Afera pranja iranskega denarja v državni NLB je gotovo ena največjih afer v samostojni Sloveniji pa ne le zaradi velikanske vsote – milijarde evrov, temveč predvsem zaradi posledic, ki so zaradi teh nezakonitih poslov nastale doma in po svetu.
Slovenska vladajoča politika in tudi dominantni mediji se te afere lotevajo zelo zadržano, skorajda sramežljivo, medtem ko v tujini narašča zanimanje za to dogajanje v slovenski državni banki. Prihodnji teden bo v Bruslju na odboru PANA, posebnem odboru evropskega parlamenta, ki preiskuje pranje denarja, davčne utaje in izogibanje davkom, kar nekaj ur namenjenih pranju denarja v NLB ali aferi, ki jo v medijih v novodobnem spletnem jeziku označujemo tudi kot #IranNLBgate. Sem edina evropska poslanka iz Slovenije, ki deluje v odboru PANA. Uvrstitev te točke na dnevni red je treba gledati najmanj z dveh ravni. Prvič, Sloveniji ne more biti v čast, da se pred evropsko javnostjo zagovarjamo zaradi kriminala, kar pranje denarja prav gotovo je. Ta velika slovenska pralnica denarja je delovala v letih 2009 in 2010, to je v času, ko so zoper Iran veljale stroge sankcije na treh ravneh, naravni OZN, Evropske unije in Mednarodne agencije za atomsko energijo. In drugič, uvrstitev na dnevni red tega odbora seveda kaže tudi na to, da je evropski parlament vendarle v skrbeh, kaj se je dogajalo in kaj se dogaja v Sloveniji in našem bančnem sistemu.
Sicer pa od zaslišanja na odboru PANA pričakujem veliko več, kot sem pričakovala – in na koncu tudi dobila – od odgovora na svoje poslansko vprašanje. Pred letošnjim poletjem sem namreč na Evropsko komisijo (EK) naslovila jasno in neposredno vprašanje, ali so seznanjeni z afero pranja denarja v NLB. Domnevala sem namreč, da če obstajajo dokazi, da je bila oprana milijarda evrov, je bila o tem poleg slovenskega državnega vrha obveščena tudi EK. No, iz odgovora ni mogoče jasno razbrati, ali so bili o teh poslih slovenskih bančnikov ob vedenju slovenske politike v času Pahorjeve vlade seznanjeni tudi vrhovi evropske politike in bančništva, saj je EK v odgovoru sporočila le to, da zadevo sedaj spremljajo in da bodo v z vezi s tem preučili informacije. Torkovo dogajanje na odboru PANA bo priložnost tudi za to, da se bo Evropska komisija lahko dodatno seznanila z dogajanjem v NLB v povezavi s pranjem denarja iranskega izvora. Naj omenim še to, da je bil Iran v času pranja denarja glavni sponzor mednarodnega terorizma.
Tudi zadnji premiki, recimo raje zastoji na področju prodaje NLB, pa kažejo na to, da se država le ne bi rada kar tako odpovedala temu bančnemu paradnemu konju (morebiti natančnejši izraz: molzni kravi), ki je že dolga leta z vsemi svojimi podružnicami vred, ki jih ima v tujini, plen politike in omrežja. Glede te afere pa je kljub poskusom blokad v slovenski javnosti vendarle že prišlo toliko informacij, da najbrž ni več kakšnega naivnega Slovenca, ki bi verjel, da je vse skupaj potekalo brez dobro zrežiranih zakulisnih iger in brez provizij. Vsa prizadevanja Vlade RS in njene finančne ministrice doma in v Bruslju, da bi preprečili prodajo NLB, je treba gledati tudi v tej luči. Popolnima jasno je, da je izgovarjanje na prenizko ceno oziroma neprimernost trenutka prodaje samo pesek v oči. Razlogi za to se skrivajo popolnoma drugje. Predvsem v informacijah, ki bi lahko prišle na dan pri pregledu preteklega poslovanja in bi bile uničujoče za marsikatero ime, ki danes v javnosti še uživa ugled.
To, da se je iz največje slovenske banke na račune izmišljenih oseb, kot so Miki Miška in drugi pravljični junaki, prelila milijarda evrov, pa bi moralo skrbeti prav vsakega državljana. Ne nazadnje – kljub drugačnim sporočilom javnosti – banka posluje slabo. Saj je sicer ne bi bilo treba vedno znova dokapitalizirati z davkoplačevalskim denarjem. Pa ne samo ena dokapitalizacija. Zato nam ne bi smelo biti vseeno!
Čaka nas torej zaslišanje v evropskem parlamentu. In kaj lahko pričakujemo? Anže Logar bo lahko kot predsednik parlamentarne preiskovalne komisije, ki se ukvarja z zlorabami v slovenskem bančnem sistemu, tudi evropski javnosti povedal, kaj je ta komisija ugotovila. Zanima me, kaj bo povedal Borut Mekina, novinar tednika, katerega lastnik posluje v davčnih oazah. Predvidevam namreč, da je on edini, kije sprejel povabilo politične skupine evropskem parlamentu. Upam, da bo lahko razkritega še kaj več, več dokazov, več dejstev.
Ne pozabimo, da denar pušča sledi, kamorkoli že gre. Če bi naši organi pregona sledili denarju, bi gotovo že marsikaj odkrili. Vendar je treba za to imeti tudi voljo. Voljo, da se ugotovi, kaj se je v Sloveniji in njeni največji banki dogajalo, pa je s sklicem te se je pokazal evropski parlament. Vendar nas razplet te kriminalne zgodbe čaka doma. In samo upamo lahko, da primer ne bo pometen pod preprogo ali pa da ne bo zastaral, kar se pogosto dogaja, kadar so vpletene »prave« osebe.
Kolumna je bila prvotno objavljena v Tedniku Demokracija 23. novembra 2017.