Minister Klemenčič nosi odgovornost za izgubljeno zaupanje v funkcijo ministra in pravosodje, odgovornost za to, da slovenskega pravosodja ni uspel približati evropskim normam in je podpiral sistematično kršenje človekovih pravic. Razlogov za razrešitev je dovolj.
Poslanke in poslanci so na redni seji obravnavali interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za pravosodje mag. Gorana Klemenčiča, katere predlagateljica je bila Poslanska skupina SDS. V imenu predlagatelja je obrazložitev interpelacije podal poslanec mag. Branko Grims.
V nadaljevanju objavljamo magnetogram njegove razprave (ni avtoriziran).
»Spoštovani, vsem najprej lep pozdrav!
Če bi bila Slovenija normalna pravna država z evropskimi standardi, z evropsko normo odgovornosti, potem te seje danes zagotovo ne bi bilo. Kajti že samo nepopisna pravna šlamastika z izločanjem in uničenjem dokazov v obtožnici glede suma podkupovanja dejansko pa spolne zlorabe glede ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je dokazala, da pravosodni sistem kot celota ne deluje kot bi moral, da imamo državljanke prvega in drugega reda torej, kjer si eni lahko privoščijo neverjetne stvari in se jim ne zgodi nič, še preišče se ne ali je bilo dejanje storjeno ali ne do konca in potem ne odloča sodišče, v vsaki taki državi bi minister odšel sam. Pravosodni minister bi odstopil ali pa bi njegovo zamenjavo predlagal predsednik Vlade. V Sloveniji pa se ni zgodilo nič. Vali se krivda, enkrat so krivi tožilci, enkrat je krivo pravosodje, ker je vmes spremenilo stališča, pa se ni računalo na to. To je zelo zanimivo, kako se vse računa. Gospe in gospodje, ali je to sistem pravosodja, kot ga pozna moderna Evropa? Ni. Kdo je po zakonu za to odgovoren? Pravosodni minister. Že samo to samo po sebi bi v normalni državi zadoščalo, da če ni svojega opravil minister in odstopil sam, ne predsednik Vlade in predlagal njegovo zamenjavo, bi danes v parlamentu velika večina, verjetno pa vsi, pritisnili tipko za razrešitev ministra.
V SDS smo še pred tem dogodkom predlagali interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za pravosodje mag. Gorana Klemenčiča. Zaradi zavajanja javnosti v zvezi z njegovim ravnanjem na Komisiji za preprečevanje korupcije v zvezi s preiskavo milijarde evrov, plačilo iranskega denarja preko Nove ljubljanske banke, glede suma pranja denarja, financiranja proliferacije torej nakupa orožja za množično uničevanje, jedrskega programa in terorizma ter drugih dejanj in stališč ministra pri izvrševanju politične funkcije, ki imajo za posledico izgubljeno zaupanje v funkcijo ministra in v pravosodne institucije. Drugič. Odgovornosti, zaradi nepriprave tiste zakonodaje na področju pravosodja, ki bi omogočile dejansko, celostno reformo pravosodja in druge nujne spremembe, ki bi Republiko Slovenijo približale vrednotam, normam in standardom Evropske unije. Predlagamo sklep, da po opravljeni razpravi Državni zbor Republike Slovenije na podlagi vložene interpelacije izreče nezaupnico ministru za pravosodje mag. Goranu Klemenčiču.
