Subvencije za delodajalce ne bodo rešile problema zaposljivosti

Vlada nas že nekaj časa prepričuje, da je uspešna pri zmanjševanju brezposelnosti. Trenutne statistike kažejo, da je število brezposelnih oseb padlo pod sto tisoč. To naj bi bil velik dosežek Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve, invalide in enake možnosti ter, seveda, ministrice Kopač Mrakove zaradi uspešno izvedenih programov Aktivne politike zaposlovanja.

Če pogledamo omenjene programe, ki jih objavlja Zavod RS za zaposlovanje, je več kot jasno, da jih večina omogoča le zaposlovanje za določen čas, in da so to programi, ki omogočajo umetno zniževanje statistike števila brezposelnih oseb.

Aktivna politika zaposlovanja vključuje več projektov, preko katerih delodajalec lahko pridobi subvencijo, če zaposli mlade pod 30 let, starejše nad 55 let ali tiste med 30 in 49 let. Delodajalec tako kandidira na razpisu javnih del in pridobi subvencije za zaposlovanje brezposelnih oseb iz določenih delov Slovenije. V programe Aktivne politike zaposlovanja je vključeno tudi usposabljanje na delovnem mestu, ki traja dva ali tri mesece.

Nobeden od naštetih programov ne omogoča zaposlitve za nedoločen čas. Prav tako se ne zagotavlja podaljšanja zaposlitve po končanem programu. Delodajalec mora za pridobitev subvencije zaposliti osebo za dobo najmanj dvanajst mesecev. Pri starejših nad 55 let pa je doba za zaposlitev največ dve leti. Po končanem roku, ki je predpisan v posameznem programu, ostane oseba brez zaposlitve. Delodajalec pa lahko kandidira za novo subvencijo z zaposlitvijo druge osebe. Ob vsem tem se zdi, da postaja zaposlovanje odvisno od subvencij.

Kdor je že kdaj kot delodajalec ali kot brezposelna oseba sodeloval ali želel sodelovati v teh ali podobnih razpisih, ve, da se v razpisnih pogojih skriva kar nekaj pasti.

Denimo, delodajalec lahko zaposli le osebo, ki je prijavljena v evidenci brezposelnih oseb vsaj šest ali dvanajst mesecev, odvisno od razpisnega pogoja. Delodajalec tudi ne sme zaposliti osebe, ki se je pri njem v zadnjih dvanajstih mesecih že usposabljala na delovnem mestu ali je bila pri njem v tem obdobju že vključena v program javnih del ali delovnega preizkusa. Če se je oseba preko usposabljanja na delovnem mestu izučila za dobrega delavca, ga delodajalec ne sme več zaposliti preko drugega programa Aktivne politike zaposlovanja, ampak mora zaposliti novo osebo in jo uvesti v delo. Veliko lažje bi bilo, če bi lahko podaljšal zaposlitev osebi, ki je v podjetju opravila trimesečno usposabljanje.

Več takšnih programov, več vključenih brezposelnih za določen čas, za dva, tri ali dvanajst mesecev, posledično prinese »lepšo statistiko« števila brezposelnih oseb, s katerim se hvali sedanja Vlada RS. V resnici pa se v ozadju nadaljuje boj za preživetje 14,7 odstotkov populacije, ki živijo pod pragom revščine, in vseh tistih, več kot 80 odstotkov delovno neaktivnih dvostarševskih družin z otroki.

Oseba, ki je bila zaposlena preko zaposlitvenega programa, ostane po končanem programu brez zaposlitve. V nov program aktivne politike ne more vsaj naslednjih šest mesecev. In tako se začne vse znova. Iskanje nove zaposlitve, pisanje prošenj, delovna neaktivnost, psihološki pritiski, socialno ekonomska ogroženost …

Posebno področje so tudi programi usposabljanja na delovnem mestu, ki trajajo 2 ali 3 mesece. Udeležencem v tem programu, brezposelnim osebam, prijavljenim na zavod za zaposlovanje več mesecev, država izplača dodatek za aktivnost in prevoz. Dodatek za aktivnost lahko znaša 3 evre ali 1,5 evrov na uro, če so prejemniki denarnega nadomestila. Povprečno dobi brezposelna oseba mesečno okoli 480 evrov dodatka za aktivnost. Po končanem usposabljanju pa ni zagotovila za nadaljnjo zaposlitev. Je pa dvomesečna vključitev v takšno usposabljanje zapisana kot zaposlitev in prejeti dodatek za aktivnost (3EUR/uro) se smatra kot osebni dohodek. Če je ta oseba upravičenka do socialne pomoči, ji ob in po usposabljanju na delovnem mestu socialna pomoč ne bo več pripadala.

O tem so pisali tudi v časopisu Reporter. Gre za primer mlade iskalke zaposlitve, ki je bila zaradi finančno socialnega statusa primorana prejemati denarno socialno pomoč 230 evrov na mesec ter plačilo osnovnega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja 42 evrov mesečno. Po vključitvi v program usposabljanja na delovnem mestu pa je ostala brez socialne pomoči. Pa ne le to. Osebe ostanejo brez socialne pomoč in po treh mesecih tudi brez zaposlitve.

V omenjenem primeru tako statistika pokaže dva »pozitivna trenda«: zmanjšanje števila brezposelnih in na drugi strani zmanjšanje števila prejemnikov socialne pomoči.

Dr. Cerar nenehno poudarja, da je sedanja vlada dosegla gospodarsko rast in da se slovensko gospodarstvo krepi. Sprašujem se, zakaj so potem potrebne vse te subvencije? Na mestu bi bilo vprašanje, seveda za predsednika vlade in ministrico za delo, kakšen trend zaposlovanja se kaže brez subvencij oziroma mimo programov Aktivne politike zaposlovanja. Zanimivo pa bi bilo videti tudi primerjalno statistiko zaposlovanja v javnem sektorju in gospodarstvu, tako na račun subvencij, kot brez njih.

Vedno več subvencij za delodajalce ne bo rešilo problema zaposljivosti. Vlada naj se raje resno loti problema prevelike obremenitve plač zaposlenih in ustvarjanja bolj spodbudnega okolja za razvoj domačega gospodarstva.

Kolumna je bila prvotno objavljena tukaj.