»Za preboj iz brezobzirnega krutega vladanja Cerarjeve koalicije in Kučanovih medijev bomo potrebovali vse, prav vse slovenski pomladi naklonjene potenciale, pomoč, taktiko in strategijo vrhunskih politikov, politikov z vizijo in neskončno energije,« v svojem nagovoru poudarja Jolanda Regouc.
V nadaljevanju objavljamo nagovor Jolande Regouc na shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani, 22. septembra 2016:
Drage Slovenke, dragi Slovenci, spoštovani Odbor 2014, dober dan!
Prebrala vam bom kratek odlomek iz fantastičnega besedila z naslovom Draga 2012, ki ga je napisal spoštovani in cenjeni dr. Žiga Turk. Besedilo je po štirih letih še vedno in glede na dogajanje v Sloveniji še bolj aktualno, kot kdaj koli prej.
»Našim prednikom priznajmo, da so bili dobri ljudje. Da so imeli dober namen. Vsi, tudi veliko tistih, ki so se borili za lepši svet in ne samo za svobodo. Mi, z leve in desne, si priznajmo, da smo dobri ljudje, da imamo dober namen. Enim so pač bližje ene, drugim še druge vrednote, ampak celovit narod potrebuje vse. In potem bomo lažje delali skupaj. Prezirljivo ignorirajmo vse tiste, ki se po medijih trudijo, da bi z zavestnim zaničevanjem nekaterih moralnih temeljev in vrednot žalili sodržavljane in vnašali razdor. Odpovejmo se temu, da bi na bolj »desne« temelje – pripadnosti, spoštovanja in svetosti – postavljali reči, ki delijo. Dajmo na te temelje tisto, zaradi česar jih je socialna evolucija vgradila v gene – da družbo držijo skupaj, da omogočijo sodelovanje v družbi, da brzdajo egoizem.« (Čas-opis, Draga 2012, dr. Žiga Turk)
Pa še:
»To je osnova, na podlagi katere bi si lahko segli v roke, na kateri bi lahko gradili svojo čast – torej moralni kapital, ga dobili nazaj v last in ga vložili v oblast, tako kot je svetoval Prešeren v 4. kitici Zdravljice:« (Draga 2012, Čas-opis, Draga 2012, dr. Žiga Turk)
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
Vprašam Vas: Koliko časa bomo še protestirali? Zdi se mi, da je še bolj pomembno vprašanje, kako bomo vztrajali v protestu še naprej. Ja, zagotovo še bolj odločno!
Za nami so dnevni in potem tedenski protesti, na katerih smo kot Cankarjev hlapec Jernej iskali svojo pravico. Odkrito smo lahko predstavili krivične zgodbe, razočaranje, žalost, jezo na eni strani in veselje, radost, upanje, ker smo skupaj, na drugi strani. Vsa ta pričanja pred »palačo sramote« so izražala pravico do resnične in ne samo navidezne demokracije v naši domovini. In glasno smo izražali željo po svobodi. Ja, in da nam je res žal vseh poštenih in kompetentnih pravnikov, ki zaradi oblastnega in z ideologijo zadušenega vodstva ne morejo premakniti sodstva v pravo smer. Tudi zato smo tukaj, da pomagamo njim, ki so iskreno predani pravu. Poletje, ki nam je ponudilo oddih, odmik od resničnosti, je že za nami in tu je jesen, ki ne obeta dovolj dobrega. Še dobro, da nas nič več ne more presenetiti, niti šokirati. Navadili smo se na dnevne medijske žalitve, šikaniranja, sramotenja, manipulacije in laži. Kot je nedavno na slavnostni prireditvi ob 20. obletnici tednika Demokracije rekel novinar g. Miro Petek: »Res da je pri nas ogromno, okoli 2100 različnih medijev, toda ni kvalitete. Slovenci imamo zelo deformiran, defekten medijski prostor. Slovenski volivci ne dobijo kvalitetne informacije.«
Prav zato sem prepričana, da je za nas bolj pomembno, kako protestiramo in manj, kolikokrat. Pozorno sem poslušala vaše predloge prejšnji četrtek. Nekateri smo takoj podprli predlog g. Aleša Primca. Veliko vas je nasprotovalo, ker se bojite, da bodo naši protesti le enkrat mesečno razvodeneli, da bodo izgubili moč vztrajnega pritiska na vse, ki so odgovorni za bedno stanje naših sodišč in naše države. Nekateri ste predlagali, da bi vlogo g. Aleša prevzel nekdo drug, morda g. Vili. No, pa smo tudi to razčistili, da bomo obdržali našega predsednika. Najbolj bi razveselili vse, ki smo jim trn v peti, če se ne bi zmogli dogovoriti. Moramo se dogovoriti in biti prepričani, da bo tako, kot se bomo odločili, najbolje, brez dvomov in očitkov seveda.