Spomnili se boste, da je minister Klemenčič v zadevi preiskave milijarde evrov plačil iranskega denarja preko Nove ljubljanske banke glede suma pranja denarja, financiranja nakupa orožja za množično uničevanje in terorizma ter drugih dejanj, ki smo jih preiskovali v tem okviru, sam pravzaprav na nek način stopil na sceno. Sam je šel na tiskovno konferenco, na kateri je potem junija letos izjavil: »Mislim, da smo bili leta 2011 s to zadevo seznanjeni preko žvižgača, z nekim tajnim dokumentom Banke Slovenije, ki smo ga tudi posredovali v obliki naznanila oziroma kazenske ovadbe pristojnim organom.« Kasneje, ko smo stvari pogledali od blizu, smo o tem opravili posebno poročilo Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ki jo je Državni zbor potrdil soglasno, brez glasu proti, in v njem piše: »Komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb je v konkretni zadevi,« torej suma pranja denarja, »presenetilo ravnanje KPK. Prejeli so tajni dokument žvižgača iz Banke Slovenije, ki je kazal na sum storitve kaznivega dejanja pranja denarja. KPK je ocenila, da ni pristojna, zato so dokument po neformalni poti predali policiji, NPU. Pred tem so dokument priredili z namenom, da zaščitijo žvižgača. Poleg tega pa naznanila kaznivega dejanja niso posredovali policiji na podlagi določb ZKP, kot jim to narekuje sklenjen sporazum med KPK in MNZ ter policijo z dne 1. 6. 2010, ampak so dokument predali uslužbenci NPU, da ga je kar odnesel na policijo, kjer se je nato za njim izgubila vsaka sled. Ravnanje KPK v nasprotju z veljavnim sporazumom med KPK, MNZ in policijo z dne 1. 6. 2010 pomeni kršitev uradno določenega poslovanja uradnih institucij.« To je bila s sklepom, ki ga je sprejel Državni zbor, s katerim je potrdil in podprl ugotovitve KNOVS, praktično soglasno sprejeta ugotovitev Državnega zbora. Kljub temu pa je potem v svojem odgovoru minister zapisal (citiram), da »je KPK uradno obvestila o sumu pranja denarja policijo, in po drugi strani, še nadaljujem, »ugotavlja, da je postopal profesionalno in strokovno nadstandardno.« Resnično me zanima, kako je lahko ravnanje v nasprotju z veljavnim sporazumom, predaja na neformalen način, kršitev uradno določenega poslovanja uradnih institucij, kar je Državni zbor soglasno že ugotovil v navedeni zadevi, profesionalno in nadstandardno, to bo pa res zanimivo slišati.
Izgovarjanje na nejasnost ali pa na očitne kršitve, ki so bile kasneje, meče še dodaten sum na integriteto izjav, in potem kazanje na druge stvari prav tako. Ob tem naj že v tem trenutku opozorim, da tudi mi lahko razširimo - in verjemite, da je pri gospodu mag. Goranu Klemenčiču mnogo razlogov za kakšne dodatne širitve te interpelacije, če bo seveda minister to počel tudi sam, ker potem rad, namesto da bi govoril o Novi Ljubljanski banki, začne razlagati, recimo, o NKBM, čeprav tam, ko govori o okostnjakih iz omare, bi se on to lahko pogovoril kar v družini, pa bi se tam verjetno lahko vse razčistilo, kdo je bil tam odvetnik, pa kako se je kdaj pravno ravnalo in tako naprej. Tako ne bi zdaj s tem izgubljali časa.
Glede samega ravnanja ministra je seveda jasen zakon, pa tudi pravna norma, ki govori o tem, da se pričakuje od ministra, da ravna tako, da povečuje ugled pravosodja in pravosodnih institucij. Glede na to, da ga je Vlada celo predlagala kot kandidata za komisarja za varovanje človekovih pravic pri Svetu Evrope, je še posebej pomembno njegovo ravnanje in odnos, ko gre za varovanje človekovih pravic. Iz tega vidika bi zopet opozoril na njegov odgovor, ki je po svoje celo bolj zgovoren kot pa sama interpelacija. Kajti, v interpelaciji smo opozorili na to, da ko je šlo za sistematično kršitev človekovih pravic, ki jo je pri zadevi Patria ugotovilo Ustavno sodišče in ki je seveda bremenila gospoda Masleša neposredno, še posebej zaradi njegove predhodne izjave minister ni ukrepal, ni storil ničesar. In v pravu velja načelo, kdor molči se strinja. To se pravi, da se minister strinja s kršenjem človekovih pravic, če kršitve ostanejo brez sankcije.
Tako da, v svojem odgovoru je potem minister šel še veliko dlje, kajti zapisal je, da ni ukrepal ampak, citiram, ravno nasprotno in sicer aktivno se je uprl jasno motiviranim političnim pritiskom in po njegovi oceni, se pravi ministrovi oceni, niso bili dani pogoji za osebno odgovornost Vrhovnega sodišča. In potem nadaljuje glede izločitve iz sojenja in tako naprej.
