Verbalni delikt, ki ga je v komunistični Jugoslaviji uokvirjal 133. člen Kazenskega zakonika SFRJ, se vrača. Bodimo natančnejši, dejansko že vseskozi obstaja, čeprav smo zamenjali državo in diktaturo nadomestili z demokracijo, a je ta ostala površna in velikokrat le navidezna, demokratični primanjkljaj pa se s Šarčevo vlado in z njenimi potezami samo še povečuje.
Malo starejši se seveda spomnimo aktivnosti okrog 133. člena, ki so se dogajale v Jugoslaviji ob njenih izdihljajih. Šeks, Šešelj, Paraga, Čičak, Olujić, Milić, Demaqi, vse tja do aretacije Janeza Janše in procesa JBTZ. Takrat je vrelo, zavedali smo se, da nas policijska država Jugoslavija duši, in hoteli smo v nove zarje. Danes pa se poskusi vnovičnega uzakonjenja verbalnega delikta v medijski zakonodaji spremljajo precej brezbrižno, brez večjega zgražanja, kaj šele protesta. Medijsko enoumje je pri ljudeh odplaknilo še zadnji izdihljaj kritičnega mišljenja in v glavah naredilo velik prazen prostor za razuzdano potrošništvo in ceneno zabavljaško medijsko hrano.
Glavni problem zdajšnje oblasti torej niso korupcija, razbohotena javna uprava, propadanje zdravstva, katastrofalno stanje na področju demografije, kleptomanske elite, migracije, temveč – sovražni govor. Tega bo sedaj sankcioniral medijski zakon, ki v te namene predvideva inšpektorja, ki bo za mnenje, ali neki novinar ali medij širi sovražni govor, povprašal strokovna združenja medijev ali novinarjev, pri čemer je jasno, da bo to Društvo novinarjev Slovenije. Sedaj bo ta druščina lahko vsaki medijski kritiki, vsakemu mediju in novinarju oziroma piscu, ki nima njihovih degeneriranih genov, prilepila, da širi sovražni govor. Leve oblasti so si večino demokratičnih institucij že podredile, večina medijev je že nekaj časa v funkciji njihovih propagandnih trobil, sedaj morajo s sankcijami in pozivi k bojkotu oglaševanja utišali le še peščico do njih kritičnih medijev in novinarjev. Oživljanje represivnega duha Kazenskega zakonika SFRJ s slovitim členom sovražne propagande želi s sankcijami zatreti svobodo izražanja in kritiko oblasti.
Glede na to, da danes v parlamentu sedita dve tretjini intelektualno podhranjenih poslancev in moralnih invalidov, kar dokazujejo mnogotera glasovanja, je sprejetje škodljive medijske zakonodaje povsem mogoče.
Da ne bomo preveč kritični do kulturnega ministra, čigar imena in podobe se je res težko spomniti, saj se zdi, kot da živi v ilegali: ja, bili so še hujši poskusi. Na primer Majde Širce in njenega Zaresa. In ti poskusi so se za to stranko in te politike na srečo končali klavrno. Čas jih je izbrisal. Spomnimo se: leta 2010 je Majda Širca v predlogu osnutka medijskega zakona predlagala še hujše sankcioniranje tako imenovanega sovražnega govora. To so zapisali v 15. členu tega osnutka, kjer so najprej opredelili tako imenovani sovražni govor (»Prepovedano je z razširjanjem medijskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost, v primeru kršitve pa lahko inšpektor izdajatelju, ki krši določbe 15. člena …, prepove opravljanje dejavnosti.« Leve oblasti si torej že od nekdaj želijo pokoriti medije in novinarje.
Pri tem pa pozabljamo, da danes doživljamo cenzuro bolj kot kadar koli prej. Svetovni splet nam daje le videz medijske svobode, kajti na spletu, na družabnih omrežjih, se pod krinko boja proti sovražnemu govoru in lažnim novicam dogaja prefinjena cenzura. V Sloveniji so cenzorji kakopak iz krogov levičarske gverile na nekdanji Dolančevi Visoki šoli za politične vede. Ko se na spletu pojavijo nekatere besede ali besedne zveze, ki so na črni listi občutljivosti cenzorjev, pade blokada profila na družabnem omrežju. Tako nekaterih medijev kot mnogih posameznikov. In v večini primerov sploh ne gre za nestrpno in sovražno govorico, ki bi lahko vodila k nasilju ali vojni. Lahko je le nizkoten besednjak, ki pa je problem kulture in vprašanje dostojnosti posameznikov, ki se vključujejo v spletno vesolje, nikakor pa to ni problem, zaradi katerega bi morala država tako drastično posegati v pravice do svobode izražanja. Škoda takšnih posegov v javno besedo pa je nedvomno večja, kot pa je vznemirjenost kakšne eksotične skupnosti na Metelkovi.