Zaposlenosti proti brezposelnosti

Nedvomno je informacija o padanju brezposelnosti spodbudna novica, vendar ni dovolj, da bi dobili realno sliko o tem, kaj se dogaja na trgu dela. Če statistične podatke pogledamo bolj celovito in za daljše časovno obdobje, postane jasno, da je stanje brezposelnosti, še bolj pa stanje zaposlenosti, veliko slabše, kot je bilo pred krizo.   

Od krize je že dolgih osem let.

V manj kot štirih letih so nekatere države, ki jih je kriza prizadela ravno tako ali pa še bolj kot Slovenijo, zaključile program prestrukturiranja, izpeljale obsežne spremembe vseh svojih podsistemov, pokazale na povzročitelje krize, obsodile in za zapahe poslale goljufive bančnike ter vzpostavile stanje, ki je boljše kot pred krizo. Tudi na trgu dela.

Preostale države žal niso uspele. Med njimi je tudi Slovenija. Vrtimo se v krogu novih obrazov, ki naj bi prinesli odrešitev, pa vedno znova prinesejo le razočaranje. Nismo dokončali ne tranzicije, ne privatizacije. Na pol poti smo ostali še marsikje drugje. Vsi vprek kričijo: ”Ujemite tatu!” Tatovi pa mirno kradejo naprej. Imamo sprevrženo socialno državo, kjer je socialni dodatek lahko višji od pokojnine. Imamo DUTB, SDH in zagovornika enakosti, kup nekih institucij, ne pa tudi pravične in pravne države. Imamo seveda še veliko več. Imamo vse, kar sodobna država mora imeti, a izgleda, da od tega deluje le malo.

Prazne obljube in samovšečnost.

Aktualna koalicija, pri kateri se vse prejšnje lahko učijo, kako se izvaja kadrovski cunami, se proglaša za rešiteljico Slovenije, čeprav ne zmore pokazati nobenih resnih rezultatov. Koalicijski sporazum je spisek praznih obljub, ampak za to se nihče ne vznemirja. Poslanci vladajoče elite so v parlamentu očitno zato, da pritiskajo na gumbe in berejo z listkov, institucije pravne države pa očitno zato, da branijo priviligirance. Vlada je popolnoma odmaknjena od realnega življenja. Je lutka v primežu različnih lobijev, ki jo vlečejo na vse strani. Za krivega je spoznan vsakdo, ki si upa podvomiti v to, da nas v tem trenutku ne vodi najboljša, najbolj etična in najbolj poštena vlada na svetu.

Z medijsko podporo se lahko prikrije marsikaj, ne pa vsega. Še posebej je to težko, če obstajajo kakšni nepokorni mediji, ki objavijo tudi tisto, kar bi drugi radi pometli pod preprogo. Ljudje vendarle opazijo. Kljub temu na koncu podležejo prirejenim lestvicam popularnosti in novim obrazom. Dokler bo tako, ne bomo gospodarji lastne usode. Številke na trgu dela pa ne bodo odvisne od nas, ampak od tega, kako dobro ali slabo bo šlo našim sosedom.

Vsak pozitiven rezultat je pomemben.

Če ni velikih rezultatov, potem je dober vsak spodbuden podatek, ki nakazuje pozitivne trende. To velja tudi, če gre za rezultat dela prejšnjih vlad ali ugodnih mednarodnih okoliščin. Pravi državniki so sposobni priznati, da se Zemlja ni začela vrteti z njihovim prihodom. Birokrati pač mislijo drugače. Oblast, ki ji je mar za ljudi, je sem ter tja sposobna sprejeti tudi kakšen dober predlog opozicije. Tista, ki ji gre le za lastno promocijo, misli drugače.

Kaj kažejo številke?

Poglejmo torej, kakšno je dejansko stanje glede zaposlenosti in brezposelnosti. Tako bomo lažje presodili, ali je 97 tisoč brezposelnih res takšen uspeh, da ga kot izjemnega omenja celotna koalicija, s predsednikom vlade na čelu.

