V tem mandatu sem kot član Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino v Državnem zboru RS po dveh letih spoznal, da se o izobraževalnem sistemu veliko govori, skoraj nič (na boljše) pa ne naredi. Spremljamo lahko le afere na vseh segmentih, od vrtcev, osnovnih in srednjih šol do fakultet. Začenši z dodatki za stalno pripravljenost sedanje ministrice, ponarejene diplome bivše ministrice in dodatki za avtorske honorarje še ene prejšnje ministrice. Vsebinskega pa se ne dogaja skoraj nič. Od vsepovsod prihajajo ideje, predlogi in tudi zahteve po izboljšanju izobraževalnega sistema v Sloveniji. Ministrstvo pa se gre PR zgodbo, vsebina delovanja pa je prazna.
Vrtci: Ker je ta vlada že dvakrat znižala povprečnino, so občine najbolj na udaru glede urejanja plačila vrtca. Ker marsikje občine ne zmorejo več plačevati svojega dela, se višajo položnice staršev. Investicij skoraj ni, ker ta vlada ne zna, zmore ali noče črpati EU sredstev iz EU perspektive 2014–2020. Se morda kdo spomni ukrepa dr. Zvera o brezplačnem vrtcu za drugega otroka?
Osnovne šole: Dokončujejo se investicije še iz prejšnjega obdobja – pri otvoritvah pa se bo slikala ta vladna ekipa, ki ni naredila pomembnih in nujno potrebnih premikov naprej. Še več. Ministrica ne želi izvršiti sodbe Ustavnega sodišča glede izenačitve financiranja programov 452 javnih in 4 zasebnih šol.
Srednje šole: Večina nas najprej pomisli na štipendije in borbo zanje po sistemu »kdor prej pride, prej melje«. Potrebne so spremembe Zakona o gimnazijah. A ta zakon že dve leti miruje. Še vedno se ni dal večji poudarek poklicnim in strokovnim šolam.
Fakultete: Kako bo ministrica kaj reševala, če je skupaj s profesorji opravičevala lastne dodatke in honorarje? Dekani pa so tiho. Vsi skupaj ne vedo niti, kako rešiti dokončanje študijskih programov po starem sistemu.
Ljudske univerze: Pomembne ustanove, kjer ministric ne prepričajo niti sprejeti sklepi odbora v DZ (sklican na predlog SDS) o reševanju odprtih zadev na tem področju.
S kolegi iz SDS Odbora smo bili na tem področju zelo aktivni, a skoraj vedno preglasovani. Sam sem ministrici za izobraževanje postavil 37 poslanskih vprašanj (prenova dualnega sistema izobraževanja – vajeništva, subvencije za bivanje študentov, reševanje problema nasilja v šolah, koncept Zakona o visokem šolstvu, priprava Zakona o športu, štipendije v okviru programa Erasmus+, nižanje sredstev za znanstveno dejavnost, Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov, odgovornost varovanja osebnih predmetov v vrtcih, spremembe šolske zakonodaje, podeljevanje koncesij na področju visokega šolstva, dodatki za stalno pripravljenost, Strategija pametne specializacije, šolski bazarji, priprava strategije razvoja športne infrastrukture, prenova osnovnega šolstva, odločba Ustavnega sodišča RS glede financiranja zasebnih šol, financiranje visokega šolstva ...).
Pripravil sem nujni seji odbora zaradi spornih dodatkov za stalno pripravljenost ter problematike izvajanja šolskih bazarjev ter dvakrat predlagal zakon glede vajeništva. Skupaj s kolegi člani odbora iz vrst SDS pa sem pripravil še zakon glede pripravništva ter Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter nujne seje glede medvrstniškega nasilja, pomembnosti poznavanja in obeleževanja državnih praznikov za krepitev domoljubja, neizvajanja Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020, nepremišljenega varčevanja na področju izobraževanja, vloge ljudskih univerz.
Izplen: Simpatični, pogosto nič vsebinski odgovori na vprašanja, zavrnjeni sklepi in zavrnjeni zakoni. Ker da bo ta vlada s to ministrico in temi koalicijskimi poslanci naredila bolje. Ostali pa lahko čakamo, kdaj bo to. Še tisti redki vladni pozitivni premiki (osnutek zakona o vajeništvu) so raztrgani s strani ostalih subjektov na področju izobraževanja. Ampak očitno ministrica vse očara z nasmehom, njeni uradniki pa se skrivajo v pisarnah ali pa s popoldansko drugo službo na kakšni instituciji služijo, kar državljani plačujemo …
Kolumna je bila objavljena 1. septembra v Posavskem obzorniku.