnosti v realnem sektorju ter koliko v javnem sektorju in ožje v javni upravi?
2. Kakšni so najpogostejši razlogi in kako te razloge komentira Vlada RS?
4. Ali Vlada RS pripravlja kakšne sistemske ali druge ukrepe, ki bi kvalitativno znižali obseg bolniške odsotnosti in omogočili enakopravnejši položaj med slovenskimi regijami ter javnim in zasebnim sektorjem?