Naš ustavno pravni sistem je tak, da sta sodna veja oblasti (sodstvo s Sodnim svetom) in zakonodajna veja oblasti (Državni zbor) enakopravna in neodvisna. Sodišča sodijo vsem nam, tudi poslancem in Državni zbor mora sodbe spoštovati, Državni zbor pa sprejema zakone in sodstvo jih mora izvajati. Na tej točki je preprosto povedano zid, preko katerega ne more ne ena in ne druga stran.
Hkrati pa sodišča lahko posegajo v Državni zbor, tako da sodijo tudi poslancem (imuniteta poslancev je varovalka, ki jo Državni zbor za poslance ni uporabil vsaj dvajset let, pred tem pa ne vem, če jo sploh je kdaj, pa še to velja le za čas mandata poslanca, mimogrede v SDS smo predlagali odpravo tega instrumenta). Poslanci pa hkrati imenujejo sodnike. Gre torej za ravnovesje izvajanja oblasti, pri čemer mora ena stran spoštovati odločitve druge in obratno. Ravnovesje je vzpostavljeno tudi v ustavi, saj so sodniki pri svojih odločitvah samostojni (125. člen), kakor tudi poslanci (82. člen).
No, v primeru imenovanja Aleksandra Karakaša na mesto vrhovnega sodnika smo imeli poslanci pomisleke tudi zato, ker je kandidat sodeloval pri obsodilni sodbi Franca Kanglerja, čeprav je bil opozorjen na nepravilnosti in nezakonitosti s strani sedanjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice dr. Marka Bošnjaka, takrat odvetnika Kanglerja in s strani nekdanjega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča. To je bil razlog, da smo pred odločanjem zahtevali dodatna pojasnila Sodnega sveta. In kaj smo dobili?
Sodni svet je spisal pravi pampflet obtožb vseh poslancev, s katerim nas je ozmerjal, Simona Kustec Lipicer iz SMC ga je označila tudi za žaljivega do poslancev. V tem pamfletu so, če skrajšam, poslancem sporočili, da o imenovanju in presojanju kandidature odločajo oni in da je naloga nas poslancev zgolj tehnične narave, da torej pritisnemo gumb za, da nimamo nobene pravice niti spraševati karkoli. Kakršnokoli drugačno dejanje si pa predstavljajo, kot napad na neodvisnost sodstva. No »grmelo« je tudi s strani Sodniškega društva in iz ust Branka Masleše, predsednika Vrhovnega sodišča. Ta je v morebitni zavrnitvi imenovanja Aleksandra Karakaša videl kar hudo ustavno krizo.
Neodvisnost poslancev pri glasovanjih, ki je zagotovljena, kot že rečeno v 82. členu ustave, ni zanimala nikogar, ne Sodni svet, ne Sodniško društvo in ne Branka Masleše. Tako početje vseh imenovanih seveda ni sprejemljivo. Njihovo početje bi lahko primerjali z namišljeno situacijo, v kateri bi predsednik DZ Milan Brglez, dobil zahtevo za dovoljenje za sojenje dvema ali tem poslancem. Si zamislite kaj bi bilo, če bi Milan Brglez spisal tak pamflet, v katerem bi ozmerjal sodstvo in jim dopovedoval, da je to nespoštovanje zakonodajne veje oblasti, da je to napad na zakonodajno vejo oblasti in da smo na pragu ustavne krize? Tega si ni mogoče predstavljati. Toda prav to si je v obratnem smislu privoščilo pravosodje. Tudi, ali pa prav zato, je sodnik Aleksander Karakaš dejansko žrtev pravosodja in ne poslancev.