V nadaljevanju objavljamo celoten slavnostni nagovor predsednika SDS Janeza Janše:
Spoštovani!
Pred nami so praznični dnevi, pravzaprav praznični trojček. Ni slučajno, da je koalicija Demos za čas plebiscita - te ključne odločitve, tega ključnega trenutka, ko si je edinokrat v zgodovini slovenski narod dejansko sam pisal sodbo - izbrala praznični čas. Čas novega rojstva, novega leta in odločitve o novi državi. Ni slučajno, da so nekateri tako vztrajno poskušali to odločitev prestaviti v naslednje leto. Ne spomnim se, da bi v zadnjih letih kdorkoli to dejstvo sploh omenil. Demos se ni trdo pogajal samo o tem, da plebiscit bo in kakšna večina naj bi bila potrebna za sprejem te plebiscitne odločitve, kjer je delal kompromise in popuščal, ampak tudi o samem času. Tisti, ki jim osamosvojitev Slovenije nikoli ni bila kakšna intimna želja, so si na vse načine prizadevali, da to ne bi bilo v prazničnem času. Vemo, zakaj. Ne samo zaradi naših rojakov, ki so se takrat vračali domov in so imeli možnost glasovanja, ampak zato, ker praznični čas, božični čas, adventni čas je čas novega upanja in mogoče si takrat upamo narediti tudi kak korak - v smislu uresničitve naših sanj - dlje, kot pa sicer.
No, ampak to se je zgodilo. Ta odločitev se je zgodila pred natančno 25 leti in slovenski narod je bil takrat enoten. Zaradi tega danes upravičeno praznujemo ne samo praznik slovenske samostojnosti, ampak tudi praznik enotnosti slovenskega naroda. Ta dodatek, ki smo ga pred nekaj leti sprejeli v zakon, ni predlagal slovenski narod, ampak ga je predlagala, paradoksalno stranka, ki je imela največ težav s plebiscitom. Vsak pač poudarja tisto, česar nima. S tem dodatkom se je skušalo enostavno zamegliti dejstvo, da je slovenska politika ob enotnem narodu bila razdeljena. Razdeljena po enaki ločnici, po kateri je razdeljena še danes. Zato se ob dnevu, ko bi morali praznovati dan slovenske samostojnosti in enotnosti, običajno na proslavah, kjer ne zaigrajo himne, ki smo jo zaigrali pred 25 let, ampak samo Kidričevo internacionalno enačico, se pravi eno samo kitico, govorniki več ali manj trudijo, da bi si prihodnji rodovi ta čas zapomnili ne po tem, kar je bilo, ampak po tem, kar se tisti, ki so bili proti, želijo, da bi se o tem vedelo. Žal je to po 25 letih postalo že malodane mainstream oziroma neko splošno sprejemljivo dejstvo, ker če rečeš nekaj drugega, si že rušilec enotnosti, ali pa nek zdrahar, ki v enotnost vnašaš neke nesprejemljive tone, ki se pač ne spodobijo.
Po 25 letih praznujemo ta praznik z grenkobo. Upravičeno se veselimo te zgodovinske odločitve v zgodovini slovenskega naroda, ko smo Slovenci dobili državo. Na svetu je mnogo večjih narodov od nas, ki nimajo lastne države. Gre za izjemen zgodovinski dosežek in v vsakem primeru in vedno smo ga lahko veseli in ga lahko praznujemo. Ampak, če se danes po 25 letih vprašamo, ali so tiste sanje, tiste težnje, tista hotenja, ki so takrat, pred 25 leti prevevala Slovenijo, Slovence in Slovenke, ko smo se odpravljali na glasovanje, dejansko uresničena ali ne, pač vsi poznamo odgovor. Slovenija danes ni takšna kot smo si jo želeli. Nni časa, da bi se o tem na veliko pogovarjali.
Danes praznujemo tudi 5. obletnico ustanovite naše organizacije. Hvala bogu moramo reči, da smo jo pred petimi leti ustanovili, sicer pravzaprav ne bi bilo nobenega upanja več. Sedaj je vsaj neka organizacija, ki se bori za zgodovinsko resnico in za to, da te proslave niso zgolj nek ritual, kjer se več ali manj poveličuje tiste, ki so bili proti in delajmo na tem, da se z našo organizacijo ne bo zgodilo podobno kot se je z Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, ki smo jo tudi ustanavljali z velikim zanosom, zadnja leta pa smo spremljali njenega predsednika, ki je sodeloval na proslavah, kjer so prevladovale zastave, ki smo jih sneli ob slovenski osamosvojitvi, in poveličeval bivšo državo. Ko je nastajala Zveza veteranov vojne za Slovenijo, si nihče ni predstavljal, da se bo to lahko zgodilo, pa vendarle se je zgodilo. Torej, bodimo pozorni na te stvari. Ker gre tukaj za bistvo, gre za vrednostno središče slovenskega naroda, ki se skuša prevzeti in samo z manipulacijo lahko vsakokratna oblast vlada mimo tega vrednostnega središča. In to se nam dogaja.
Rekel sem, da se spominjamo te 25.obletnice zgodovinske odločitve v tem prazničnem trojčku. Zato vam želim vesele in doživete božične praznike, veliko novih sanj ob tem prazniku novega upanja, vse dobro v prihodnjem letu in ponosno praznovanje dneva slovenske samostojnosti in dneva enotnosti slovenskega naroda. Tega veselja in tega zadovoljstva nad tem, da je ravno naši generaciji uspel ta podvig, si nikoli ne smemo pustiti vzeti. Kljub temu je po 25 letih čas, da naredimo še naslednji korak.
Ena od vrednot, ki je bila v ospredju pred 25 leti, ko smo naši domovini skušali zagotoviti tudi državo in pri tem uspeli, se pravi nek varen okvir, zato da smo se lahko normalno razvijali in da smo lahko sami gospodar na svoji zemlji, ena teh vrednot je bila tudi slovenska družina. Spomnite se tistih plakatov za plebiscit: eden ključnih motivov, ki je prevladoval, je bila slovenska družina. No, ravno ta družina je bila v zadnjih letih izjemno napadena, v nedeljo je sicer prepričljiv referendumski rezultat ta poskus zavrnil, ampak glasovali smo že drugič v treh letih. In nič ne kaže, da se ta napad ne bo ponovil, saj rezultat še niti ni bil dobro razglašen in so že grozili z novimi ustavnimi sodniki, ki bodo prihodnji referendum preprečili.
Ko so bili rezultati objavljeni, je vodja koalicije za otroke gre dejal, da je že malo utrujen, da se je že naveličal vsakih nekaj let organizirati referendum za isto stvar. Če ga malce parafraziram: sam sem se tudi malo naveličal hoditi dopoldne na sodišče, popoldne pa proslavljati državne praznike.
Težko je namreč nekaj proslavljati, če ni prazničnega vzdušja in če nam pravico in krivico delijo tisti, ki so se pred 25 leti navduševali, kako bo jugoslovanska armada »tepihovala« Slovenijo.
Pred 25 leti smo se osamosvojili, sedaj pa je čas, da se končno tudi osvobodimo.
Svoboda Sloveniji! Svoboda Sloveniji! Svoboda Sloveniji!