Zdaj pa, gospe in gospodje, v tisti zadevi, če vas lahko spomnim, obstaja verodostojen dokument. To je notarsko potrjen zapis dveh prič, ki sta potrdili, da je gospod Branko Masleša v navedeni zadevi dejal dobesedno, da je "treba obtoženca "sfukati" in to preden je… To je citat iz tiste izjave. In to preden je sploh bil izvršen celoten postopek pred sodiščem. Gospe in gospodje, to je precedenčno ravnanje, ki je popolnoma nezdružljivo z vsemi normami, ki veljajo za delovanje pravosodja, ki je nezdružljivo s slovensko Ustavo in, ki samo po sebi predstavlja grobo kršitev človekovih pravic obtoženca v nekem postopku. Ali je minister ukrepal? Ne ni, hvali se s tem, da ni ukrepal, da se je uprl takšnim pritiskom. To se pravi je za to v celoti prevzel odgovornost. S tem, če kdaj, je sam tu na papir, pod katerega je sam podpisan, zapisal da je skrajno neprimerna oseba za evropskega komisarja za varovanje človekovih pravic. Sam je to podpisal. In ne razumem, kako je lahko Vlada takšnega človeka predlagala.
Pri razčiščevanju pravnih zadev, ki so potekale v tem obdobju, gospod Goran Klemenčič svoje vloge ni opravil ali pa jo je opravil na način, ki je blago rečeno, sporna. Poglejte, ko je šlo recimo za vprašanje, ki ga tudi sam v teh dneh ponovno odpiram, to je vprašanje razčiščevanja zgodbe bančne luknje ali pa če želite kriminala, povezanega s slabim poslovanjem v slovenskih bankah. To smo v SDS predlagali posebno preiskovalko, ki je tudi svoje delo korektno opravila. Toda seveda, da bi ta preiskovalka lahko opravila svojo nalogo v vseh bankah, ki jih zajema njeno delovno področje, je potrebovalo ustrezno dokumentacijo. Zahtevala jo je, vendar je ni dobila. In, ko je šlo za vprašanje, kako in do česa ima pravico dostopati preiskovalna komisija državnega zbora, se je minister oziroma v njegovem imenu takrat državni sekretar postavil na stališče, da do tega nimajo pravice. Kasneje se je izkazalo pravno drugače in zato je lahko tudi komisija svoje delo korektno opravila. Vendar, kako lahko minister za pravosodje reče, da do nečesa v parlamentu ne smemo prihajati, zaradi tega, ker naj bi bilo nekaj, kot so takrat dejali, nerodno zapisano. Čakajte, to v takem primeru lahko ugotovimo samo to, da minister svojega dela ni opravil korektno, da s svojim ravnanjem ni omogočal, da bi se stvari razčistile, in seveda zato ne sme nikogar čuditi, če je potem takrat, ko je prišlo do ugotovitev v zvezi z Novo Ljubljansko banko, preprosto povedano, poskušal politično pristaviti lonček, spregledal pa je, da je sam ravnal v nasprotju z veljavnim protokolom, sam je opustil dolžnostno dejanje. Zdaj vas pa vprašam, a veste, kaj je koruptivno ravnanje po zakonu? Če nekdo opusti dolžnostno dejanje, je to sama definicija koruptivnega ravnanja po Zakonu o integriteti, to je definicija. To se pravi je minister, ki je vedno v besedah tako preganjal koruptivno ravnanje, sam v tem primeru zagrešil koruptivno dejanje. Precej nerodna zadeva. In že to bi samo po sebi moralo zadoščati, da minister sprejme odgovornost, ob vsem, kar smo že našteli. Ravno nasprotno, minister trdi, da je bilo to vse ustrezno, celo trdi, da je bilo to nadstandardno. Zdaj ne vem, če se nekomu na neformalen način preda nek dokument, ki potem izgine, je to res nadstandardno v tej družbi? Razen seveda, če gre za zaščito določenih posameznikov. Da imamo v tej družbi, res zdaj že popolnoma jasno, posameznike prvega in drugega reda in pri posameznikih prvega se vse izgubi ali pa se naknadno izloči, ker se zavleče nek postopek, in se jim