Na današnji dan leta 1874 se je rodil slovenski general, pesnik, borec za severno mejo in velik domoljub Rudolf Maister. V zgodovino se je zapisal tudi kot človek brez katerega danes Štajerska in Prekmurje in del Koroške verjetno ne bi bili Slovenski.
29. marca 1874 se je v Kamniku rodil general in velik slovenski domoljub Rudolf Maister. Svoje zgodnjo otroštvo je preživel v Kamniku in s tem mestom je ostal povezan do konca svojega življenja. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kranju, kjer je dokončal tudi srednjo šolo. Med šolanjem je pokazal odlične intelektualne in športne sposobnosti ter se že kot učenec navduševal nad vojaškim poklicem. Po končani gimnaziji se je vpisal v vojaško šolo na Dunaju in jo uspešno zaključil leta 1894. Po opravljeni kadetnici so ga vključili v domobranski bataljon v Ljubljani, 1. oktobra 1894 pa v pehotni polk v Celovcu. 1. novembra 1895 je bil imenovan za poročnika. 1. novembra 1908 so Maistra kazensko premestili v Przemysl v Galiciji in ga vključili v 18. domobranski polk. Leta 1910 je zaradi odločno izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne čete, nato pa poveljnik podčastniške šole. Na napornih vojaških vajah je zbolel za močno pljučnico, zato so ga poslali na zdravljenje v Dalmacijo in v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu. Po okrevanju so Maistra leta 1913 premestili v črno vojsko, postal je poveljnik izpostave v Celju. Med aktivnim vojaškim službovanjem se je poročil z Marijo Stergar.
V času prve svetovne vojne je bil na delu v Mariboru, kjer si je pridobil naziv začasnega poveljnika okrožnega sodišča. V Mariboru je dočakal konec vojne, kjer je nemška Avstrija organizirala ustanovitev zelene garde, s čimer so želeli okupirati vso mesto. Rudolf Maister se je temu odločno uprl in se odločil za mobilizacijo slovenskih vojakov ter razorožitev nemške garde. »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko,« je takrat dejal Maister. Te besede je Maister zabrusil polkovniku Antonu Holiku, ko je ta v domobranski vojašnici v Melju razlagal svoj memorandum z dvanajstimi točkami, kot da je samoumevno, da Maribor pripada Nemški Avstriji.
General Maister se je po končani prvi svetovni vojni aktivno vključil v vojaške akcije na Koroškem. Skupaj s srbskimi častniki je uspešno vodil labotski odred in po zmagi prevzel poveljstvo koroškega obmejnega poveljstva v coni A plebiscitnega ozemlja. Na podlagi ameriškega posredovanja se je bil skupaj z vojaki primoran iz Koroške umakniti, saj naj bi prisotnost njegove vojske vplivala na plebiscitarno odločitev prebivalcev. Uzaloščen se je vrnil v Maribor in se vključil v delo oblastnega odbora Narodne odbrane. Leta 1923 so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla z mečem III. stopnje. Za posledicami kapi je umrl leta 1934 v Uncu pri Rakeku.
Rudolf Maister je zaradi svojih besed, kakor tudi dejanj, postal sinonim za narodno zavednost in pripadnost slovenskemu narodu. Bil je človek dejanj in globoke narodne zavednosti ter neizmernega poguma. Njegovemu pozivu za bran domovine se je leta 1918 odzvalo nekaj tisoč mož, ki so bili pripravljeni za ohranitev slovenskih meja plačati tudi najvišjo ceno. Maister se je v težkih in usodnih trenutkih zavedal, kako pomembna je odločnost. Skupaj možmi slovenske vojske so izpeljali odločno akcijo in razorožili nemško gardo v Mariboru. Maistrovo dejanje je prvovrstnega zgodovinskega pomena za obstoj današnje samostojne slovenske države in je pokazatelj njegovega poguma, hrabrosti in globokega čuta do slovenske domovine. Danes se spominjamo rojstva človeka, ki ni bil general zgolj po činu, ampak tudi po srcu. Naj bodo Maistrov duh, odločnost, narodna zavednost in pogum tudi v aktualnih razmerah tista luč, ki nas bo vodila skozi krizo.
