Upokojenci in člani Zdus spet tarče manipulacij Kučanovih predvolilnih spletk
Ko družba ne sliši mladih, mnogih delavcev in upokojencev pod pragom revščine, napoči čas, ko se iščeta mesija in družbeni preobrat. Velikokrat v zgodovini se je slednji zgodil, a pogosto povzročil zlo namesto blaginje. In vedno znova se je znala uveljaviti skupina obvladovalcev, ki so uspešno manipulirali to, kar je od ideje ostalo, in večino, ki je temu slepo sledila.
Zdi se, da spet prihajamo tako v preostali Evropi kakor tudi pri nas do ključnega trenutka, ko se socialne in politične spremembe morajo zgoditi. Politična večpolnost se zdi nuja v trenutku ko svet, ki smo ga že pred desetletji poimenovali »tretji«, vidi možnost asimilacije Evrope. Kdo se naj zgane, da »staro Evropo« ne potegne veter kaosa v smer, ki je diametralno nasprotna tisti, ki vodi v blaginjo. Tukaj smo Slovenci neločljivo pripeti in se nas, sicer neodločevalcev, vse to še kako prekleto tiče.
Kam bo ponesla družbeno nemirna struja slovenski živelj v prihajajočih mesecih in letih? Nismo se vedno znali dovolj odločno postaviti za svoje, niti se nam večinsko ni zdelo vredno razmisliti, kaj bi bilo za nas dolgoročno dobro in prav. Bolj je bila aktualna kratkoročnost; kak analitik bi to pravilneje poimenoval kratkovidnost! Oblast na slovenskem pravzaprav dejansko ni povsem prešla v roke demokratični prenovi. Le zdelo se je, da je potuhnjeno zadovoljivo sestopljena samozvana avantgarda morda vendarle obvladljiva in v časovnem procesu transformirana do te mere, da ne bo cokla družbenemu in občečloveškemu razvoju.
Kakšna zmota. Nekdo, ki pride na oblast s prevaro, revolucijo in krvjo na rokah, nikdar ne bo samovoljno sestopil z oblasti na način, kot ga demokratični svet pozna. Kako se bo torej Slovenec tokrat odločil? Kako se počasi a vendarle historično pomembno tokrat delijo karte? In kje se skriva še nepoklicani adut?
Večpolnost oziroma politični pluralizem na Slovenskem je tokrat povsem irelevanten. Aduta bo oklicala le ena ali druga politična opcija, ki sliši na levo ali desnopolnost. Tretje izbire kot kaže ni. Kdo od obeh struj bo torej znal prepričati večino populacije in za dalj časa zakoreniniti družbeni sistem? Ključni trenutki so torej pred nami, zato je skrb pravšnja. Strahotno bo izgledal davek nevednosti in zaslepljenosti partijsko-tranzicijskih kontinuizmov in strahovito dolgo bo trajalo novo prebujenje Slovencev, v kolikor demokracija pade na skorajšnji preizkušnji.
Kdo bodo volilni prvokategorniški manipuliranci?
Bitka za nežen slovenski volilni glasek se je pričela že zgodaj. Zgodaj je Kučanova starokategorniška ekipa ugotovila, da je treba najprej pobrati vse, kar je neopredeljenega in lažje manipulativnega med slovenskim življem. Očitno motečo Erjavčevo ekipo je treba odrezati od nosilne baze, se pravi upokojenstva, ki sliši na ime Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus). Taista, ki je na zadnjih volitvah omogočila Erjavčev eleganten volilni prehod čez parlamentarni prag. In našli so ga v novem predsedniku Zdus, v sozvočju dela Cerarjeve vlade in v parcializaciji dviga upokojenskega »kvazi minimumusa« za polno delovno dobo. Da so odrezali tiste, ki so v delovnem razmerju na minimalcu in s tem pod pragom revščine ter deset tisoče upokojencev, ki životarijo daleč pod tistimi magično-famoznimi 500 evri, pa vladajoče tranzicijske levice s sateliti, seveda, ne moti. Niti jih ne motijo privilegirane pokojnine in njihovi prejemniki. Ne moti in ne briga jih mladi rod, ki ne ve ne kam ne kod s svojo bodočnostjo in izobrazbo. Solo projekt »regres za vse upokojence« že nekaj časa deficitarnega Erjavca pa predstavlja nemi klic potapljajočega obupanca, ki ga je sicer lastna ekipa žejnega prepeljala preko vode. Tako je to, gumb od gat včasih odpade sam od sebe, včasih pa je treba tudi nekaj pomoči.
Aktualna sprevržena partijska strategija se kaže povsem prozorno v dveh primerih:
- treba si je pridobiti pomemben aktivni upokojenski del, namreč tistega, ki je organiziran in zato tudi predvidljiv kot del zveste volilne baze že vse od osamosvojitve,
- ustrezno dozo upanja pa je treba ponuditi tudi preostalemu delu upokojenskega volilnega telesa.
Prvi primer smo opisali, saj gre za servilnost Zdus-a. V drugem primeru pa so ustrezno nišo našli v delnem (prilagojenem za prihajajoče državnozborske volitve) prestrukturiranju pokojninskega sistema oz. vzpostavitvi demografskega sklada. Sistem ne rešuje problematike vzdržnosti pokojninskega sistema, a je za tranzicijsko levico pravšnja predvolilna zgodba, saj so naši volivci do sedaj že velikokrat kupili mačka v žaklju. Demografski sklad bo z lahkoto črpala levica kot do sedaj KAD in še marsikaj razen, če bodo volivci pravočasno spregledali manipulativno prevaro, saj sklad tudi slučajno ne bo dosegel niti 10 odstotkov potreb, ki bi zadostovale za izplačilo vseh pokojnin brez proračunske injekcije.
Kako bi naj reforma na podlagi Bele knjige upokojevanja vplivala na pozitivno sinergijo med mladimi in upokojensko populacijo se ne da argumentirano povzeti, saj predpostavke sploh ne temeljijo na izdelavi študij. V glavnem gre za zelo šibka strokovna ugibanja, ki dajejo celotni reformi videz populističnega dokumenta nekredibilne vlade in njenega pristojnega resorja.
In za zaključek: včasih se je reklo za koga, ki ni bil produktiven, da se dela, da dela. Tukaj bi sam uporabil povsem enako vrednostno oceno prispevka aktualne vlade za področje, ki ga članek obdeluje.
A vse dobro, drage seniorke in seniorji vam želim v letu 2017. A najprej in najbolj, seveda, zdravja.