Vsi prvorazredni, vsi enakopravni

Pravijo, da se iz zgodovine lahko veliko naučimo. Morda. Ampak samo, če upoštevamo nauke, ki jih je izoblikovala preteklost in potrdila praksa.

Recimo tale misel: 'Edina stabilna država je tista, v kateri so vsi enaki pred zakonom.' Aristotel jo je zapisal v svoji Politiki že pradavnega leta 350 pred našim štetjem. Države z demokratično tradicijo so jo posvojile – pravzaprav temeljijo na njej. In tudi mi se verjetno vsi strinjamo z njo.

Pa vas vprašam: smo v Sloveniji vsi enaki pred zakonom? Če niste ravno Zoran Janković ali Marjan Kramar, boste rekli odločni 'NE'. In to upravičeno. Ni treba razlagati, zakaj. Nešteto je primerov, ki smo jim priča vsak dan, številne nepopravljene krivice in dvojna merila dan za dnem potrjujejo, da citirana misel o enakopravnosti kot temelju trdne države, za Slovenijo ne velja. Žal.

Pravo vprašanje je torej, zakaj se nič ne premakne v tej smeri? Zelo preprosto – pot do ideala enakosti pred zakonom vodi preko krčevitega upiranja tistih, ki uživajo sadove te neenakosti.

Društvo, ki na račun ostalih letno iz proračuna vleče milijone, ni zainteresirano za spremembe. Njeni člani so srečni, ker imajo vedno zastonj klobaso in golaž. Društveni funkcionarji pa se s svojim socialnim kapitalom zavzemajo za to, da bodo politiki, ki to omogočajo, obstali na svojih položajih.

Politiki, ki z odpiranjem proračunske malhe na račun zadolževanja prihodnjih generacij, ter prirejenimi razpisi kupujejo simpatije prej omenjenih društev, imajo v času svoje vladavine udoben socialni mir. Računi tako ali tako pridejo kasneje, sodišča pa se tudi ne bodo posebej trudila pri ugotavljanju njihove odgovornosti za zlorabe.

In sodniki, ki procesirajo neposlušne, 'ta pravim' pa brišejo dokazne materiale, ostajajo sodniki. Morda jim je od časa do časa malce neprijetno, ko njihove zgrešene sodbe v obliki kazni pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu plačujemo davkoplačevaci. Ampak – 'kaj nam pa morejo, saj imamo trajni mandat'.

V Sloveniji zaradi tesne zlizanosti posameznih struktur, ki ravnajo po prej opisanem vedenjskem vzorcu, Aristotelova teza o enakosti pred zakonom še ni zaživela. Od uveljavitve jo oddaljuje tudi narodov sediment kot posledica dolgotrajnega nedemokratičnega sistema pred osamosvojitvijo. Delitev na prvorazredne in drugorazredne državljane je postala skoraj sprejemljiva. Prvi si lahko privoščijo vse in Bog ne daj, da bi se jih kritiziralo, drugi pa naj se raje ukvarjajo s svojimi zadevami in molčijo.

Sprememba je postopna, začne pa se s spremembo v - glavah. Če smo vsi enaki pred zakonom, smo torej vsi prvorazredni. In če smo prvorazredni vsi, sem prvorazreden tudi sam. Torej lahko rečem, da mi nekaj ni všeč, če mi ni všeč. In da nekaj ni prav, če ni prav. Do pred nekaj leti je bilo nesprejemljivo kritizirati sodne odločitve. Do predlani je veljalo, da so bankirji vrhunski strokovnjaki, in da je bančna luknja zgolj posledica zunanjih dejavnikov. Do pred kratkim je veljalo, da novi obrazi v politiki prinašajo etiko in moralo. Zdaj to ne velja več. Na srečo. Torej se premika.

Enakopravnosti še ne bo jutri. Z vsako 'odprto glavo' več, z vsakim dodatnim prvorazrednikom, bo enakopravnost bližje. Bodo pa privilegirani na tej poti še precej robantili. Saj, kakor je rekel ameriški politični filozof Sowell: »Ko se ljudje navadijo na privilegiran položaj, se jim enakopravna obravnava zdi kot diskriminacija.« Nič ne de, se bodo že navadili.

Kolumna je bila prvotno objavljena v časopisu Naš časopis.
 

 
PREDLAGAJ POSLANSKO VPRAŠANJE
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti?

Preverite, vprašajte, predlagajte.