Tabela 1 : Zaposlene osebe

Vir: SURS, MJU in lastna obdelava

Primerjava posameznih kategorij pokaže, da se je zaposlenost danes, v primerjavi z letom 2008, zmanjšala v vseh kategorijah v realnem sektorju, razen pri samostojnih podjetnikih posameznikih. To seveda ni rezultat velikega preboja podjetništva v Sloveniji, ampak predvsem posledica subvencioniranja samozaposlitev in dejstva, da so delodajalci v veliko primerih takorekoč prisilili svoje zaposlene, da gredo “na svoje”. Tako smo dobili ekonomsko odvisne osebe, ki se po vseh merilih uvrščajo med prekarne zaposlitve in nimajo nič skupnega s podjetništvom. Če bi res šlo za razmah podjetništva, potem bi se prav gotovo povečalo število zaposlenih pri samostojnih podjetnikih, tako pa se je zgodilo ravno obratno.

Na drugi strani se je povečalo število zaposlenih v javnem sektorju.

Razlika je očitna. Po osmih letih “okrevanja” smo prišli do točke, ko imamo manj zaposlenih v realnem sektorju, v javnem sektorju pa jih je vse več. In ne gre za tako majhne razlike. To(!) je izziv, s katerim bi se morala ukvarjati vlada. Vprašati bi se morala, kateri so razlogi, da je do tega prišlo, zakaj je stanje po osmih letih še vedno tako katastrofalno, predvsem pa, kaj lahko naredimo, da se bo vsaj v naslednjih dveh, treh letih situacija spremenila na bolje. Več kot očitno je, da dosedanja politika ni obrodila sadov. Zato jo je treba spremeniti.

Dolgoročna rešitev zanesljivo ni v tem, da namenimo še nekaj dodatnih milijonov evrov za krepitev programa Aktivne politike zaposlovanja, ampak da gospodarstvu omogočimo okolje, v katerem bo zaposlovalo zaradi potreb po novih zaposlitvah, in ne zato, ker se jim zaradi sofinanciranja to izplača. V takem okolju se tudi ne bi vsako leto iz Slovenije odselilo več tisoč ljudi, predvsem mladih, ki tu ne vidijo več prihodnosti. Mogoče bi tudi nekaj tisoč tistih, ki se vsak dan vozijo na delo čez mejo, našlo zaposlitev doma.

Žal še nič ne kaže, da bi se neučinkovita politika spremenila. Višji davki za podjetja, ki jih je te dni predlagala vlada, koalicijski poslanci v Državnem zboru pa so to povišanje podprli, so z vidika zagotavljanja boljšega okolja za gospodarstvo popolnoma zgrešen ukrep. Najbrž pa bo v blagajno priteklo nekaj več denarja, ki ga bodo lahko namenili za sofinanciranje novih zaposlitev. In tako se v začaranem krogu vrtimo naprej.

Tabela 2: Brezposelne osebe

Vir: SURS, ZRSZ in lastna obdelava

Tudi razlika v brezposlenosti je očitna. Čeprav brezposelnost pada, je še zelo daleč od tiste pred krizo. Posebej zaskrbljujoče pri tem je, da se viša delež dolgotrajno brezposelnih. Ker so invalidi vodeni v ločeni evidenci, jih moramo prišteti k podatkom o “splošni” brezposelnosti, če želimo dobiti celovito sliko. Javnosti tudi ni širše znano, da se vsaka brezposelna oseba, ki se vključi v katerikoli program Aktivne politike zaposlovanja[1], npr. v javna dela, izobraževanje, usposabljanje, itn., izbriše iz evidence. Večina vključenih se namreč po zaključku programa vrne med brezposelne[2].  

Še zelo daleč smo od zaposlenosti pred krizo.

Statistika je eno, realnost pa nekaj povsem drugega. Je pa za vtis učinkovitosti vlade zelo pomembno, da so izbrane ”prave” številke in ”prava” obrazložitev.

Ko se bo naslednjič vladna ekipa skupaj s koalicijskimi poslanci postavljala pred državljani s podatkom o padanju brezposelnosti, je dobro imeti pred očmi še kaj drugega kot en sam podatek. Dokler bo zaposlenost v realnem sektorju za 68  tisoč(!) oseb nižja kot je bila pred osmimi leti in brezposelnost za 42 tisoč(!) oseb višja, je samohvala resnično popolnoma neupravičena.

* Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu Siol.net