Obstoječi sindikati se ne ukvarjajo z zaščito delavcev, ampak s politiko, zato bi se morali delavci na novo organizirati in postaviti nove standarde, je bil eden izmed poudarkov pogovornega večera.
Delavska zveza Slovenske demokratske stranke je v petek, 17. februarja 2017 v Šoštanju pripravila pogovorni večer z naslovom »Ali je delavec v procesu dela pravno varen ali zgolj sredstvo za doseganje kapitalističnih ciljev pri delodajalcu?«. V pogovoru, ki ga je vodila predsednica Delavske zveze mag. Mojca Inkret, sta sodelovala Slavko Kmetič in Fidel Krupić.
Fidel Krupić, podjetnik in nekdanji dolgoletni načelnik upravne enote Velenje, je spregovoril o svoji izkušnji s sindikati v javnem sektorju, kjer pogreša vlogo nekega normalnega sindikata, kljub temu pa je v svoji delovni enoti vzpostavil dialog in korektno sodeloval s sindikalnimi predstavniki. »Če bi imeti to na državni ravni, bi bilo veliko boljše za delavce,« je poudaril. V javnem sektorju je spoznal, da sta dober odnos do delavcev in partnerski odnos do sindikatov zelo pomembni zadevi.
Kot pereč problem javnega sektorja je Krupić izpostavil razslojenost: »Nekatere skupine so si uspele izboriti tudi po več kot 50 dodatkov na plačo.« Na drugi strani pa je veliko delavcev tudi v javnem sektorju brez enega samega dodatka. Krupić še ocenjuje, da je v javnem sektorju več kršitev delovnopravne zakonodaje, predvsem tihih, prikritih kršitev na vseh možnih ravneh.
Slavko Kmetič, upokojeni železničar in dolgoletni sindikalist, je orisal stanje delavskih pravic v nekdanjem totalitarnem sistemu. Spomnil je na nenaden padec standarda v nekem obdobju, zato so ljudje ob službi počeli še raznorazne stvari za dodatni zaslužek, ob tem pa se je »znotraj socializma ustvaril sloj bogatašev.«
Nekdanji strojevodja se spominja, da so že leta 1975 v Ljubljani znotraj režimskega sindikata oblikovali skupinico ljudi, ki je predstavljala otoček sindikalne svobode, v katerega ne šefi ne partija nista imela vstopa in preko tega napovedali stavko. Čeprav formalno v Jugoslaviji ni prihajalo do kršenja delavskih pravic, je bila resničnost drugačna. Kmetič je posebej izpostavil neplačilo nadur. Delo preko delovnega časa je na železnici v tistem času botrovalo nekaj hujšim nesrečam.
Fidel Krupić je predstavil tudi izkušnje z mobingom. »Nekateri so to smatrali že, če sem rekel, da je treba nekaj narediti in narediti kvalitetno,« je izpostavil in dodal, da zaslužiti plačo v javnem sektorju pomeni delati za ljudi, ne pa tri ure piti kavo, zamujati v službo, ob pol enih popoldan nehati dvigati telefon itd … Po njegovem mnenju gre v nekaterih primerih zaščita delavca celo predaleč. »Največja delavska pravica bi bila pravica do dobrega šefa,« je prepričan Krupić.
Dotaknil se je tudi plačnega sistema. Vprašal je, ali ni dovolj razmerje 1 proti 5 med najnižjo in najvišjo plačo v javni upravi, ki upravlja s tujim denarjem. Drugače je v zasebni sferi, ki upravlja z lastnim denarjem in ustvari, kolikor ustvari.
Slavko Kmetič ugotavlja, da stavk skorajda ni več, če so že, so v javnem sektorju, kjer so celo plačane. Prepričan je, da bi se delavci morali na novo sindikalno organizirati, saj se obstoječi sindikati ne ukvarjajo z zaščito delavcev, ampak z neko kvazi politiko. Potrebno je doseči nove standarde, predvsem pri plačah. Kmetič predlaga določitev minimalne urne postavke.
Fidel Krupić pa je ob koncu spregovoril še o svojem očetu, ki je organiziral stavko v rudniku. Rudarjem je bilo obljubljeno, da bodo dobili višje plače, če bodo nakopali več premoga. Cilje so presegli, denarja pa ni bilo, zato so delavci svojo jezo zgrinjali nad delovnimi sredstvi. Njegov oče je želel stvari umiriti in se pogovoriti z upravo, a ga je odpeljala udba. Rudarski kolegi so naredili pritisk na policijsko postajo in potem je bil izpuščen. Kasneje so delavci nekatere svoje zahteve vendarle dosegli. Več o tej zgodbi pa je zapisano v njegovi knjigi.