Sporočilo dvojih srednjeevropskih volitev

Peter OʼToole je potem ko je prebral Murphyjev zakonik, na kratko odsekal: »Murphy je bil optimist!«

Nič tako globoko in dolgoročno usodno ne spreminja politične podobe evropskih držav kot vprašanje varnosti, migrantov in radikalne islamizacije Evrope. Ob tem se vse bolj jasno kažejo skupne zgodovinske korenine in skupne vrednote posameznih držav, ki se kljub zelo različnim zdajšnjim okoliščinam v posamezni državi odražajo v zelo podobnih političnih učinkih na parlamentarnih volitvah. Slovenija po svoji zgodovini in temeljnih vrednotah nedvomno sodi v skupino srednjeevropskih držav naslednic nekdanje Avstro-Ogrske. Teh temeljnih vrednot niti več desetletna povezava z Balkanom in socialistični totalitarizem nista mogla izbrisati. Zato je dogajanje na tem prostoru zelo jasen nauk za Slovenijo.

Slovenija je po vrednotah srednjeevropska naslednica

Na prostoru nekdanje Avstro-Ogrske so svoja parlamenta in s tem vladi prejšnji mesec volili v Avstriji in na Češkem. V obeh državah se je izkazalo, daje znotraj volilnega telesa prišlo do silovitega pomika v desno. V Avstriji je tako zmagala desna Avstrijska ljudska stranka (OVP) z 31,5 odstotka glasov, toda to v pravo luč postavi šele hkratni izid desnih svobodnjakov (FPO) z dobrih 26 odstotki glasov. Obe stranki sta od zadnjih volitev napredovali vsaka za približno sedem odstotkov. Uspeh Sebastiana Kurza, predsednika Avstrijske ljudske stranke, je bil še toliko večji, saj je v samo nekaj mesecih stranko dobesedno obudil od mrtvih in jo popeljal k zmagoslavju. Levičarski mediji (in marsikdo, ki jim je nasedel) so to razglasili za posledico njegove mladosti. To je seveda popoln nesmisel, ki se zlahka dokaže: če bi Kurz nadaljeval s prejšnjo linijo Merklove in zagovarjal politiko odprtih mej, sodelovanje EU s Turčijo ter dopuščal nadaljnji uvoz migrantov kot »ubogih beguncev« in s tem islamizacijo Avstrije, bi na volitvah pogorel. Toda njegovi nastopi so imeli eno samo rdečo nit: nasprotovanje uvozu migrantov, nasprotovanje radikalni islamizaciji družbe in krepitev varnosti. S tem je dejansko vrnil stranko k vrednotnim izhodiščem Evropske ljudske stranke iz časov velikega Helmuta Kohla. Desni svobodnjaki so ob enakih izhodiščih še nekoliko bolj poudarjali nasprotovanje islamu v celoti. Seveda so vse stranke v volilni kampanji odpirale različne teme, toda rdeča nit obeh zmagovalk so bili nasprotovanje migrantom in zahteve za drastično zaostritev politike priseljevanja, nasprotovanje (radikalni) islamizaciji ter brezpogojno spoštovanje temeljnih vrednot z domoljubjem in varnostjo na prvem mestu.

Avstrija je v preteklosti uvozila toliko migrantov, da sedaj predstavljajo nezanemarljiv odstotek od skupnega števila prebivalcev. Da bi ugotovili splošne zakonitosti tega dela Evrope, je zato nujna še primerjava z državo, v kateri je migrantov malo. Na Češkem jih praktično ni. Toda volitve na Češkem so pokazale povsem enake zakonitosti kot v Avstriji. S silovito protimigrantsko in protiislamistično retoriko je slavila popolno zmago stranka ANO nekdanjega finančnega ministra Babiša z več kot 30 odstotki glasov. Zmagoslavje desnice postavi v pravo luč uspeh zelo desne SPD Okamure z okoli 11 odstotki (v samo letu dni, odkar je prodajal pokovko v Tokiu!), poleg teh dveh pa sta glasove na desni dobili še dve stranki (ODS11 odstotkov in KRČ 6 odstotkov). Vse te stranke so poudarjale varnost in nasprotovanje migrantom ter vsiljenim kvotam iz Bruslja kot osrednji predvolilni temi, razlika je bila samo v ostrini retorike.

Dosledno spoštovanje skupnih zakonitosti kot pot do zmage desnice na volitvah

Vsakomur bi moralo dati misliti, da v dveh po številu migrantov in novejši zgodovini tako različnih državah seštevek zmagovitih strank na desni na koncu pokaže popolnoma isto: okoli 58 odstotkov. V naključja naj verjame, kdor hoče končati na smetišču zgodovine. Uničujoče zgrešena politika odprtih meja in multikulturnosti, ki so jih vrsto let vsiljevale levičarske stranke, desne pa pod pritiskom medijev in želje »ugajati večini« vse bolj nasedale, je doživela trenutek streznitve z valom ilegalnih migrantov, kar so ljudje končno večinsko prepoznali kot islamistično invazijo na Evropo in s tem kot trajen vir nevarnosti. Ta nevarnost je zaradi radikalizacije islama, ki poteka pod Erdoganom in se pospešuje z denarjem več arabskih ter bližnjevzhodnih držav, še toliko večja in očitnejša. Proces preoblikovanja političnega prostora Evrope, ki gaje povzročil politični naboj ob šoku spoznanja grozeče nevarnosti radikalne islamizacije ter z njo povezanega terorizma, se je šele začel. Mnogi si iskreno želijo, da bi se ta proces končal z zmanjšanjem migrantskega toka, še posebej funkcionarji v  Bruslju, ki bi najraje rekli, naj pozabimo na vse skupaj, problem je rešen in gremo naprej. Toda take (skrajno naivne) želje so eno, realnost volilnega telesa pa drugo. Kdor noče prepoznati tektonskih sprememb v volilnem telesu, seje sam obsodil na poraz.

