Delegacija Slovenske demokratske stranke se je s položitvijo venca na grob dr. Jožeta Pučnika poklonila spominu na očeta slovenske osamosvojitve. Zbrane v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici je nagovorila podpredsednica SDS in vodja Poslanske skipine SDS Jelka Godec, poslanka Karmen Furman pa je prebrala pesem Igorja Pirkoviča.
V nadaljevanju objavljamo nagovor Jelke Godec.
Dragi Gorazd Pučnik, sorodniki dr. Jožeta Pučnika, sokrajani in soobčani, vsi, ki ste ga kakorkoli poznali in imeli celo imeli privilegij, da ste delali z njim. Veseli me, da smo se danes ponovno zbrali v spomin na očeta slovenske države.
Osebno dr. Pučnika nisem poznala, mi je zelo zelo žal, da ga nisem. Poznam pa njegove ideje in predvsem pa njegovo veliko delo za slovenski narod. In v zadnjih letih, predvsem zadnjih dveh letih, se mi vse večkrat postavlja vprašanje, kako bi bilo tistega leta 1990, če ne bi slovenskega naroda vodili takšni ljudje, kot je bil dr. Jože Pučnik. Bi danes živeli v samostojni in suvereni republiki? Mislim da je odgovor na dlani, če gledamo skozi oči današnje oblasti. Danes ne bi bili v suvereni državi, še vedno bi sanjali sanje, kot jih sanjajo nekateri veliki narodi, ki še vedno nimajo svoje države, kot jo imamo mi Slovenci.
Največja zasluga za to, da danes živimo v svoji državi gre seveda dr. Jožetu Pučniku. Oče slovenskega naroda je nekdo, ki se mu nikoli ne bomo mogli dovolj zahvaliti za vse, kar je naredil za slovenski narod. Že takrat, ko je moral v izgnanstvo, ko je deloval v tujini, je vedel, da bo prišel čas, ko se bo moral vrniti v Slovenijo, ko bo s svojo trdno voljo, s svojim jasnim ciljem, z jasno vizijo, pa tudi z določeno trmo popeljal slovenski narod enotno, najprej na plebiscit, potem v samostojno Slovenijo.
Danes vsi pogrešamo takšno osebnost, kot je bil dr. Jože Pučnik. Pogrešamo njegovo pronicljivo mišljenje, razum. Predsem če še enkrat gledamo s stališča današnje oblasti, ki zatira svobodo govora, ki že pospravljene spomenike krvnikov slovenskega naroda postavlja nazaj na ulice, trge in v parke, ki ne priznava komunistične revolucije na naših tleh, ki govori drugo resnico, pravi, da je več resnic in da je njihova tista prava in ki zavrača vrednote slovenske osamosvojitve.
Kaj bi dr. Jože Pučnik danes dejal na vse to. Bi bil zadovoljen z državo? Bi bil zadovoljen s tem, kar je nastalo iz njegovih idej, njegovih ciljev? Bi bil zadovoljen z nami, ki smo njegovi nasledniki in tisti, ki udejanjamo njegove ideje in še vedno stopamo po poti do ciljev, ki si jih je zadal? Ne vemo. Verjamem pa, da bi nam dal modre nasvete za naprej. Da bi s svojo trdno voljo in s svojo slovensko dušo dal moč, da delamo naprej, da uresničujemo njegove cilje in njegove ideje. In da širimo vrednote slovenske osamosvojitve še naprej, med mlade, kar je precej pomembno.
Hvala, Jože. Naj počiva v miru vaša velika slovenska duša.
