Splošna deklaracija človekovih pravic je Vladi RS neznanka

10. decembra, ko je bila pred 68 leti sprejeta s strani generalne skupščine Združenih narodov  Splošna deklaracija človekovih pravic, v kateri so zapisane temeljne človekove pravice, lahko zapišem, da v Republiki Sloveniji spoštovanje temeljnih človekovih pravic ni za vse enako. Ampak selektivno. S tem bi se prav gotovo strinjal njen poglavitni avtor John Peters Humphrey iz Kanade, prav tako pa tudi ostali snovalci le-te, kot denimo Eleanor Roosevelt iz ZDA in René Cassin iz Francije.

Človekove pravice so prirojene in pripadajo vsakomur, ne glede na narodnost, kraj bivanja, spol, nacionalno ali etnično pripadnost, barvo kože, vero, jezik, ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vsi imamo enake človekove pravice, brez diskriminacije. Te pravice so med seboj povezane, medsebojno odvisne in nedeljive. Načelo univerzalnosti, ki ga je prvič poudarila prav Splošna deklaracija o človekovih pravicah leta 1948, je temelj mednarodnega prava človekovih pravic.

Najpomembnejša mednarodna organizacija, ki se ukvarja s temeljnimi pravicami in svoboščinami posameznikov je Organizacija združenih narodov. Varstvo temeljnih pravic in svoboščin posameznikov je temelj pravičnega in učinkovitega gospodarskega in družbenega razvoja. V Republiki Sloveniji ni ne pravičnega in ne učinkovitega gospodarskega ter družbenega razvoja. Tajkuni so in še nezakonito »lastninijo« tujo lastnino na račun državljank in državljanov, delavci delajo za minimalno plačo in živijo na pragu revščine, sindikati se borijo za pravice svojih članov le še v javnem sektorju in to bolj ali manj uspešno, mladi so zaposleni v prekarnih oblikah zaposlitve brez ustrezne delovnopravne in socialne varnosti, delodajalci izkoriščajo študente kot poceni delovno silo, upokojenci s pokojninami, za katere so trdo »garali« ves čas njihove delovne aktivnosti komaj shajajo iz meseca v mesec, centri za socialno delo ugrabljajo otroke in jih na silo iztrgajo iz ljubečega okolja, zločinci prejšnjega režima za hudodelstva sploh niso bili obsojeni, še huje, še vedno iz ozadja krojijo usodo slovenskemu narodu, sodišča kot temeljni aparat, ki bi naj služil pravici in resnici, le-te ne pozna in sodi s pomočjo tistih, ki so zagrešili v prejšnjem družbenem sistemu hude kršitve človekovih pravic. 

Absurdno in ironično pa je, da Miro Cerar, predsednik Vlade RS, kot ustavni pravnik le-te krši in to grobo. Temeljne pravice in svoboščine so opredeljene v Ustavi RS,  od 14. do 65. člena.  Potrebno je poudariti, da dostojanstvo slehernega človeka zahteva, da so vse kršitve obravnavane enako, ne glede na svetovnonazorsko stran, kateri posameznik pripada. Takšni vladavini prava državni organi ne znajo zadostiti, zato z vsakim dnem zaupanje v delovanje takšnega sistema počasi a vztrajno usiha. Očitno tega vlada Mira Cerarja ne razume ali noče razumeti dobro.  Tudi varuhinja človekovih pravic, ki bi morala biti najbolj »goreča« zagovornica in braniteljica človekovih pravic, je zgrešila smer in dopušča, da se dogajajo krivice najbolj nemočnim – otrokom. Je pa pomembna tudi kolektivna zavest nas vseh, namreč, da človekove pravice niso le individualna ampak kolektivna dobrina, katero moramo varovati vsi, ne smemo se ji odpovedati, za nobeno ceno.

Človekove pravice so neodtujljive. Ne smejo nam jih odvzeti, razen v posebnih primerih in v skladu s predpisanim postopkom.