»Aktualna vlada je pomembne mariborske kulturne in gospodarske igralce povsem onesposobila, kar kaže izredno mačehovski odnos do celotne štajerske regije,« je bil v pogovoru za tednik Demokracija kritičen mag. Dejan Kaloh. Župan Andrej Fištravec in njegova ekipa sta po njegovem mnenju sama sebi namen.
Gospod Kaloh, ste Mariborčan, zato naj bo uvodno vprašanje naslednje: v kakšni kondiciji je Maribor leta 2018?
Z eno besedo – klavrni. In to na vseh področjih. Mariborčani in Mariborčanke si dejansko zaslužijo boljšega upravljavca mesta, kot sta župan Andrej Fištravec in njegova ekipa, ki sta sama sebi namen. Fištravec zna biti zelo aktiven, ko gre za brezplodna potovanja na Kitajsko, in še aktivnejši, ko gre za odganjanje potencialnih investitorjev v Maribor. Veste, krivda ni samo na gospodarskem ministru Počivalšku – če omenim samo zadnji primer pobega podjetja EON iz pogovorov o vlaganju v Maribor, še prej pa IBM, temveč tudi v Fištravčevi ekipi, ki ne zna ali noče državi ustrezno predstaviti potreb in želja pomembnih investitorjev, ki bi želeli investirati na mariborskem koncu.
Fištravec in SMC sta tako družno zaradi svoje nesposobnosti mladim Mariborčanom zapravila približno 500 delovnih mest v perspektivni branži IT. SMC, ki je pred kratkim imela kongres prav v Mariboru, je »zaslužna« tudi za to, da Maribor še vedno nima južne obvoznice, da še vedno ni dovozne ceste na avtocesto na odseku Tabor−Snaga−Pobrežje in da mariborski grad še vedno ni dobil denarja za nujno obnovo. Po drugi strani pa se je SMC izdatno potrudila, ko je šlo za prodajo NKBM, a v isti sapi iransko pralnico oziroma NLB branila kot nacionalni projekt. Narobe svet in nedvomno usmerjena protištajerska državna akcija. Za nameček so Cerarjevi Mariboru dokončno zapravili tudi drugi finančni steber, kar je za že tako povsem uvenelo mariborsko gospodarstvo naravnost pogubno.
Bi se ob mačehovskem odnosu države do Maribora moral mariborski župan več oglašati?
To je jasno kot beli dan. Ob vsem tem mačehovskem početju »nacionalnih oblastnikov« je mariborski župan tiho kot miš, ne oglasi se niti, ko gre za neenak položaj razdeljevanja državnega denarja. Ljubljana kot prestolnica dobi od države sorazmerno neprimerno več sredstev kot Maribor. Maribor si kot drugo največje mesto zasluži primeren sorazmerni delež glede na svojo velikost in število prebivalcev. Sedaj na vse te predpostavke prejema veliko manj sredstev, kot bi jih po takem ključu moral. Ampak če sediš v svojem naslanjaču, piješ kitajski čaj in si tiho, ti seveda ne bo nihče dal kaj več.
A ni tiho samo Fištravec. V iztekajočem se mandatu DZ se poslancev iz Maribora sploh ni slišalo, v žgočih zadevah se Mariboru nikoli niso postavili v bran, temveč so poslušali samo strankarska navodila!
Kako pa komentirate državno lustracijo ene najuspešnejših mariborskih zgodb, kot je Carmina Slovenica na kulturnem in odvzem finančnega upravljanja DEM na gospodarskem področju?
Aktualna vlada je pomembne mariborske kulturne in gospodarske igralce povsem onesposobila, kar kaže izredno mačehovski odnos do celotne štajerske regije. Kar si je privoščil kulturni minister Anton Peršak s Carmino Slovenico, je nedopustno, gre tako rekoč za kulturni genocid. Da je iz programskega razpisa 2018−2021 brez vsakršne argumentacije izbrisal to pevsko šolo s svetovnim ugledom in 50-letno tradicijo, je slaboumnost brez primere. Za tem izredno brutalnim ukinjanjem ene mednarodno najprepoznavnejših slovenskih umetniških institucij je skoraj zagotovo naročilo z vrha, ki mu je sledilo dodatno naročilo, kam naj se ukinjena sredstva namenijo. Vemo, da je željnih »umetnikov«, ki kradejo imena in uničujejo slovenske zastave, vedno več in preveč, predvsem pa so na liniji z vsakokratnimi levimi oblastniki.
Kot veste, je bil nadzorni svet Dravskih elektrarn Maribor (DEM) obglavljen že pred časom, kar v praksi pomeni, da o denarnih zadevah v celoti odloča krovna družba Holding Slovenske elektrarne (HSE) v Ljubljani. To posledično pomeni nič denarja za Maribor v obliki donacij za takšne in drugačne perspektivne mariborske zgodbe, ki potrebujejo finančno pomoč. Še bolj pa bi bilo pomembno, da se prihodnja vlada, za katero ne dvomim, da bo delovala pod vodstvom SDS, odloči za prenos sedeža HSE v Maribor. To bi za celotno Štajersko pomenilo prepotreben razvoj, dodatne investicije in visoko kvalitetna delovna mesta. Vse leve vlade do sedaj so gojile ultra-centralistično upravljanje, kar ustvarja po regijah v državi velike neenakosti.
