Spominjamo se slovesa dr. Jožeta Pučnika

Pred štirinajstimi leti bi morala Slovenija obstati in se pokloniti velikemu Slovencu, ne pa, da se je to takrat skoraj prezrlo. Vsi, ki nam ni vseeno za slovenski narod in prihodnost v Republiki Sloveniji, se zavedamo, da nas je takrat zapustil človek, ki si je močno prizadeval za boljši jutri slovenskega naroda.

Dr. Jože Pučnik je bil človek z veliko začetnico. Kljub vsem preizkušnjam, ki jih je doživel s strani jugoslovanske in komunistične oblasti, se je v Slovenijo vrnil z  enim samim namenom –  zaradi borbe, da bi Slovenke in Slovenci začeli živeti življenje, ki si ga zaslužijo. Dr. Jože Pučnik se je v prvi vrsti zavzemal za »majhnega« človeka, za njegov boljši jutri. Seveda z ustanovitvijo DEMOSA ni želel, da se stare politične elite v novi državi vtihotapijo v vsako poro naše družbe, ampak, da se ljudje, ki so delovali proti dobrobiti »majhnega« človeka izločijo iz našega življenja, saj lahko le tako postanemo uspešen narod. Dr. Jože Pučnik je bil nedvomno velik človek, k snovanju boljšega jutri za Republiko Slovenijo je bil pripravljen prisluhniti vsakomur, prav tako je bil vesel pomoči vsakega. Velikokrat je v tej želji pozabil tudi, da nekateri želijo s svojim udejstvovanjem škoditi njegovim nazorom in so se v to snovanje boljšega jutri vključili z željo po lastnih koristih.

Zaradi tega je bil v najožjih krogih velikokrat kritiziran, a je vsakomur povedal, da kljub vsemu moramo stremeti k boljšemu jutri za Slovenke in Slovence ter da lahko vsak prispeva kaj dobrega za prebivalce tega bisera pod Alpami. Dr. Jože Pučnik se je boril za majhnega človeka in njegovo dostojno življenje. Takšna politična, etična in moralna načela bi tudi danes morali imeti vsi sindikalni zaupniki v boju za pravice majhnega človeka. Poprej navedena načela so v upanju po lastnih interesih pri teh ljudeh premnogokrat pozabljena in neupoštevana. Dejansko se danes v borbi za pravice delavskega ljudstva dogaja ravno tisto, proti čemur se je dr. Jože Pučnik v svojem udejstvovanju v slovenski politiki in snovanju lastne države tudi boril.

Danes, po štirinajstih letih od žalostnega dne za sleherne zavedne Slovenke in slehernega zavednega Slovenca se ponovno dogaja, da so v ospredju sindikalnega boja koristi posameznikov ter političnih in kapitalističnih nomenklatur, spoštovanje delavskih pravic ter pravic majhnega človeka pa je postavljeno v »drugi plan«. V državi mora biti človek ponosen na svoje delo, ki ga opravlja, za to mora biti pošteno in ustrezno plačan. Z vsem naštetim bo z veseljem in odgovornostjo ustvarjal in gradil pošteno ter prijazno domovino. Tako bo pokazal spoštovanje in poklon vsem državnikom in nosilcem javnih funkcij, ki so se borili za pošteno in pravično Republiko Slovenijo ter so želeli odstraniti dejavnike, ki so uničevali majhnega človeka. To si le-ti skupaj z dr. Jožetom Pučnikom tudi zaslužijo, saj moramo na teh temeljih graditi svoja prizadevanja, da bodo ljudje v Sloveniji končno zaživeli življenje, ki si ga zaslužijo, ki so ga ustvarjali in ga še ustvarjajo skozi čas.