Tukaj zbrani se ne bojimo nikogar. Smo entuziasti in človekoljubi, ki preganjamo lažni bla-bla-bla-humanizem. In odločno zavračamo vse »prodane riti« (oprostite izrazu, toda resnično ne najdem lepših besed), ki nam želijo podtakniti, da smo plačanci. Naši protestni enoti za svobodo sta pogum in ljubezen in ne evri in dolarji. In poudarila bi rada, da ne hodimo protestirat zato, ker imamo preveč časa in nam je dolgčas, da ne vemo, kaj bi delali. Eni ste res že upokojeni, toda za upokojence velja, da imajo še manj časa kot prej, ko so še hodili v službe. Mnogi med vztrajniki smo redno zaposleni. Vsak protest pred sodiščem je za nas prav posebno doživetje: naporno, ker moraš čas loviti za rep in hkrati radostno, ko si vsakič, ko le prideš, skupaj z ljudmi, ki te nimajo za črno ovco, in jim lahko brez skrbi, pripadaš.
Žal se nam res ni treba bati, da bi v slovenski bližnji prihodnosti zmanjkalo krivičnih zgodb, ki bi si zaslužile pravično razsodbo. Zaradi krivic, manipulacij in laži bi lahko protestirali vsak dan, če želite, dvakrat na dan tudi pred parlamentom. Toda časa se ne da raztegniti. Tudi človek ima svoje meje, pa čeprav smo vsaj enkrat v življenju izkusili, da šele potem, ko presežemo meje mogočega, pravzaprav šele začnemo delovati s polno močjo, stoprocentno.
Kakorkoli že, vsem nam je jasno, da bodo prihodnje volitve, vse od osamosvojitve naprej, usodne za nas, za Slovenijo. Za preboj iz brezobzirnega krutega vladanja Cerarjeve koalicije in Kučanovih medijev bomo potrebovali vse, prav vse slovenski pomladi naklonjene potenciale, pomoč, taktiko in strategijo vrhunskih politikov, politikov z vizijo in neskončno energije. Če kdaj, potem zagotovo zdaj ni čas za delitve, prepire in zdrahe.
Masleša odhaja, toda Betetto ostaja. Bavcon-Kučanovega sodišča se oklepajo kot pijanci plota. Naj kar obdržijo svoje pokvarjeno, tu mislim spolitizirano, odvisno in nepregledno sodišče. Zaslužili so si ga. Kar sejejo, bodo tudi želi, toda brez našega Odbora 2014. Pravo slovensko sodišče pa potrebuje poštene pravnike, ki jih je dovolj, le pogumno, avtonomno in kompetentno vodstvo potrebuje.
Tako kot Slovenija potrebuje poštene, neuklonljive, pametne politike. Zato podprimo g. Aleša Primca, dajmo mu čas in moč, da bo svojo vizijo lahko delil širom po Sloveniji. Čas je za korenite spremembe; tudi za nas vztrajnike.
Za zaključek pa še pesem z naslovom Svoboden, ki jo je napisal in uglasbil nam vsem dragi Samo Glavan.
Za svobodno Slovenijo!
Slovenci, prebudite se!
»Citiram: Prebuditev pomeni jasnost pogleda na probleme, pomeni izostritev duha in oblikovanje idej, ki bodo Slovenijo popeljale naprej.« (Čas-opis, Draga 2012, dr. Žiga Turk)
Foto: Robert Fojkar
