25. junija 1991 je slovenska skupščina sprejela Deklaracijo ob neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, akt, s katerim smo Slovenke in Slovenci končno zaživeli v samostojni in neodvisni državi.
»Izhajajoč iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe, iz načel mednarodnega prava, iz ustave dosedanje SFRJ in iz ustave Republike Slovenije so se prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu dne 23. decembra 1990 z absolutno večino odločili, da si za prihodnje življenje oblikujejo samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo, ki ne bo več združena v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo,« se glasi prvi odstavek na prvi strani Deklaracije ob neodvisnosti Slovenije. Danes v spomin na prelomne dogodke iz leta 1991 Slovenci in Slovenke praznujemo Dan državnosti.
In čeprav so naše težnje po lastni državi bile zelo jasno izražene v programu Zedinjena Slovenija že v času Avstro-Ogrske, je bilo treba čakati še nadaljnjih 150 let in prehoditi trnovo pot, da smo lahko postali gospodar na lastni zemlji. Čakali smo vse tja do leta 1987, ko je skupina izobražencev, med njimi tudi dr. Jože Pučnik, ponovno obudila idejo o lastni državi in izpostavila težnje po samostojni Sloveniji v 57. številki Nove revije. V tej prelomni številki revije je bil dosledno in celovito zastavljen program za slovensko demokratizacijo in suverenost. Semena za 57. številko Nove revije pa so se zasadila ob procesu proti četverici JBTZ, ko so jugoslovanski represivni organi naprej aretirali Janeza Janšo, nato Ivana Borštnerja in kasneje še Davida Tasiča, odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl pa se je izognil aretaciji. Zaradi aretacije in politično montiranega procesa proti četverici se je po Sloveniji sprožil val protestov, javnost pa je bila vznemirjena, saj je bila prepričana, da je vojaški vrh začel zapirati kritike JLA-ja in nasilno posegati v slovensko politično življenje, o čemer se je prej že dolgo govorilo. V tem času je bil ustanovljen tudi Odbor za varovanje pravic Janeza Janše, kasneje preimenovan v Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je organiziral tudi zborovanje na Roški, ki se ga je udeležilo prek 30.000 ljudi. Te prve množične demonstracije proti totalitarnemu režimu so sprožile plaz, ki ga ni bilo mogoče več ustaviti. Demokratični procesi so postajali realnost. In ideje iz 57. številka Nove revije so pognale močne korenine.
Maja 1989 je bila tako izoblikovana politična izjava slovenskih opozicijskih strank, ki so zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Aprila 1990 je na volitvah zmagal DEMOS, brez katerega osamosvojitve ne bi bilo. Prav DEMOS je namreč izpeljal plebiscit ter sprejel Deklaracijo ob neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Po tem, ko smo se 23. decembra 1990 na plebiscitu odločno izrekli za »samostojno in neodvisno državo«, je sledilo težko obdobje, ko je postajalo jasno, da bo treba odločitev slovenskega naroda po samostojni Sloveniji braniti tudi vojaško. S sprejemom ustavnih dopolnil o Teritorialni obrambi so bili postavljeni temelji suverenosti na področju obrambe. Janez Janša je v knjigi Premiki dogodke opisal tako: »Bitka s časom je postajala vse bolj dramatična, kolikor bolj se je bližal konec šestmesečnega pripravljalnega roka za razglasitev neodvisnosti in prevzem dejanske oblasti. Velika večina javnosti in tudi politikov se ni povsem zavedala, kaj vse lahko prinese 26. junij 1991.«
Komunistični režim se z osamosvojitvijo Slovenije ni sprijaznil, zato je JLA s silo poskušala zatreti samostojnost. Sledila je desetdnevna vojna, v kateri sta policija in Teritorialna obramba porazili JLA ter ubranili slovensko samostojnost. V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev ob množični podpori naroda poprijelo za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavilo peti tehnično najmočnejši vojski v Evropi. S svojim pogumom so dosegli nemogoče in spisali končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo.
Odločitev Slovenije, da zapusti Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, ni bila enostavna in je bila vsekakor posejana s strahom jutrišnjega dne. A zbrali smo pogum, ki ga je takrat občudoval ves svet, in uresničili naše tisočletne sanje.
Zato z današnjim praznovanjem Dneva državnosti in z razobešanjem slovenske zastave pred našimi domovi, obudimo spomin na enotnost in pogum slovenskega naroda.
Spoštovani Slovenke in Slovenci, spoštovani državljanke in državljani neodvisne in samostojne države Republike Slovenije, želimo vam ponosno praznovanje Dneva državnosti!