nikoli ne zgodi nič, ker sodstvo ne more ugotavljati njihove krivde, pri posameznikih drugega reda se pa potem ve, kako se postopa, se pa za dobrih 150 evrov vzame hišo in se jo proda na dražbi, se za nekih, baje, 200 evrov podkupnine nekoga obsodi na 3 leta zapora, ampak če si pa posameznik prvega reda, se ti pa, ob tem ko se uniči kakšne dokaze, še mimogrede familiarno v okviru podjetij v tvoji družini, še oprosti kakšnih 16 milijonov dolgov. Saj vsi vemo, kako to gre. To seveda ni pravna država, to je parodija pravne države, gospe in gospodje. In znova je zato odgovoren po Zakonu o Vladi tisti, ki je minister, to je minister za pravosodje, gospod Goran Klemenčič. On se je zavezal ob svojem nastopu, da bo naredil tiste pomembne premike, ki bi omogočili večje približevanje Slovenije vrednostno in po delovanju pravosodnega sistema k vrednotam in standardom Evropske unije. Ves čas imamo poplavo zakonov v parlamentu, ki pa so lepotne narave. V samo jedro problemov se gospod Klemenčič, razen v enem primeru, nikoli ni spustil. To je tako, kot da, saj vsi vemo, Justiciji, ki ima zavezane oči, je gospod minister na novo pobarval lase, ji je narisal lepe nohte, ampak ni pa poskrbel, da bi ona lahko presojala, skladno s standardi in skladno z ustavnimi normami, kajti ustavna norma zahteva, da je ne samo sojenje v razumnem roku, ampak da je tudi izvršitev sodbe opravljena v razumnem roku. Kako je s tem v Sloveniji? Zdaj se že hvalijo, če je sodba izvršena v nekaj letih, da pride od začetka do konca cel postopek in do izvršitve v nekaj letih. Kako je s tem v tujini? Bolje, da ne govorimo. Vsekakor po tej plati nismo primerljivi, zavedati se je pa treba, da je to tudi pomembno razvojno vprašanje, kajti če si ti v nekem podjetju, se moraš tožariti po slovenskem pravosodju. V tem času gre podjetje v stečaj, delavci na cesto. Potem je jasno, da je taka škoda nepopravljiva. Ne samo za tistega, ampak tudi za vse tiste, ki to vidijo. In seveda se taki državi investitorji in vsi ostali izognejo na daleč. Majhni koraki, ki so bili v tej smeri storjeni, seveda zadeve kot celote ne morejo popraviti. To vsi veste.
Potrebno bi bilo tudi storiti več za odgovornost sodnikov pri njihovem sojenju. Napovedana je bila sprememba ustave, pač podaljšanje poskusa trajanja mandata itd. Nič od tega se seveda ni zgodilo.
Rekel pa sem, da v enem primeru pa je minister posegel tudi v bolj jedro dogajanja v pravosodju. Ampak, gospe in gospodje, žal na popolnoma napačen način. Minister se je zavezal, takrat ko je nastopal svoje delo, da bo svoje ravnanje usklajeval s stroko in z vsemi deležniki, ki so pomembni v nekem procesu. Kako je s tem v praksi, je zelo jasno pokazal zakon o kazenskem postopku, ki je bil prvotno predlagan dobesedno ob nasprotovanju vseh, od stroke, do sodnih instanc itd. Novele ni podpiral nihče, niti Vrhovno sodišče Republike Slovenije, niti Vrhovno državno tožilstvo, niti Odvetniška zbornica, niti ugledni profesorji kazenskega prava itd. Kje je sedaj tukaj tisto usklajevanje? In ko je ta zakon doživel zasluženo neslaven konec, je bil v štirinajstih dneh vložen že nov. Kje pa je potem sedaj tisto usklajevanje, gospe in gospodje? Usklajevanje vsi vemo zahteva veliko časa s samimi udeleženci v nekem procesu, s tistimi, ki jih torej zakon neposredno zadeva, ureja njihovo delo in po drugi strani potem s stroko in pa z sektorji znotraj Vlade. Če je v štirinajstih dneh nov predlog na mizi, potem je vsakomur jasno kako je potekalo to usklajevanje oziroma da ga preprosto povedano ni bilo.