Volilno telo celotne Evrope, nekdanje Avstro-Ogrske in Višegrada pa še posebej, seje začelo zavedati usodnosti trenutka: da gre dejansko za ohranitev moderne evropske civilizacije, utemeljene na doslednem spoštovanju človekovih pravic in osebne integritete, s katero je šeriat (islamsko pravo) povsem nezdružljiv.

Politična korektnost je samo cenzura

Politična korektnost je zavajajoč izraz za levičarsko cenzuro, s katero hočejo glavni krivci za razkroj moderne evropske, na krščanskem izročilu utemeljene civilizacije prikriti resnico. V vseh državah, kjer so na oblasti bodisi glavni krivci za zgrešeno politiko multi-kulti odprtih meja, kije omogočila invazijo islamskega terorizma, ali pa so s to politiko zavozili domačo varnost (v Veliki Britaniji imajo letos že več kot 400 napadov s kislino, ki jih pred prihodom islamistov sploh niso poznali), hočejo sedaj uveljavljati »politično korektnost«. V Nemčiji in Franciji so šli z zakonom nad svobodo interneta, celo ko gre za objavljanje dokumentarnih posnetkov o nasilju islamistov. V Bruslju so izdali poseben priročnik o politični korektnosti, po katerem bi lahko poročali samo, da »je nekdo povzročil avtomobilsko nesrečo z večkratnim smrtnim izidom«, nikakor pa ne bi smeli več povedati, daje islamist med kričanjem »Alah je velik« namenoma povozil petdeset nedolžnih ljudi na božičnem sejmu ... Toda resnica je že prišla do ljudi.

Migranti in varnost kot osrednja politična tema

Osnovna delitev političnega prostora danes v srednjeevropskem političnem prostoru ni več samo klasično levo-desno, ampak je najprej delitev na zagovornike migracij in islamizacije ter na tiste, ki temu nasprotujemo. Kako prevladujoč je politični naboj te delitve, pokaže dejstvo, daje na Češkem zmagal z antimigrantsko in antiislamistično retoriko nekdo, ki so mu poleg korupcije očitali celo delo za komunistično tajno policijo, kar še pred samo nekaj leti na Češkem preprosto ne bi bilo mogoče. Zgodovinsko po vrednotah povsem desni volivci slepo sledijo tudi (prikritemu) levičarju, če ta le dovolj odločno poudarja nasprotovanje migrantom in Bruslju. V EU velja tudi obratno. Politični naboj teme migranti in varnost zaradi povsem zgrešene bruseljske politike krepi tudi nezaupanje v Evropsko unijo in njene funkcionarje. Kdor tega noče videti, plača visoko ceno celo na levem delu političnega prostora. V Bruslju izjemno vpliven Shultz je po vrnitvi domov povzročil pravi polom svoje stranke s svojimi, v Bruslju tako hvaljenimi nastopi in z retoriko, da so »begunci zlata naložba« za evropsko kulturo. Večina ljudi si sicer ne želi popolnega razpada Evropske unije, nasprotujejo pa njeni centralizaciji in vsiljevanju bruseljskih odločitev.

Brez politične korektnosti lahko zapišemo vso resnico: velike, nenadzorovane migracije so v zgodovini vedno prinesle konec civilizacij. Z uvažanjem in podpiranjem radikalnega islama levičarji kot peta kolona ogrožajo ne samo obstoj Evropske unije in nacionalnih držav, ampak celo obstoj moderne, na človekovih pravicah in spoštovanju osebne integritete človeka utemeljene civilizacije. Ne gre za spopad civilizacij, ampak za spopad civilizacije in barbarstva. Radikalna islamizacija Evrope se ni začela kot stranski učinek nekakšne množice »ubogih beguncev«. Gre za leta priprav na milijarde dolarjev vreden projekt organizirane invazije radikalnega islama, ki ga ne poganjajo (več) vojne, ampak arabski in Sorosov kapital. Ker migrantski tok poganjajo politični interesi in denarje naivno misliti, da se bo brez odločne akcije ustavil ali celo obrnil nazaj. Predvsem pa je mreža radikalnega islama že v Evropi, tudi v Sloveniji; poleg tega se zaradi Erdoganove, iranske in arabske politike skoraj celoten islam vse bolj radikalizira. Zaradi padca ISIS bo pritok ljudi iz tega prostora samo še bolj nevaren in varnost ljudi še bolj ogrožena. Zato j e tema migranti in varnost osrednja politična tema in bo to ostala še zelo zelo dolgo časa. In še to. V Sloveniji bo na naslednjih volitvah zmagal tisti, ki bo v očeh volivcev uspešno zapolnil ves politični prostor, ki ga v Avstriji zasedata Avstrijska ljudska stranka in Avstrijska svobodnjaška stranka skupaj!

Kolumna je bila prvotno objavljena v Tedniku Demokracija 9. novembra 2017.

 
PREDLAGAJ POSLANSKO VPRAŠANJE
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti?

Preverite, vprašajte, predlagajte.