Pred kratkim ste pisali celo o konceptu »morilske centralizacije«. Sliši se kar malce strašljivo …
Saj tudi je! Do mnogo mariborskih družinskih ali partnerskih tragedij in samomorov prihaja tudi zaradi zelo slabega socialnega položaja, za katerega je v veliki meri kriva tudi naša državna ureditev, kjer je vse skoncentrirano v centru odločanja − v vladni palači torej in na ministrstvih.
Trdim, da je ključ za to, da se mariborska mizerija zmanjša, tudi v decentralizaciji, kjer bodo socialno in ekonomsko opustošena območja, kamor spada tudi Štajerska, obravnavana enako ter kjer bodo tudi izhodišča in možnosti za lepši jutri za vse enaka − od izobrazbe, služb, poštenega plačila, dostojnega življenja, obogatenega s kulturo, do hitrega dostopa do zdravstvenih storitev kjerkoli v Sloveniji.
SDS ima rešitev tudi za razbitje te centralizacije. Ljudje v lokalnih okoljih so potisnjeni čisto ob rob javnih zadev, zato bo javna uprava po juniju precej bolj navzoča tudi med lokalnim prebivalstvom. Denar iz skupne državne malhe ter učinkovitejše in hitrejše črpanje evropskih sredstev se bo enakomerno delil tudi med vse deprivilegirane regije v Sloveniji. Prihodnja desna vlada bo s finančnimi ukrepi podprla slovenske družine. Uvedle se bodo nižje davčne stopnje za najnujnejše življenjske potrebščine, kar bo pomembno vplivalo na družinski proračun. Vse to bo pripomoglo k lepšemu in pozitivnejšemu pogledu na svet, pri čemer se bo prostor za skrajno destruktivna početja zagotovo zožil!
Katere pa so tiste življenjske situacije, ki tarejo prebivalce štajerske metropole?
Najbolj žgoča težava v Mariboru je velika socialna stiska ljudi, ki izhaja iz brezposelnosti. A pomanjkanje delovnih mest se dotika tudi više izobraženega kadra, ki zato beži v tujino. Za takšno sliko sta nedvomno odgovorna mestna oblast in država, ker ne zagotavljata pogojev za razvoj gospodarstva in podjetništva!
Velika težava v Mariboru je denimo tudi pomanjkanje osebnih zdravnikov. V Mariboru denimo ni več prostega niti enega zdravnika, ki bi sprejemal nove paciente. Enako je pri pediatrih, ki so vsi že polno zasedeni, kar je veliki problem za marsikatero družino. Tudi mlade družine na Štajerskem so na udaru, saj zanje ni najemniških stanovanj, ker jih je na trgu preprosto premalo in so predraga, državnih neprofitnih pa je še toliko manj. Država je na področju stanovanjske politike povsem neučinkovita. SDS tudi tukaj ponuja rešitve. Stranka je predlagala zakon, ki bi mladim in mladim družinam zagotovil možnost neprofitnega najema stanovanj, ki so v lasti države in so nezasedena, pri čemer bi imeli mladi in mlade družine možnost odkupa stanovanja po 5 letih bivanja, ob tem pa bi se plačane najemnine štele v odkupno ceno stanovanja. In kaj se je zgodilo? Prejšnji teden je vladajoča koalicija v DZ predlog zakona ocenila kot neprimernega za nadaljnjo obravnavo. Mladi in mladi starši, polagam vam na srce, ne pozabite na prihodnjih volitvah, kdo res misli na vas in komu ste očitno v breme. Žalostno!
Prihodnost Maribora očitno ni preveč rožnata … Kakšen profil ljudi bi lahko obrnil to neperspektivno podobo mesta?
Poglejte, Maribor v zadnjih letih pospešeno hira. Neučinkovita mestna oblast, ki je brez vsakršne vizije, je porok za skorajšnji »untergang« (propad, op. p.) mesta. Mladi, pametni in sposobni odhajajo, ker v Mariboru zanje ni nikakršnih obetov.
Maribor bi bil glede na svojo bogato zgodovino, geografsko umeščenost, lepoto okolice, inteligenco in znanje, ki jo manifestira predvsem mariborska univerza, ter navsezadnje večinoma srčno in delovno prebivalstvo, lahko zelo uspešna zgodba. A ne s takimi mestnimi oblastniki, ki očitno načrtno dopuščajo, da se mesto utaplja, saj ne znajo ali nočejo v mesto pripeljati ne državnega denarja ne tujih investicij. Zadnja leta je to samo še en prosti pad − povsem na dno. Žal!
