V tedniku Demokracija so v času volilne kampanje (natančneje 31.5.) objavili portret namestnice generalne sekretarke SDS Alenke Jeraj, ki je kandidirala za poslanko in bila tudi izvoljena. Kot je uvodoma zapisala novinarka Maruša Opeka, je Alenka Jeraj zelo dejavna v lokalnem okolju. Tudi kot nekdanja referentka za družbene dejavnosti, pa svetnica v občinskem svetu Občine Ig ima v prvi vrsti pogled na težave, s katerimi se soočajo lokalne skupnosti, izkušnje pa ji bodo pomagale pri iskanju rešitev.
Alenka Jeraj je bila skoraj deset let zaposlena na občini Ig, kjer je bila zadolžena za družbene dejavnosti. »Tam sem prvič pomislila, da so nekateri zakoni neživljenjski ter da bi sama znala pripraviti boljše in manj komplicirane rešitve,« pravi Jerajeva in doda, da se je takrat odločila, da kandidira za poslanko. Članica Slovenske demokratske stranke (SDS) je že 25 let, zadnja leta pa je tudi svetnica, tako da lahko vpliva na politiko občine. »Je pa včasih težko, ker znajo biti župani trmasti in razen svojega mnenja ne upoštevajo nikogar drugega,« priznava. Sicer pa verjame, da se da samo s sodelovanjem in pogovorom priti do najboljših rešitev.
Ni tako preprosto
Glede na številne izkušnje, ki jih je nabrala v občinski upravi, me je zanimalo, ali je prehod iz lokalne politike na državno raven tako preprost, kot si predstavljajo nekateri. »S tem mislim Marjana Šarca, ki v svojih predvolilnih parolah velikokrat obljublja, da bo operativo z občine prenesel tudi na državo,« ji razložim. Jerajeva pa odgovarja, da izkušnje iz lokalnega okolja gotovo koristijo, vendar je dejstvo, da je državni aparat bistveno večji sistem, ki je tudi manj prilagodljiv. V manjšem kolektivu na občini lahko župan hitro naredi spremembe, se prilagodi situaciji, naredi upravo učinkovitejšo. »Pri velikem sistemu moraš pa natančno vedeti, kaj in kako boš naredil in kakšen bo na koncu rezultat. Glede na povedano na soočenjih je jasno, da gospod Šarec takega načrta nima, zato dvomim, da bi se pod njegovim vodstvom zgodile spremembe, ki so za Slovenijo nujne,« je jasna Alenka Jeraj.
»V treh mandatih, ko sem bila poslanka, pa tudi zadnja štiri leta, ko nisem bila, sem bila veliko v občinah, kjer sem bila izvoljena. Redno sem se srečevala z župani, da so mi predstavili težave in smo jih nato skupaj reševali. Na območju, od koder prihajam, je veliko kulturnih, športnih in drugih društev, ki pripravljajo različne prireditve. Teh se redno udeležujem, saj cenim delo posameznikov, ki skrbijo za našo dediščino. Že preko 20 let sem predsednica Kulturnega in turističnega društva Fran Govekar na Igu in vem, kako pomembna je podpora izvajalcem kulturnih programov. Pripravljajo res kvalitetne prireditve,« pripoveduje.
Rešitev so pokrajine
Občin v Sloveniji je 212. Jih je preveč? »Nekatere so res zelo majhne, a ljudje so jih sprejeli za svoje in čutijo pripadnosti in ponos,« odgovarja Jerajeva. Najmanjša slovenska občina Odranci res meri samo sedem kvadratnih kilometrov. Jerajeva pravi, da je združitev občin sicer mogoča, vendar takega primera v Sloveniji še nismo imeli. Ocenjuje, da ga verjetno niti v prihodnje ne bo, čeprav nekatere manjše občine teže izvajajo vse zakonsko določene obveznosti. »Tisto, kar manjka, so pokrajine,« je odločna. Že v prvem mandatu Janševe vlade v letih 2004−2008 je SDS projekt pokrajin pripeljala skoraj do konca, in to tudi s sodelovanjem Socialnih demokratov (SD), ki so bili takrat v opoziciji. »Zataknilo se je pri ustanovitvi pokrajin, financiranju in prerazporeditvi zaposlenih,« razkriva, »česar SD ni želela podpreti.« Ker je pri večini teh zakonov potrebna dvotretjinska večina, zakonov samo koalicijske stranke niso mogle sprejeti. Danes je jasno, zakaj do tega ni prišlo. »Levim strankam je bolj v interesu centralizacija države, obvladovanje vsega z enega mesta, kar omogoča neracionalno trošenje denarja in manj učinkovit nadzor,« je prepričana sogovornica. V SDS so kljub spodleteli uvedbi še vedno mnenja, da potrebujemo pokrajine, za kar se bodo zavzemali tudi v prihodnje. In to ne le zaradi boljšega črpanja evropskih sredstev, pač pa tudi zaradi organizacije in učinkovitejšega servisa za ljudi.
