Na predvečer Nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je Golobova vlada pred natančno enim letom sicer ukinila, smo se člani Slovenske demokratske stranke udeležili slovesnosti v poklon žrtvam komunističnega nasilja. Slovesnosti so se udeležili tudi Janez Janša ter kandidati SDS na volitvah v Evropski parlament.
Komunistično nasilje je na ozemlju današnje Republike Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov. Komunistično nasilje pa je v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije.
Komunistični umori posameznikov in družin so se pričeli jeseni leta 1941. Prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov pa se je zgodil 17. maja 1942, ko so partizani v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb, povečini pripadnike slovenskih Romov.
Pomor 17. maja 1942 v Iški je podrobno raziskan in zgodovinsko dokumentiran. Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev, povzročitelji so znani. Partizani 1. čete Šercerjevega bataljona so tega dne umorili 53 oseb, 49 oseb romske ter 4 osebe slovenske narodnosti. Edina Rominja, ki je ušla pomoru v Iški, je bila nato umorjena na Gornjem Igu. Med žrtvami je bilo 26 odraslih (nad 20 let), 2 mladostnika (15–17 let) in 24 otrok (pod 15 let). Med 26 odraslimi je bilo 14 moških in 12 žensk, med katerimi je bila ena na koncu 8. meseca nosečnosti. Večinoma gre za mlajše ljudi, stare med 20. in 30. leti.
Ta vojni množični zločin je prvi v vrsti mnogih, v katerih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo hude vojne zločine in zločine proti človečnosti nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. Ti zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15.000 oseb oz. en odstotek prebivalstva tedanje Slovenije. Poleg tega je bilo spomladi 1945 in tudi pozneje na območju Republike Slovenije umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov hrvaške, nemške, srbske, črnogorske, bošnjaške, italijanske in drugih narodnosti.
V spomin in opomin, da se to ne bi nikoli več ponovilo, je vlada Janeza Janše 12. maja 2022 razglasila, da se 17. maj v Republiki Sloveniji obeležuje kot Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. V obrazložitvi je med drugim zapisala: »Samostojna država Slovenija je bila leta 1991 utemeljena na temelju obsodb vseh totalitarizmov, tudi na temelju obsodbe zločinov komunizma. Evropska unija je prav tako utemeljena na obsodbi vseh totalitarizmov. Žal je v samostojni Republiki Sloveniji odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten.«
Ob vseh barbarskih potezah, s katerimi po demokratični in civilizirani državi lomasti sprega Svobode, SD in Levice, je bila ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja zgolj še ena pričakovana instant gverilska akcija, ki tepta temeljne civilizacijske norme, ki se dotikajo pojmov pietete, pravice in resnice, na katerih mora trdno stati vsaka zrela državna entiteta, ki je spravljena s svojo zgodovino. Medtem ko bi lahko vlada iskala skupne rešitve za naše težave, raje neti sovraštvo in razdor ter se zopet obrača k maščevanju, lažem, prikrivanju in ponovnemu potvarjanju preteklosti.
Naše sporočilo za revanšistično garnituro na oblasti je, da izbris dneva ne pomeni izbrisa več kot 600 morišč in več sto tisoč žrtev režima, ki ga branijo kot ponosni nasledniki.