Kadrovanje gospoda ministra je bilo politično motivirano. To je menda jasno vsakomur in je tudi edini kriterij, po katerem je glede na vse, kar je bilo podanih predlogov očitno. Marsikatero kadrovanje je očitno sporno z vidika varovanja oziroma kršitev človekovih pravic v prejšnjem režimu in pa kršitev človekovih svoboščin prav tako v prejšnjem režimu. Ampak minister zopet ta imenovanja iz svojih političnih razlogov ponuja kot kvaliteto. S tem samo pove, da je popolnoma odpovedal pri tisti temeljni nalogi, h kateri se je zavezal v svojem nastopnem govoru, da bo približal slovensko pravosodje evropskim standardom in evropskim normam. Kajti take stvari, taka kadrovanja, take rešitve in tako ravnanje teh oseb, bi v normalni evropski državi preprosto ne bilo mogoče. Ne samo, da je nesprejemljivo, mogoče ne bi bilo. To kar se v Sloveniji v pravosodju dogaja v tem obdobju presega vse meje normalnih evropskih standardov.
Iz vseh teh razlogov je seveda jasno, da bi moral gospod minister svoje delo zapustiti. In trdno sem prepričan, da danes tudi ta sestava, ki je tukaj, na nek način to odraža. Ne vidimo predsednika Vlade, ki bi prišel podpreti svojega ministra, če bi to štel za tako zelo pomembno, potem bi zagotovo temu dal prednost pred vsemi drugimi delovnimi obveznostmi. To veliko pove. Tudi ravnanje gospoda ministra v Vladi je bilo velikokrat, to je javna skrivnost, destruktivno z vidika varovanja slovenskih nacionalnih interesov. Vedno je nasprotoval rešitvam, ki so šle v smeri zaščite slovenske meje, zaščite slovenskih državljank in državljanov in zato po mojem mnenju, nikakor ne more biti naključje, da danes ključnega človeka, predsednika Vlade, ni tukaj.
Drugo, kar je, je vprašanje, kako se namerava Vlada posloviti od gospoda Gorana Klemenčiča. V normalni državi bi, glede na vse povedano, gospod Goran Klemenčič moral svoje delo zapustiti, ker bi bil razrešen, če ne bi priznal lastne odgovornosti - s čimer ima, očitno, težave -, prevzel to odgovornost in odšel sam. Ta Vlada pa ga predlaga za evropskega komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope, očitno z namenom, da ga končno pošlje drugam. Toda način, za katerega se je Vlada pri tem odločila, je povsem napačen. Tudi to je eden od argumentov, ki jih lahko uporabite danes pri glasovanju. Gre za odgovornost za dejanja, ravnanje in stališče ministra, ki imajo za posledico izgubljeno zaupanje v funkcijo ministra in v pravosodne institucije po eni strani, po drugi strani za odgovornost za to, da dejansko slovenskega pravosodja ne glede vrednot, ne glede norm in standardov ni uspel približati Evropski uniji in njenim standardom. In, seveda, da je celo pri kadrovanju ne samo toleriral, ampak očitno tudi podpiral sistematično celo s strani Ustavnega sodišča ugotovljeno kršenje človekovih pravic.
Vse to skupaj, ob dejstvu, ki sem ga povedal na začetku, da očitno sistem ne deluje, za kar je po Zakonu o vladi odgovoren, ker je odgovoren za delo na svojem področju minister za pravosodje, mora zadoščati za to, da se potrdi razrešitev ministra za pravosodje in se s tem izogne temu, da bi - kajti verjemite, da tudi v tujini zelo dobro gledajo, kaj se v Sloveniji dogaja - vse te stvari potem odpirali še na Svetu Evrope in še kje drugje. To ne bi bilo dobro za Slovenijo, v interesu Slovenije, v njenem razvojnem interesu, glede na vse navedeno, pa je, da se ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča danes razreši, da se glasuje za interpelacijo.