Racionalnejše rešitve
Po mnenju Jerajeve se občine spopadajo s podobnimi problemi, kot se spopadajo državljani in državljanke – postopki pri pridobivanju dovoljenj so namreč zelo dolgotrajni in velikokrat povsem neživljenjski. Glede na to, da ima sogovornica veliko izkušenj, jo vprašamo, za katere rešitve v dobro občin bi se kot poslanka zavzela. »Je že lepo, da imamo lepo naravo in je ta zavarovana, a če to onemogoča graditev cest ali gospodarskih con, je to problem. Imamo različne primere; na območju, kjer bi občina imela obrtno cono − gre za degradirano območje, ki je primerno za tako dejavnost −, domuje ris, ki ga zadnjih 50 let ni nihče videl; drugje pa je treba zagotoviti ogromno število nadomestnih travnikov za metulja, če zgradimo obvoznico … To je videti kot pretiravanje in onemogočanje razvoja. Odpraviti bi bilo treba birokratske ovire,« meni Jerajeva. Velik problem se ji zdi tudi finančna podhranjenost, čeprav po njenem mnenju velika večina občin zelo skrbno razporeja sredstva. Država bi jih morala finančno bolj podpreti. Pri tem je prepričana, da so občine zelo pomembne, saj je prav na lokalnem nivoju razvoj največji. Občine se morajo hitro in ustrezno odzivati pri reševanju težav, vendar se pogosto zgodi, da država občinam nalaga nove in nove obveznosti, sredstev, ki so potrebna za izvajanje, pa ne zagotavlja. Lažje je tistim občinam, ki imajo gospodarstvo v dobri kondiciji in so uspešne pri pridobivanju evropskih sredstev, medtem ko je po oceni Jerajeve položaj manjših in slabo razvitih občin slabši. Po mnenju sogovornice bi morala država tudi občinam, ki so nevešče pridobivanja evropskih sredstev, pomagati, ne pa da se pogosto zgodi, da državni aparat razpise, ki jih pripravi EU, še bolj zakomplicira. »Rezultat takega kompliciranja je slabo črpanje evropskih sredstev,« ocenjuje Jerajeva.
Poenostavitev postopkov
Da bi bilo občinam lažje, imajo v Slovenski demokratski stranki (SDS) pripravljen program za področje samouprave, ki predvideva prenovo gradbene in prostorske zakonodaje. »Namesto številnih zakonov bo normativna ureditev strnjena v dveh predpisih, ki bosta določala umestitev v prostor in graditev objektov. Hkrati bo prek prehodnega obdobja dveh let urejen problem nedovoljenih in neskladnih gradenj z njihovo umestitvijo v prostor ter legalizacija oziroma dosledno odstranitvijo v primerih, ko legalizacija ne bo mogoča,« našteva sogovornica. Obljublja, da bi nova zakonska ureditev po njihovem predlogu lahko odpravila nepregleden sistem soglasodajalcev z večjo vlogo ministrstva, ki je pristojno in odgovorno za prostorsko politiko. Njihov cilj pa je predvsem pregleden sistem, zato bi bilo treba odpraviti nepregleden in preveč kompliciran sistem vrste objektov za gradnjo. Tudi hitrost ni vrlina državnega aparata, zato bi bilo odločitev o gradbenem dovoljenju treba sprejeti najkasneje v tridesetih dneh po vložitvi vloge ne glede na vrsto objekta. S spremenjenim pristopom k prostorskemu načrtovanju pa se bodo skrajšali postopki tako na lokalni, kot na državni ravni.
Foto: Polona Avanzo
