Zakaj primerjava med EU in SFRJ ni ustrezna?

V slovenski javni govorici večkrat zasledimo primerjanje krize nekdanje Jugoslavije z aktualno krizo Evropske unije. Še posebej je bilo tovrstnih primerjanj veliko po izstopu Združenega kraljestva, ko so mnogi pričakovali t. i. domino efekt in razpad Unije; skratka, nekaj podobnega, kot je doživela bivša skupna država. Toda razmere niso primerljive. Brexit je sui generis, tipična angleška zgodba in se ne more ponoviti ne v Franciji, kar so pokazale zadnje predsedniške volitve, še manj pa v Nemčiji. Pa tudi v Sloveniji bi bil tak scenarij težko uresničljiv, čeprav ji mednarodne raziskave (npr. zadnji Eurostat) primerjalno gledano ne pripisujejo najtrdnejše proevropske drže.

Skratka teza, da je današnji Bruselj enak/podoben nekdanjemu Beogradu, je všečna le slovenskim evroskeptikom. Sam pa želim dragim bralkam in bralcem povedati, da primerjava ni korektna. Prvič zato, ker SFRJ ni bila ne prostor demokracije in svobode, ne tržnega gospodarstva, ne spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Niti enovita kulturna entiteta ni bila: že Cankar je ugotavljal, da smo kulturno bliže tirolskemu kakor srbskemu kmetu. Vsekakor pa je bila ta država nekaj, od česar smo bežali, jo želeli zapustiti. Ne le zaradi včasih nepremostljivih kulturnih razlik, ampak tudi zaradi materialnega izčrpavanja Slovenije. Pučnik je konec osemdesetih let opozarjal, da bo Jugoslavija popolnoma uničila gospodarsko podstat Slovenije; da bi kot taka postala lažji plen velikosrbskih nacionalistov. Slovenci pač niso videli perspektive v komunizmu in skupni državi, ki je z nekaj tisoč odstotno inflacijo uveljavljala absolutno premoč ideologije in politike nad gospodarstvom. Seveda, del slovenske scene je bil močno prežet z beograjsko: predvsem partijska, udbovska, vojaška in del gospodarske elite, se pravi t.i. stara nomenklatura. Toda večina javnosti pa ne: v njej je nastajala neka nova politična kultura, ki je zahtevala normalnost na vseh področjih človekovega bivanja.

V nasprotju z ranjko SFRJ predstavlja danes to – od Slovencev pričakovano normalnost – Evropska unija. V njenem okviru nam je omogočena svoboda, demokracija, vladavina prava, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, razvojna perspektiva. Toda ne glede na slabosti slovenskega prehoda v demokracijo, obstaja dejstvo, da kot nacija bivamo v tako ugodnem okolju, kot še nikoli nismo. Ne le, da kot nacija in državljani dejavno sodelujemo pri življenju te skupnosti, od njih vsako leto prejmemo blizu milijardo evrov, ki jih tako ali drugače porabimo za naložbe. Za primerjavo, samo zadnje leto obstoja Jugoslavije smo plačali za jugoslovansko armado 800 milijonov ameriških dolarjev. 

Zato me skrbi, ko s tako lahkotnostjo nekateri brišejo zgodovinski spomin in »pokopavajo« Evropsko unijo na enak način, kot je padla Jugoslavija, ki je bila, če uporabimo obrabljeno frazo, večja »ječa narodov« kot npr. ranjka Avstro-Ogrska, da o Evropski uniji sploh ne govorimo v tem kontekstu.

Evroskepticizem živi svoje življenje na skrajnih robovih. Tudi v Sloveniji si skrajna levica, ki obvladuje dobršen del medijskega prostora, deli politična stališča s skrajno desnico. Oboji bi pokopali Evropsko unijo in t. i. zahodno »dekadenco«. To so kritike, pogosto videne že v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Še več, danes v moč demokracije dvomijo celo tisti, ki so še pred četrt stoletja v njej prepoznavali zgodovinski triumf. Dejansko ni veliko razlike na primer med skrajno tezo iz dvajsetih let prejšnjega stoletja o »univerzalni nekompetentnosti« zahodne demokracije ter kritiko Francisa Fukuyame, da zahodne demokracije niso sposobne zagotoviti dovolj kvalitetnega javnega servisa državljanom, ki imajo vse večja pričakovanja. Postavlja se vprašanje, s čim pa nadomestiti demokracijo? Ali pa Evropsko unijo! Se pravi, če sta Unija in demokracija padli v krizo, to ne bi smelo pomeniti, da ju je treba ukiniti in zamenjati! Prepričan sem, da imata dovolj imunosti, da preživita izzive 21. stoletja. Posledice protidemokratičnih »revolucij« iz 20. stoletja pa so znane in kakšne reprize ne bi bile zaželjene.

»Pogrebovalci« Evropske unije kot so Putin, Le Pen, Wilders, Farage, Cipras, Iglesias in njihovi sledilci s skrajne leve in desne neomajno stojijo za ciljem razbitja zveze, ki je bila spočeta najprej kot mirovni projekt. Danes Unija ni le zveza kapitala in interesov, je tudi unija vrednot in kulture, globoko zasidrana v zavesti evropskih državljanov in narodov. Menim, da je prav, da ostanemo del te zgodbe tudi v prihodnje. Nobene druge povezave, v katerih bi lahko še bivali, niso tako perspektivne, ne v materialnem, ne v kulturnem smislu.

Kolumna je bila objavljena 9. maj 2017 v časniku Večer.

 
PREDLAGAJ POSLANSKO VPRAŠANJE
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti?

Preverite, vprašajte, predlagajte.