Skrajni čas je, da vodenje mesta prevzamejo dobronamerni in spodobni ljudje, ki imajo vizijo, znanje in pogum, da iz Maribora naredijo lepo, uspešno in perspektivno mesto. Fištravca morajo Mariborčani jeseni na lokalnih volitvah brezkompromisno vreči na odpad škodljive politične zgodovine.
Kaj pa uspešne zgodbe v Mariboru? Jih je sploh še kaj ostalo? Je še kaj zmagovalne miselnosti v drugem največjem slovenskem mestu?
Hvala bogu so, a žal v manjšini. NK Maribor je uspešna blagovna znamka, stadion Ljudski vrt pa velik mariborski ponos, ki si zasluži prenovo. V rebalansu proračuna so mariborski mestni svetniki zagotovili 5,5 milijona evrov za to prenovo. A Ljudski vrt spada pod Javni zavod Športni objekti Maribor, nogometni klub pa je najemnik. V preteklih letih je klub sicer izvedel nekaj manjših vlaganj in je prav tako prispeval sredstva za projektno dokumentacijo za obnovo stadiona, ki se bo začela v prihodnjih mesecih. A vse to so samo nujno »flikanje«. Jaz razmišljam bolj velikopotezno. Ljudski vrt bi morala država financirati kot infrastrukturo nacionalnega pomena. Tu se je že dvakrat igrala liga prvakov in naj se še igrajo reprezentančne tekme! Če sta lahko Planica in Pokljuka s svojo infrastrukturo nacionalnega pomena, si to zagotovo zasluži tudi mariborski Ljudski vrt!
Ne pozabimo na že uveljavljeni in renomirani Festival Lent in na dva festivala, ki v zadnjih letih pridobivata prepoznavnost: Festival Stare trte in Drava festival. Mariborski turizem se spet pobira. Tudi zaradi zagnane direktorice Zavoda za turizem Maribor - Pohorje Doris Urbančič Windisch, ki pa jo predstavniki leve politične opcije v Mariboru s podporo župana Fištravca že po 8 mesecih na veliko rušijo.
Izpostaviti moram še Univerzo v Mariboru, ki je vrhunska univerza v Sloveniji z nekaterimi vrhunskimi raziskovalci in znanstveniki, a tega znanja spet nihče ne zna povezati v sinergijski krog z gospodarstvom in s podjetništvom.
Lepo, da ste spomnili na zmagovalno miselnost … Mariboru kronično primanjkuje zmagovalne miselnosti, ki bi mesto morda postavila celo na svetovni zemljevid zmagovalcev. Se spomnite ogromne luknje propadlega projekta Maks? Ta luknja že vrsto let sameva in je prava sramota Maribora. Skoraj v ravni liniji čez Dravo je na Lentu najstarejša trta na svetu, vpisana tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Si predstavljate, da bi se na mestu sedanje luknje postavila konstrukcija v obliki grozda z desetimi ali več jeklenimi kroglami v temno modri barvi v višini kakih 100 metrov, ki bi po vzoru Atomiuma iz Bruslja vključevala tekoče stopnice, razstavne dvorane, na vrhu pa bi bila restavracija s panoramskim razgledom na Maribor in širšo okolico? To bi bila z vidika mariborskega turizma izjemna zmaga. Verjemite, da bi se vsi turisti tega sveta želeli povzpeti na najvišji grozd na svetu. Razmišljati moramo kot zmagovalci.
Kaj pa neposredna mariborska okolica, kjer živi bolj ruralno prebivalstvo, kmetje, kakšne perspektive imajo oni v bližnji prihodnosti?
Že streljaj od Maribora, v občini Duplek in občini Pesnica, so doma številni pridni kmetje ter pridelovalci sadja in zelenjave. Treba jim je pomagati. Spet se moram sklicevati na program SDS. Manjša kmetijska gospodinjstva bodo neobdavčena. V verigi »od njive do krožnika« pa je treba vzpostaviti konkurenčnost in poslovno sodelovanje ter predvsem pravično obravnavo vseh deležnikov. Kmetje, sadjarji in pridelovalci zelenjave morajo biti za svoje delo pošteno plačani, tu ni debate.
Približno čez dva meseca bodo predčasne ali redne državnozborske volitve; kaj bi bila dodana vrednost za Maribor, če vas ljudje izvolijo za poslanca v državni zbor?
Sem politično povsem neobremenjena oseba, saj nikoli nisem bil ne poslanec, ne župan, ne državni svetnik. Nisem v nobenih kazenskih ali sodnih postopkih in nisem konflikten. Za začetek je to kar dovolj (nasmeh). Z Mariborom sem tesno povezan in diham z njim že 43 let. Poznam tukajšnje prebivalce, imam jih rad in zelo dobro poznam njihove težave ter pričakovanja, kaj naj politika zanje končno naredi koristnega. To ni obljuba, je dejstvo: poskrbel bom, da se bo v parlamentu slišal in bo upoštevan tudi štajerski glas!
Pogovor je bil v časopisu Demokracija objavljen 29. marca 2018. Pogovarjala se je Petra Janša, fotografije: Polona Avanzo
